Weekend

Podobe nekega pobega: Bežiš, da bi lahko zadihal

Prvi občutek o Švici, ki sem ga kot popotnik dobil, ko sem prišel iz mrakobnega tunela Grand-Saint-Bernard na svetlobo, je bil nepozaben. Divja alpska pokrajina, slepeče zimsko sonce, zasneženi vrhovi vse naokoli in mogočen jez hidroelektrarne, pred katerim se je ustvarilo akumulacijsko jezero smaragdne barve, Lac des Toules. Prvi zaselek na švicarski strani, ki mi je ostal v spominu, nosi nenavadno ime Tsousse.

21.10.2016 12:22
Ključne besede:   Centralne Alpe   Grand Saint Bernard   Montreaux   Švica   Deep Purple   Chillon   Delacroix   Byron   Ženevsko jezero

V pomirjajočem, a vseeno dovolj energičnem ritmu Roberta Milesa bi lahko vozil ure in ure. Ko sem nazadnje potoval v to smer, sem dobil občutek, da me trans glasba dviguje nad avtocesto, po kateri drsi avto. 

Ostal sem v Devinu, kljub temu da so se misli že približale krajem, v katerih je zatisnil oči Rilke. Tržič in Palmanova sta že davno mimo, Mestre in Benetke sem pustil za sabo, medtem ko sem ostajal v družbi Rilkeja. Morda bi bil čas za kavo, pomislim. Italijanske avtoceste te potegnejo vase in nenadoma ne misliš več na nič. Če se ne bi zamotil s pesnikom, ki je svoja poslednja leta preživel v krajih, kamor me nehote vleče, bi pogosteje poškilil na števec za hitrost. Kajti če nisi pozoren nanj, ne vidiš več drugega kot avtocestne piste pred sabo, talne oznake, table ob cesti in nad cesto, ko prehitevaš, pospešuješ, zaviraš in spet prehitevaš. Bežiš, da bi lahko zadihal.

 

Iz enega stoletja sem preskočil v drugega, nenadoma se zavem, da sem vožnjo povsem avtomatiziral in da je vse, kar počnem zadnji dve uri, instinktivno. Padova, Verona, Brescia in Monza. Še nekaj kilometrov do Milana. Nisem več na začetku 20. stoletja, naveličal sem se violine, klavirja in kontrabasa, ki prihajajo iz zvočnikov pod taktirko Michaela Nymana. Zdaj slišim Roberta Milesa iz sredine devetdesetih let, njegovo uspešnico Children. Se spominjate melodične instrumentalne skladbe s poudarkom na klavirskem refrenu, ki žanrsko spada v trans ali pa vsaj eno od njegovih podzvrsti?

 

 

Če se še spomnite pesmi Children, potem niste pozabili izvirnega, črno-belega videa. Kamera je snemala dekletce na zadnjem sedežu avtomobila, ki je prevozil zahodno Evropo. Deklica se pelje skozi Pariz, mimo Eifflovega stolpa, po bulvarjih in avenijah, po ozkih in prometnih ulicah, pelje se skozi trge in opazuje pešce na pločnikih, vidi izložbe in trgovine, avto se vozi skozi manjše in večje kraje, po avtocestah in običajnih cestah. Zunaj je dež, zunaj je sonce, tam so podeželje in mestna središča, obcestne ograje, počivališča, bencinske črpalke, viadukti in mostovi, sneg in v meglo potopljeni hribi. Deklica, ki na zadnjem sedežu opazuje mimobežeče življenje, se smeji in spi, bere in molči ali pa le zamišljeno gleda skozi zarošeno okno. Z obrazkom se pritisne ob steklo, pred njo bežijo polja in gozdovi, alpska pokrajina in gorski vrhovi.

 

V mesto na koncu njene poti sem namenjen tudi sam.

 

Pesem Roberta Milesa je bila posvečena otrokom, žrtvam vojne v nekdanji Jugoslaviji, predvsem Bosni. Milesov oče je bil fotograf, ki je na kriznih žariščih posnel pretresljive fotografije najmlajših žrtev brutalne morije. Iz teh motivov je nastala pesem Children, Otroci. Robert Miles je po tem singlu, ki ga je uvrstil na album Dreamland (1996), posnel še štiri albume in pet singlov, vendar ni z nobenim več dosegel takšnega uspeha.

