Če se priključite na internet in vtipkate vprašanje "Ali je bila nacistična Nemčija pravna država?", lahko preberete naslednje (korektno) besedilo slovenskega združenja malih delničarjev: "S provokativnim vprašanjem, ali je bila nacistična Nemčija pravna država, preidemo v 20. stoletje. Odgovor je jasen - da! Sovraštvo nacistov do Judov, ki je zajelo vso takratno Nemčijo in je doseglo vrhunec v uničevalnih koncentracijskih taboriščih, je bilo pravno utemeljeno z nemško natančnostjo v tako imenovanih nürnberških zakonih. Vsa morija je imela pravno podlago, čistost rase je zakonsko opredeljena. Torej, ali Slovenija je pravna država? Tudi Slovenija je pravna država, tako v pomenu prevzete definicije kot tudi glede na zgodovinsko refleksijo. Zatohlost in beda države Slovenije sta dovolj zgovorni, da hitro ugotovimo, da pravna država ni deus ex machina... "

Če (se) vprašate "Ali ima Miro Cerar pravico biti predsednik slovenske vlade?", je odgovor na dlani: Miro Cerar ima zakonito/pravno podlago, da je predsednik slovenske vlade, če pa ima tudi pravico, da vlada, je veliko vprašanje.

Zakaj?

1. Ker se volivci leta 2014 niso mogli zares prepričati, ali je SMC (Stranka Mira Cerarja) vredna njihovega zaupanja, saj se je na političnem prizorišču pojavila 2. junija 2014, torej 40 dni pred volitvami, ki jih je vodja opozicije po odločitvi režimskih pravnikov - ki si niso bili povsem tuji s Cerarjem - dočakal v zaporu;

2. ker je v času Cerarjeve vlade naraščala razlika med zahtevami/pričakovanji volivcev in dosežki vlade oz. družbenimi razmerami oz. se je zmanjševala legitimnost vlade - predvsem na področju privatizacije in konkurence v gospodarstvu; na področju zunanje politike, zdravstva, pravosodja, šolstva, železniške in cestne infrastrukture, kulture itn.

Če se pri omenjenih vprašanjih in odgovorih nekoliko zamislimo, si moramo zastaviti še eno vprašanje: kako pa je mogoče doseči pravičnost oz. legitimnost oblasti? Skoraj v vsakem ameriškem pa tudi v filmih drugih zahodnih držav, h katerim se prišteva Slovenija po koncu hladne vojne oz. po osamosvojitvi, bomo videli posnetek sodne dvorane, kjer piše: Verujemo v Boga! Navsezadnje se omenjanju (krščanskega) Boga ne izogibajo niti v Rusiji.

Cerkev je dolga stoletja veljala kot vrednotna os zahodnega (in drugega) sveta. Njena vloga je v 20. stoletju gotovo opešala, vendar se ji nobena demokratična družba ne more odreči. To navsezadnje - z vsemi zadržki, ki jih na svoje zvonove obešajo glavni mediji, recimo v zvezi z denacionalizacijo in finančnimi problemi v Mariboru - velja tudi za Slovenijo. Navsezadnje se je za cerkvenega človeka razglasil sam Miro Cerar.

Bog in Cerkev danes redkokdaj stojita v ospredju vrednotnih razprav in legitimizacijskih procesov, pač pa sta navzoča v ozadju, včasih v polmraku; včasih komaj vidno in komaj slišno posegata v družbeno, tupatam v politično dogajanje. V zahodnih državah ne pričakujemo političnih odločitev in zakonodaje, ki bi bile naravnost protikrščanske, v Rusiji pa je povezava med Kremljem in pravoslavno cerkvijo zelo tesna.

V liberalnih in ateističnih krogih so glede takšnih pripovedi zelo zadržani. Kako pa se liberalci in ateisti branijo pred morebitnimi zablodami pravne države? V večini modernih družb seveda obstaja živahen vrvež intelektualnih povezav in izmenjav. Njihova središča so univerze, inštituti, akademije, različni zavodi in društva, založbe, tudi stranke in njihovi think tanks. K legitimnosti/upravičenosti politike oz. h kritiki delegitimizaciji politične samovolje veliko prispevajo mediji: časniki, revije, TV mreže, internet... Slovenski mediji imajo v tem pogledu pred sabo še velike naloge, razdalje in neshojene poti.

Moderni trg stališč, prepričanj, informacij... oblikuje učinkovite ovire in ograje zoper nelegitimne in krivične pojave. Na neki (paradoksalni) način je za nemoteno delovanje tega trga odgovorna vlada. Da bi takšen trg, tj. kulturni vrvež deloval na podlagi raznolikosti, enakopravnosti in kontradiktornosti, se raziskovalni in kulturni skladi v modernih državah, npr. v Veliki Britaniji, oblikujejo po načelu at arm’s length, kar pomeni, da se intelektualci in njihove ustanove držijo "stran" od države. Ta nepristransko spodbuja kulturne procese, ne pripisuje pa si niti odgovornosti niti zaslug za rezultate. V tem pogledu našima ministrstvoma za kulturo in za šolstvo, da ne govorim o predsedniku vlade, precej manjka. Namesto, da bi ravnali kot v modernih državah, popuščajo levičarski retoriki, ki se izživlja s preganjanjem zasebne pobude in privatnih šol. Le kako to, da Nobelove nagrade praviloma podeljujejo profesorjem privatnih univerz?