Obvezne (slovenske) glasbene kvote iz kozmetičnega popravka medijskega zakona imajo toliko negativnih posledic, da je potrebno vsa zakonska določila, ki so jih na silo uveljavili politiki, birokrati in interesne skupine, nemudoma odpraviti. To je ena večjih neumnosti, ki jih je mimo stroke in brez ključnih deležnikov v postopku uzakonjanja zagrešila aktualna vlada.

Naj bom nazornejši: že polemična debata, ki je prejšnje poletje nastala v režiji Radia Slovenija, je postregla s toliko utemeljenimi vprašanji o definicijah, odstotkih, namenu, spremljanju in nadzoru, da sem kot očividec tega očitno diletantskega dela v nastajanju takrat še državnemu sekretarju (zdaj ministru za kulturo) Tonetu Peršaku predlagal, da naj kar on postane glavni medijski inšpektor, saj samo on dobro ve, kaj je to slovenska glasba in kako meriti kvote.

Zajedljivo? Zlobno? Niti ne. To, kar se je dogajalo kasneje, po sprejetju zakona, ki je po neprekosljivem in zgodovinskem nastopu Julijane Bizjak Mlakar v državnem svetu, ko je ministrica vse tiste, ki bi si upali glasovati proti, razglasila za izdajalce slovenskega jezika in slovenske kulture, je bilo še huje. Namesto da bi Cerarjeva vlada po odločnem vetu državnega sveta predlagala suspenz celotne novele in Julijani Bizjak Mlakar naložila pripravo nove, celovite medijske zakonodaje, se je še sama začela zapletati v že zavozlano zgodbo in pripravila še bolj zakomplicirano, še bolj uničujočo in še manj izvedljivo novelo, ki že danes, po le nekaj mesecih od uveljavitve, proizvaja poslovno, uredniško in kadrovsko škodo na javnih in komercialnih radijskih postajah. Navkljub dobronamernim nasvetom, ki so prihajali iz vseh strani, med drugim od kolega Uroša Grilca in mene osebno, se je Dragan Matić odločil, kot se pač je.

Bistvena škoda (ob nenormalno visoko postavljenih kvotah in hiperregulaciji) se namreč nahaja prav v definiciji slovenske vokalno-instrumentalne in vokalne glasbe. Zapeta mora biti namreč v slovenščini. Zborni? Pogovorni? V katerem od narečij? Morda rezijanskem, morda ameriškem, morda argentinskem? Kriterija kraja nastanka in kraja produkcije sta bila enostavno izvržena iz premisleka.

Očitno so bili tisti domoljubni klani, ki že sicer prepevajo v narodovem jeziku, uspešni lobisti, zato se ne čudite, da boste na radijskih postajah slišali čedalje manj kakovostne glasbe, "tuje" in "domače", še manj "mlade" glasbe in še več ponovitev enih in istih komadov enih in istih avtorjev. Ja, nekdo bo vseeno profitiral. Neposredno z nastopi ali posredno, s pomočjo avtorskih in izvajalskih pravic. Čisti Slovenci. Urbana glasba pa bo svoj prostor sčasoma prepustila domačijskosti.