 

 

***

 

V pomirjajočem, a vseeno dovolj energičnem ritmu Roberta Milesa bi lahko vozil ure in ure. Ko sem nazadnje potoval v to smer, sem dobil občutek, da me trans glasba dviguje nad avtocesto, po kateri drsi avto. Nobene utrujenosti nisem čutil niti po štirih urah, ko sem prišel do milanske obvoznice, kjer so zastoji praviloma nujni. Včasih jih vseeno ni in pot proti zahodu je odprta. Pavone, Canavese in še nekateri kraji, katerih imena sem pozabil. Ustavil sem se na najmanjšem možnem bencinskem servisu s počivališčem in komajda opaznim bifejem. Kapučino in pol litra vode. Potem spet naprej. Zapustim glavni krak avtoceste, ki pelje proti Torinu in Franciji, in zavijem desno proti Alpam, proti dolini Aoste. Settimo Vittone, Donnas, Verres, Chatillon so kraji ob avtocesti, ki izginejo, kot bi mignil.

 

Pokrajina se naglo spreminja, peljem se po dolini, ki postaja vedno ožja. Z leve in desne jo stiskajo gore, ki počasi rastejo. Vrhovi so v oblakih. Kraji, skozi katere se zdaj vozim, imajo francoska imena. Že pred časom sem zapustil avtocesto v Aosti in se začel strmo vzpenjati. Gignod, Etroubles, Saint-oyen in Saint-rhemy-en-bosses so tihe obcestne vasice, ki se stiskajo pod mogočnim masivom Centralnih Alp. Tamkajšnja arhitektura je za te kraje značilna – kamen in les.

 

Pot čez prelaz Grand-Saint-Bernard (Gran San Bernardo) je v zimskem času mogoča le skozi tunel, ki povezuje Italijo in Švico. Na višini skoraj 2.500 metrov je namreč preveč snega in nevarnost plazov je prevelika, da bi bila cesta lahko odprta. Ime je sicer bolj poznano kinologom, saj je pasma bernardincev, ki izhaja s tega področja, svetovno znana. Menda so jih vzgojili avguštinski menihi v srednjem veku, zaradi njihove velikosti in moči so jih uporabljali celo kot tovorne pse. Ti prijazni in dobrovoljni psi pa so pokazali še en talent: sposobnost reševanja ponesrečencev izpod snežnih plazov. Simpatični bernardinec s privezanim sodčkom žganja za prvo pomoč je postal turistična blagovna znamka tega dela Švice.

 

Nekaj kilometrov dolg tunel se hitro izteče v galeriji, ki v zimskem času ščiti cesto pred plazovi na švicarski strani. Ko začne tam snežiti, razmere hitro postanejo ekstremne. Nekoč sem komaj uspel zvoziti zadnje ovinke strme ceste, ki se iz Martignyja vije proti tunelu. Močan veter je še bolj nanašal suh sneg na cestišče, kolesa so že začela spodrsavati in tik preden bi se avto ustavil, sem z velikim olajšanjem zapeljal v galerijo. Če mi ne bi uspelo, bi obtičal v švicarskih Alpah.

 

 

***

 

Prvi občutek o Švici, ki sem ga kot popotnik dobil, ko sem prišel iz mrakobnega tunela Grand-Saint-Bernard na svetlobo, je bil nepozaben. Divja alpska pokrajina, močno sonce, zasneženi vrhovi vse naokoli in mogočen jez hidroelektrarne, pred katerim se je ustvarilo akumulacijsko jezero smaragdne barve, Lac des Toules. Prvi zaselek na švicarski strani, ki mi je ostal v spominu, nosi nenavadno ime Tsousse. Nekaj hiš, gostilna in morda bencinska črpalka. Naslednja vas se domišljavo imenuje Bourg-Saint-Pierre. Pripovedovali so mi, da je imel tam črpalko neki Srb, ki je hitro postal lokalna znamenitost. Ampak baje je potem odšel.

 

Nič kaj široka, a dobro vzdrževana cesta se začne spuščati proti dolini, pokrajina počasi postaja gostoljubnejša, vedno več je dreves, zlasti iglavcev. Prvi večji kraj je Orsieres, ki mu sledi Sembrancher, kjer se cesta razcepi; levo pelje naprej v dolino proti Ženevskemu jezeru, desno pa se znova dvigne proti enemu najbolj cenjenih in mondenih švicarskih zimskih letovišč. Toda za Verbier večina slovenskih noveaux riches in tajkunskih povzpetnikov nikoli ni slišala. Če vas bo pot kdaj zanesla na tisti konec, vam svetujem, da se tam vsekakor odločite preživeti vsaj en smučarski dan.

