Kar dolgo časa se je zdelo, da bo Valoncem uspelo to, kar ni nobeni izmed 28 vlad držav članic EU. A moč kapitala je očitno neizmerna. Nenehni pritiski, ki so že močno presegli meje dobrega okusa, so bili očitno preveč, da bi lahko Valonija povsem sama ubranila dobro ime in čast Evrope. Interesi velikih so se še enkrat znova izkazali kot premočni in premikavni, da bi tik pred ciljno črto popustili. A to nikakor ne zmanjšuje pomena valonske zgodbe, ki je pokazala na kar nekaj bistvenih pomanjkljivosti pri postopku sprejemanja Cete. Ne gre zgolj za nekaj pomislekov, na katere so Valonci začeli opozarjati tik pred podpisom sporazuma. V resnici so, kot je povedal valonski premier, Evropsko komisijo že leto dni nazaj opozarjali, da Ceta prinaša zelo veliko tveganj in škodljivih posledic, na katere pod temi pogoji nikakor ne morejo pristati. A očitno jih nihče ni jemal resno. Ne samo njih, nihče ni jemal resno niti več milijonov Evropejcev, ki že leta opozarjajo na to, da sporazumov, kot sta TTIP in Ceta, v Evropi ne smemo sprejeti. Državljanski upor je bil očitno močno podcenjen, kar je velika napaka te sestave Evropske komisije. Predsednik Komisije Juncker je v svojem govoru o stanju Unije sam priznal, da EU ni dovolj socialna in dodal, da moramo to spremeniti, a očitno gre samo za prazne puhlice, saj se s sporazumi, kot je Ceta, v resnici dogaja ravno nasprotno. S tem namreč pristajamo na še večje neenakosti in na zmanjšanje blaginje in to ni trgovinska politika, ki jo potrebuje Evropska unija.

Ni naključje, da je prav Valonija tista, ki se je sporazumu najbolj upirala. Gre namreč za regionalno vlado, ki je že po načinu delovanja bližje ljudem kot nacionalne vlade držav ali pa vse prevečkrat zbirokratizirana in odtujena Evropska komisija. Ravno lokalne skupnosti in regije pa so bile v pogajanjih o Ceti povsem prezrte in to kljub temu, da bodo najbolj občutile negativne posledice sporazuma. Zato tudi ni presenečenje, da se je že več kot 2000 evropskih regij in mest razglasilo za območja brez spornih trgovinskih sporazumov, lokalne skupnosti pa so glasne tudi na drugi strani Atlantika. Več kot 50 kanadskih občin je namreč podpisalo resolucijo, v kateri izražajo nasprotovanje Ceti in izpostavljajo predvsem neupravičene posege na področjih javnih naročil, javnih dobrin in pravic do reguliranja. Posebej omenjajo tudi področje voda, ki po njihovem mnenju ne bi smelo biti del sporazuma. Kanada je njihov poziv seveda prezrla, kot je na evropskih tleh enako storila tudi Evropska komisija. 

O tveganjih in škodljivih posledicah sporazuma nas opozarja tudi študija Making sense of Ceta, ki predstavlja najbolj celovito analizo ključnih tveganj, pri njenem nastanku pa je sodelovalo veliko število evropskih in tudi kanadskih nevladnih organizacij, zato vključuje pogled z obeh strani. Študija ugotavlja, da Ceta omejuje javne politike na mnogih področjih kot so javna naročila, varnost hrane, javne dobrine, finančna regulacija, intelektualna lastnina (vključno z avtorskimi pravicami in patenti) in delavske pravice. Prav tako ogroža trajnostno podnebno in energetsko politiko ter bo močno prizadela evropsko kmetijstvo. Evropski kmet bo namreč zelo težko konkuriral industrijsko usmerjenemu kanadskemu kmetovanju, ki daje prednost čim nižjim cenam na račun kvalitete izdelkov in zdravja. Postavlja se še vprašanje, kako bodo prakse, ki v Kanadi veljajo za varne, kot sta uporaba hormonov pri proizvodnji govejega mesa in uporaba gensko spremenjenih organizmov, vplivale na evropski trg, saj bo načelo tveganja trčilo ob previdnostno načelo, brez katerega si evropskega trga ne znamo predstavljati. Kot ključno jedro spora pa študija, kot tudi mnoge druge, izpostavlja mehanizem ICS oziroma mednarodna arbitražna sodišča, ki dajejo v roke tujih investitorjev nevarno veliko moč, s katero bodo ti lahko vplivali na sprejemanje zakonodaje in predpisov, s tem pa preko tožb pridobili tudi dostop do javnega denarja – vse to seveda na škodo demokracije. Študija ugotavlja še, da regulatorno sodelovanje, ki je pomemben del Cete, v resnici pomeni predvsem to, da bo harmonizacija regulacije med EU in Kanado vodila do tega, da bodo standardi na obeh straneh pristali na najnižjem skupnem imenovalcu. Je to res tisto, kar si želimo? 

Tudi če bo Ceta kljub vsej zmedi, ki smo ji priča, v naslednjih dneh le podpisana, bitka še zdaleč ne bo končana. Sporazum mora potrditi še Evropski parlament, nato pa še več kot 30 nacionalnih in regionalnih parlamentov po vsej Evropi. Nekateri izmed njih so do sedaj do Cete že bili kritični, zato je podpora vse prej kot samoumevna. Konec Cete ne bi pomenil konec evropske trgovinske politike, še manj pa bi usodno ogrozil ugled in kredibilnost EU, kot strašijo nekateri. Spomnimo se samo na Acto, mednarodni trgovinski sporazum proti ponarejanju, ki je bil leta 2012 zavrnjen. Podobno kot sedaj so tudi takrat trgovinski pogajalci in vlade držav članic dolgo ignorirali proteste in pomisleke javnosti, ki ji je uspelo zbrati skoraj dva in pol milijona podpisov. A na koncu je bil pritisk le prevelik, da bi lahko sporazum dobil podporo v Evropskem parlamentu. To, da Evropejci zavračamo sporazume kot so Acta, Ceta, TTIP in Tisa ne pomeni, da nismo zmožni pogajanj o trgovinskih politikah, ampak pomeni zgolj to, da želimo predvsem pravično in vzdržno trgovinsko politiko, ki bo transparentna in ki ne bo posegala v socialni sistem, delavske pravice, naravne vire in naše okolje. Tudi ameriški ekonomist in nobelovec Joseph Stiglitz je opozoril na to, da novodobni trgovinski sporazumi močno presegajo zgolj trgovino, saj posegajo na številna druga področja ter bistveno spreminjajo pravne, sodne in regulativne okvire, vse to pa brez ustrezne legitimnosti in odgovornosti skozi demokratične institucije in postopke. V resnici gre za vprašanje, ali bomo bogatim korporacijam s prikritimi določbami v tako imenovanih trgovinskih sporazumih dovolili, da diktirajo, kako bomo živeli v 21. stoletju, še zapiše. In sam temu dodajam le še naslednje: to, da tega ne želimo, ne pomeni nikakršne katastrofe, temveč zgolj to, da nam je še kako mar, v kakšni Evropi bomo živeli.

Dr. Igor Šoltes je poslanec Evropskega parlamenta.