Kvalificirani opazovalci slovenskega gospodarsko-političnega prizorišča ugotavljajo, da slovenska država/vlada kontrolira 40 ali celo 50% slovenskega gospodarstva. V vladnem dokumentu Strategija upravljanja kapitalskih naložb[1] pa lahko preberemo: "Evropska komisija, ki črpa iz podatkov OECD, v dokumentu Country Report Slovenia 2015 ugotavlja, da je udeleženost slovenske države v nacionalni ekonomiji med najvišjimi v Evropski uniji (v nadaljnjem besedilu: EU). Delež družb z več kot 50- odstotnim državnim lastništvom je po knjigovodski vrednosti v deležu BDP daleč najvišji, z upoštevanjem tudi družb z državnim deležem od 10 % do 50 % pa drugi najvišji. Na drugi strani je delež zaposlenih v državnih družbah v odstotku vseh zaposlenih v Sloveniji v obeh primerih tretji najvišji."

Ureditvi s takšnimi značilnostmi pravimo državni kapitalizem, lahko pa bi uporabili tudi neko drugo ime - ki pristoji še nekaterim nekdanjim ali sedanjim komunističnim državam, npr. Kitajski - pozni socializem. Tako kot pozni kapitalizem, ki ga je preučeval Habermas, se je tudi pozni socializem odrekel nekaterim sestavinam, ki so bile značilne za njegove prejšnje oblike. Poznosocialistične države so večinoma opustile retoriko brezrazredne družbe in uvedle retoriko obrambe pridobitev socializma (s čimer varujejo premoženje, ki so ga partijski in policijski šefi pridobili v socializmu); odpovedale so se omejitvam glede zasebne lastnine, odkritemu preganjanju svobodomiselnosti itn., niso pa se odpovedale državnim posegom v gospodarstvo, obvladovanju medijev in t.i. civilne družbe, pravosodja in šolstva, predvsem pa se niso odpovedale nekdanjim prijateljskim in zarotniškim omrežjem...

Poznosocialistične družbe so bolj ali manj odpravile najbolj vidne in najbolj zavržne značilnosti zgodnjega socializma, s tem pa seveda ni rečeno, da so odpravile bistvene značilnosti socializma. O tem v javnosti ni veliko govora, vendar je trdoživost mehanizmov, razvitih v času socializma, pozornemu opazovalcu vsekakor otipljivo jasna. V Sloveniji smo imeli nekaj razprav, ne pa tudi sklenjenih polemik o simbolih in imenih (Tito, Jugoslavija, Sovjetska zveza, rdeča zvezda...), ki predstavljajo stari jugoslovanski režim. Manjka del procesa, ki mu psihoanalitiki pravijo zaključenost (closure). V Sloveniji še vedno ni mogoč neobremenjen pogovor o državljanski vojni, domobrancih in povojnih zunajsodnih pobojih, nekako nedotakljivi pa so predvsem revolucija, protifašizem; času 1941-1945 pa pripisujejo celo vrsto romantičnih lastnosti.

Izjavam, idejam in konceptom, predvsem pa njihovim zagovornikom pripisujemo legitimnost/upravičenost, kadar se ujemajo z dokazljivimi dosežki oz. z dejstvi, tj. kadar - kot se reče v pogovornem jeziku - med besedami in dejanji ni nasprotij. Legitimno je npr. pričakovanje volivcev, da se bo dejansko uresničila napoved kandidata o najmanj tisoč evrih pokojnine, legitimnost pa bo omajana, če bo kandidat po volitvah na obljubo pozabil in če dodatkov ne bo. Enako se bo zgodilo ministru ali vladi, ki ob nastopu v parlamentu zagotavljata, da Slovenija še trideset let ne bo potrebovala drugega tira med Divačo in Koprom, čez nekaj časa pa si premislita in izjavita, da je z gradnjo drugega tira treba začeti nemudoma. Vendar so to drobtine in drobnarije. Legitimnost se začne zmanjševati, kriza legitimnosti nastopi, ko banke, namesto, da bi jim ga posojale, državljanom denar odvzemajo. Do krize pride, ko poznosocialistična vlada v nasprotju z zakonodajo in uradno (evropsko) politiko varčevanja množi število zaposlenih v javnem sektorju in v njem na debelo zaposluje svoje volivce. Da o provincialnem odporu zoper globalizacijo (trgovinska sporazuma s Kanado in ZDA) sploh ne govorimo!

Problem - kot rečeno - sega od poveličevanja socialistične revolucije do čudaške zgodovinske zamude s socializmom, rdečimi zvezdami, jugoslovanstvom itn. Vulkanskemu izbruhu podobno krizo legitimnosti pa je mogoče pričakovati zaradi robatega protislovja med slovenskim poznim socializmom in članstvoma Slovenije v EU in NATO. Čudaška zgodovinska zamuda - recimo ji slepa ulica poznega socializma - je pripeljala do obubožanja državljanov Slovenije, ki so sicer zgodovinsko upravičeni do enakega življenjskega, zdravstvenega, šolskega, kulturnega… standarda kot avstrijski ali italijanski udeleženci poznega kapitalizma. Ob tem je primer obubožanja, razoroževanja oz. delegitimizacije slovenske vojske dragulj v kroni slovenskega čudaštva, ki meji na nevarno norost.

Večina državljanov - kot je običajno ob vulkanskih izbruhih - potrpežljivo čaka, da bo vulkan nehal bruhati. Ob tem se je treba spomniti na Hansa Christiana Andersena in na njegovo pravljico Cesarjeva nova oblačila. Za absurdni konstrukt oz. za nesmiselno "egitimizacijo" seveda niso krivi preplašeni in potrpežljivi državljani, ampak cesar in njegovi krojači, v našem primeru pomanjkanje kompetentne politične razprave, mediji in druge ustanove, ki rajši kot rešilna in osvobodilna sporočila proizvajajo vedno nova oblačila in - če je treba - legitimizirajo prazen nič. Rešitev ni preprosta. Po vsem videzu so potrebne nove ustanove: nove revije, nove televizije, nove univerze in nova (na prvi pogled nedolžna, naivna…) miselnost, ki bo omogočila ugotovitev, da je cesar gol. Potem pridejo nove volitve in nova vlada! Domiselni prijatelji, ki jim je dovolj čudnega preoblačenja, pravijo, da bi morali namesto cesarskega uzakoniti predsedniški sistem.

(KONEC)