 

Cesta se iz višav enega najbolj slikovitih švicarskih prelazov spusti do prvega manjšega mesta, ki se imenuje Martigny. Od tam je le streljaj do obale Ženevskega jezera. Vredno se je ustaviti v slikovitem Montreuxu, kjer je vsako poletje znameniti jazz festival. Na osrednjem trgu – to je v bistvu park, ki se odpira proti jezeru – stoji spomenik Freddyju Mercuryju. Montreux je usodno povezan z glasbo. Decembra 1971 so tja prišli člani legendarne skupine Deep Purple, da bi posneli album v posebnem, t. i. mobilnem studiu, ki je bil sicer last Rolling Stonesov. Zvečer pred začetkom snemanja je bil v dvorani casinoja v Montreuxu koncert Franka Zappe in Mothers of Invention. Nenadoma je izbruhnil požar, ker je eden izmed poslušalcev iz občinstva na oder izstrelil raketo za ognjemet. V požaru je zgorela celotna igralnica, dim pa naj bi se valil naravnost nad Ženevsko jezero. No, legenda pravi, da je Ritchie Blackmore tistihmal dobil navdih za Smoke on the Water, ki je pozneje postala ena izmed največjih kitarskih uspešnic vseh časov. Njeni uvodni verzi se glasijo:

 

"We all came out to Montreux, on the Lake Geneva shoreline

to make records with a mobile, we didn't have much time …"

 

Montreux je idealen kraj za kratek oddih. Ima nekaj odličnih hotelov, v katerih pride do izraza švicarska natančnost, občutek za red in profesionalizem. Ob obali Ženevskega jezera, kake tri kilometre pred Montreuxom, pa leži najbolj obiskana švicarska turistična znamenitost. Château de Chillon je grad na majhnem otoku in deluje skorajda pravljično. Prvič je bil omenjen pred skoraj tisoč leti, v poznejši zgodovini so ga v glavnem obvladovali grofje Savojski. Chillon je zaslovel po zaslugi angleškega romantičnega pesnika Lorda Byrona, ki je grad odkril junija 1816, ko sta s Shelleyjem skupaj jadrala po Ženevskem jezeru.

 

Eugene Delacroix, Le Prisonnier de Chillon

 

 

Med ogledom slikovitega Chillona je Byrona prevzela grajska jetnišnica. Zgodba o dolgoletnem zaporniku, ki so mu jo povedali, ga je popolnoma prevzela, zato mu je posvetil pesem (sonet) Ujetnik Chillona (The Prisoner of Chillon), v kateri opeva ženevskega duhovnika in politika Françoisa Bonnivarda[1], ki je bil v temnicah tega gradu kar šest let priklenjen na verigah. Vklenjenega, zapuščenega jetnika je v nekakšni svetopisemski motiviki upodobil francoski slikar Eugène Delacroix.

 

(se nadaljuje)

