V samozadostni in informacijsko precej izolirani Sloveniji novica o smrti 88-letnega tajskega kralja ni dobila omembe vredne pozornosti. Kar niti ni posebej presenetljivo. V najboljšem primeru je Tajska med Slovenci sinonim eksotičnih, ležernih, z masažami povezanih počitnic, kjer je zanimanje za zgodovino, kulturo in običaje potisnjeno ob stran. Toda vsi tisti, ki smo Tajsko obiskovali tudi kot popotniki, ne le turisti, in ki smo se tam spoprijateljili z domačini, imamo o tej čudoviti deželi tudi mnenje. Zato nas novica o smrti izjemno priljubljenega in priletnega kralja ni mogla povsem obiti. Kajti Tajci, ki zadnje desetletje spet preživljajo težko politično krizo, nikoli niso obrnili hrbta človeku, za katerega vam je čisto vsak domačin spoštljivo povedal, da ga ima za svojega očeta. Malo je bilo na svetu monarhov, ki so uživali toliko iskrenega oboževanja koot Bhumibol Adulyadej, rojen leta 1927 v Massachusettsu v Združenih državah, kjer je njegov oče študiral na Harvardu. Družina se je kmalu vrnila v domovino, kjer je kralj umrl, ko je bil Bhumibol star komaj dve leti. Po očetovi smrti se je z materjo spreselil v Švico, kjer se je šolal in vzljubil umetnost, predvsem glasbo (igral je saksofon) in fotografijo. V času njegove odsotnosti so na Tajskem odpravili absolutno monarhijo in uvedli ustavno; kriza se je poglobila leta 1935, ko je abdiciral njegov stric, krono pa so posadili na glavo Bhumibolovega brata Anande, ki je bil star komaj 9 let. Toda rosno mladi novi kralj Rama VIII. oziroma Ananda Mahidol, rojen v nemškem Heidelbergu, ni prav dolgo užival vladarske sreče, saj je umrl leta 1946 v streljanju v kraljevi palači, star le 20 let. Kaj točno se je zgodilo, še danes ni pojasnjeno. Po bratovi smrti (umoru?) je z 18. leti postal kralj Bhumibol, vendar se je odločil najprej zaključiti študij v Evropi, zato je vladarske posle predal kraljevemu regentu in odšel nazaj v Švico. V Evropi je spoznal hčer "svojega" pariškega veleposlanika Sirikit - svojo bodočo ženo. Leta 1950 so Bhumibola Adulyadeja tudi formalno okronali za novega tajskega kralja Ramo IX.

Dežela, v katero se je vrnil iz Zahodne Evrope, kjer je bila po porazu nacionalnega socializma in fašizma na pohodu demokracija, ni bila enostavna; Tajsko so do leta 1957 vodili generali, na oblasti je bila vojaška hunta. V šestdesetih letih se je položaj kralja vseeno začel krepiti, predvsem zaradi Bhumibolove preprostosti in povezanosti z ljudstvom. Njegova pogosta potovanja po deželi so ga v času, ko je bila televizija redka dobrina, naredile za izredno priljubljenega med ljudstvom in tega vojaška oblast ni mogla dolgo ignorirati. Generali so dokončno sprevideli, da je Rama IX. moralna avtoriteta leta 1973, ko se je med množičnimi demonstracijami v podporo demokraciji skupina preganjanih študentov zatekla v kraljevo palačo, potem ko je nanje streljala vojska. Kralj jim je nudil zatočišče, njegova gesta pa je pripeljla do padca generalske vlade. V tistem obdobju se je tajski politični establishment najbolj bal "uvoza" komunizma iz regije, tj. Vietnama in Kambodže (kjer so leta 1975 oblast z blagoslovom maoistične Kitajske prevzeli genocidni Rdeči Kmeri). Strah pred komunističnim nasiljem je dal proste roke represivnemu aparatu, ki je tudi še v osemdesetih držal trdo roko nad vsem družbenim dogajanjem in predvsem politiko. Ekonomsko pa je Tajska takrat naglo napredovala, saj se je razvijal turizem, ki je še danes ena glavnih gospodarskih panog Dežele smehljaja. Obdobje politične represije se je začelo krhati šele konec osemdesetih oziroma v začetku devetdesetih, in sicer kot zapozneli odmev globalnih tektonskih premikov, ki jih je sprožil padec Berlinskega zidu, liberalizacije Kitajske pod Dengom in čedalje boljšega ekonomskega položaja Tajcev (predvsem srednjega sloja). Vse to je leta 1992 pripeljalo do silovitih protestov, med katerimi je Rama IX. ponovno odigral aktivno in bržkone celo odločujočo vlogo. V zgodovinske anale bo šlo srečanje obeh sprtih političnih voditeljev, generala Kraprayoona in demokrata Srimuanga, poklicanih na "zagovor" pred svojega kralja. Na fotografiji, ki je danes že skorajda epska, sta oba moža na kolenih pred Ramo, ta pa naj bi jima rekel:

"Ljudstvo pripada vsem, ne pa enemu ali dvema človekoma. Tisti, ki nasprotujejo drug drugemu, bodo na koncu vsi poraženci, največji poraženec pa bo ljudstvo. Zakaj si govorita, da sta zmagovalca, če pa stojita na ruševinah?"

S temi besedami naj bi tajski kralj uspel uveljaviti svojo moralno avtoriteto nad sprtimi politiki. Obdobje relativne stabilnosti je trajalo do leta 2006, ko je premierja Thaksina Shinawatro odnesel vojaški udar, na ulicah Bangkoka pa sta se se utaborila oba tabora - njegovi goreči privrženci in nasprotniki. Od tedaj pa vse do novega vojaškega udara leta 2014 je (bila) Tajska v nenehnem strahu pred kaosom ali celo državljansko vojno. Multietnična dežela z nerešenim muslimanskim vprašanjem je občasno tarča bombnih napadov, vendar se zdi, da ti vsaj doslej niso imeli klasičnega "terorističnega" ozadja.

Kralj Rama IX., ki je umrl 13. oktobra, je imel zadnjih pet let hude zdravstvene težave. Odločeno je, da ga bo nasledil kronski princ Maha Vajiralongkorn. Gre za človeka, ki med Tajci ne vzbuja niti desetine toliko pozitivnih čustev, kot jih je pokojni kralj. Tajski premier Prayut Chan-ocha - na položaj ga je imenovala vojaška hunta, ki je pred dvema letoma izvedla (zadnji) državni udar - je uradno razglasil monarhovo smrt in enoletno žalovanje, številne Tajce pa skrbi, da njihova monarhija nikoli več ne bo imela takšnega sijaja, kot ga je imela v dolgih sedmih desetletjih vladavine modrega in razsvetljenega Rame IX.