____________________________

[1] Libertarni ženevski plemič in zgodovinar Bonnivard (1493–1570) je zaradi spora z vojvodo Savojskim pristal v ječi. Ko so ga izpustili na prostost, je postal goreč protestantski reformist in politični aktivist, zato so ga Savojci ponovno vklenili v verige in zaprli v gradu Chillon. Po prestani kazni so mu meščani Ženeve v znak zahvale podelili naziv častnega meščana in ga imenovali za mestnega svetnika. Bonnivard je bil kar štirikrat poročen, kar je bilo v 16. stoletju celo za Švico preveč.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
Gradež: Vrnitev v najbližjo laguno
0
16.12.2016 23:00
Vsi poznamo beneško laguno, saj je svetovna atrakcija. Mnogo manj ljudi pa ve, da se vzhodno od nje razprostira skoraj enako ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Najlepša hiša na svetu
0
18.11.2016 13:40
Počasi prihajamo do konce nekega potovanja: v petem nadaljevanju eseja o iskanju izgubljenega liberalizma se avtor ustavi ob ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Neoliberalci z gore Pelerin
2
11.11.2016 22:57
Med svojim prvim obiskom Švice in Ženevskega jezera sem prenočeval na gori Plerin, ki ima v zgodovini politične ekonomije in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Iskanje izgubljenega časa
2
04.11.2016 10:59
Če boste šli kdaj v Montreux, se nastanite v hotelu, ki ima poseben šarm, mi je nekoč dejal Milan Resnik. Njegovo priporočilo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Srečanje z Rilkejem
1
14.10.2016 13:52
Dihotomija med zunanjo podobo dežele, katere prestolnico zapuščam tega hladnega in neprijaznega jutra, in njeno spečo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Daleč je Južni otok, Tristan da Cunha pa še precej dlje
1
30.09.2016 13:33
Najbolj oddaljena otoška naselbina na svetu, piše na tabli. Kraj, v danes katerem živi natanko 267 britanskih državljanov, nosi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Marco Polo in Hrvati
1
09.09.2016 14:00
Je bil slavni beneški popotnik Hrvat? Zgodbe o dejanskem poreklu Marca Pola so se ponovno razmahnile po letu 1998, ko so na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Južnoazijska impresija: Skrivnostni otok
0
02.09.2016 14:44
Tokratna poletna impresija se iz Sredozemlja za kratek čas seli v jugovzhodno Azijo. Prvi prizor se dogaja v velemestu: s ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Drugačne, judovske in melanholične Benetke
0
19.08.2016 11:30
Mojster Shakespeare je tej mestni republiki, utemeljeni na kšeftu, trgovini in prekupčevanju torej, pa tudi nasilju in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Vrnitev na Folegandros
0
12.08.2016 15:09
Na svoje prvo potovanje se osemnajstletni fant odpravi v zibelko Evrope. Z nahrbtnikom, spalno vrečo, šotorom in eno prvih izdaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Južni otok
0
05.08.2016 12:30
Valovi so starejši od življenja, ki je prišlo iz maternice morja. Zato med človekom in morjem obstaja popkovina, ki jo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse, kar morate vedeti o Vršiču, Rusih, plazu in kapelici
2
29.07.2016 08:09
Ob obisku Vladimirja Putina pri Ruski kapelici boste slišali besede, namenjene prijateljstvu, sožitju, spominu in miru med ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 2. del: Vzpon plemenite družine Medici
2
22.07.2016 12:00
Lorenzo Medičejski je bil sijajen vladar, ker se je zavedal, da je veličina oblasti v njeni človeškosti in nesebičnosti. V ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 1. del: Dante in Beatrice
0
15.07.2016 15:00
Sloviti pesnik, ki ob Boccacciu in Petrarki velja za očeta italijanščine, je bil rojen v Firencah, kjer sta Boccaccio in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Abramovičevo ladjevje osvaja Jadran
6
08.07.2016 23:21
Flota enega najbolj prepoznavnih ruskih oligarhov judovskega porekla je bila v zadnjih dveh tednih opažena v Severni Dalmaciji, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Alma Karlin, ena najbolj drznih žensk 20. stoletja
1
01.07.2016 14:30
Po čem hrepeni otrok, ki večino časa preživi doma in opazuje zunanji svet skozi okenska stekla? Po neomejeni svobodi, gibanju, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 2. del
0
24.06.2016 15:00
Palagružo sestavlja skupina desetih otočkov, med katerimi so nekateri komaj kaj večji od orjaške skale in v tem pogledu malce ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 1. del
0
17.06.2016 13:51
Začetek in konec sveta je na premcu jadrnice, ki reže morsko gladino, rahlo vzvalovano zaradi vetra z vzhoda, levanta. Skoraj se ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
35 let Medjugorja: Čudež med žgočim hercegovskim kamenjem
0
10.06.2016 16:02
Medjugorje je dejansko čudež. Kajti gre za edino romarsko središče na območjunekdanje Jugoslavije, ki je po petintridesetih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenci in SS: pozabljeni nacist Odilo Globočnik
0
03.06.2016 13:10
V štirih letih nemške okupacije je bilo na današnjem ozemlju Slovenije prisilno mobiliziranih tudi med 60 in 80 tisoč ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 

Najbolj brano

01/
Nova farsa na Sodnem svetu: njegov predsednik Erik Kerševan bi se moral izločiti, favoritke za sodnico v Luksemburgu pa ne najde niti Google!
Uredništvo
Ogledov: 2,846
02/
Na Delu strah in tesnoba: Spet bodo masovno odpuščali, govori se celo o 100 preveč zaposlenih!
Uredništvo
Ogledov: 2,484
03/
Bodo Slovenci preživeli, ker je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,400
04/
Psihološki profil Josipa Broza Tita so poznavalci opredelili kot tip grandioznega, celo patološkega narcisa
Uredništvo
Ogledov: 1,859
05/
Do koga bo prišla preiskovalna komisija, ki se ukvarja z otroško srčno kirurgijo v UKCL, če bo šla po sledi denarja in je ne bodo ustavili?
Angel Polajnko
Ogledov: 1,821
06/
Nemirni Bližnji Vzhod: Zakaj si Združene države v resnici ne želijo vojne z Iranom
Shane Quinn
Ogledov: 1,323
07/
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,005
08/
Turški napad na Kurde: Če bi Evropska unija protestirala, ji Erdogan lahko spet pošlje milijon beguncev!
Božo Cerar
Ogledov: 1,700
09/
Diplomacija a la Cerar: Erdogan norel zaradi Pahorja, Šoltes bi rad v Beograd, sramotni fiasko na recepciji Združenih narodov
Uredništvo
Ogledov: 3,566
10/
Farsa v Združenih narodih: Venezuelo izvolili v Svet za človekove pravice
Božo Cerar
Ogledov: 786