Bitka vseh bitk, kakor so nekateri oznanjali boj za Mosul, o kateri smo na Portalu PLUS že 29. septembra objavili podrobno študijo avtorjev Zijada Bećirovića in Bakhatyarja Aljafa, direktorja inštituta IFIMES (vir), se je po pričakovanjih upočasnila. Udeleženci nimajo pravega odgovora na vprašanje, kaj po zavzetju tega milijonskega severnoiraškega mesta, ki ga je leta 2014 skoraj brez boja zasedla Islamska država (ISIL). Na čelu sil, ki naj bi osvobodile pretežno sunitski Mosul, je mednarodna koalicija na čelu z Združenimi državami Amerike. Skoraj 70-članska koalicija, v kateri so poleg množice nepomembnih ameriških zaveznikov ključni iraška vojska, pešmerge (iraški Kurdi), iraške šiitske milice in turške enote, ki podpirajo del Kurdov v Siriji in Iraku. Po zelo intenzivnem bombardiranju ciljev v mestu so se boji odvijali na dostopih do Mosula, kjer so se praktično ustavili. Sile ISIL v Mosulu je nemogoče vojaško poraziti zgolj z bombardiranjem; mesto je mogoče zavzeti z le s pehoto, relativno lahkim orožjem in natančnim vodenjem letalske podpore. Podpora napadalcev s težko artilerijo in letalstvom je zaradi majhnih, hitro premikajočih se skupin borcev po notranjih povezavah otežena in bi povzročila velike izgube civilnega prebivalstva. Tega se zavedajo Američani, zato so ustavili letalsko podporo, ki jim jemlje legitimnost za obtoževanje Rusov, ko gre za civilne žrtve v sirskem Alepu. Mosul bo postopoma prehajal pod oblast Iraka, koalicija na čelu z ZDA pa bo ostala na ozemlju Iraka in Sirije. Padec Mosula ne bo rešil ničesar, predvsem pa ne bo povzročil padca Islamske države. Po umestitvi nove administracije v Wasinghtonu - 8. oziroma 9. novembra bo jasno, kdo bo prihodnja štiri leta sedel v Beli hiši - lahko pričakujemo nov krog ameriško-ruskih pogajanj.

Obroč okoli Mosula je ves čas odprt proti Siriji. ISIL je del sil usmerila proti Raki, kjer je njeno vojaško poveljstvo. Namen je jasen: zavarovati in obdržati nadzor nad pomembno komunikacijo Mosul - Raka - Alep. Večina težke oborožitve ISIL je iz Mosula umaknjena proti Raki, delno pa namenjena za podporo "zmernim" upornikom pred Alepom. Ti so med enostransko rusko prekinitvijo letalskih napadov preuredili sile in jih popolnili s težko oborožitvijo in strelivom. Takoj po izteku humanitarnega premirja so sprožili ofenzivo proti sirski vojski v zahodnem Alepu. Rusi iz istih razlogov kot ZDA v Mosulu ne nudijo letalske podpore sirski vojski v Alepu, kar je posledično omogočilo napredovanje upornikov. V primeru večjih uspehov bodo Rusi prisiljeni obnoviti letalsko podporo vladnim silam.

Svetovni spopad je že tu...

Spopadi na Bližnjem vzhodu, Jemnu, Somaliji in Libiji presegajo status "lokalnih" spopadov. Državljanska vojna v Siriji traja že šesto leto., na njenih tleh se spopadajo geostrateški interesi ZDA, Rusije, EU, Turčije, Iraka, Irana, Izraela in Saudske Arabije. Bližnji vzhod leži med dvema centroma globalne ekonomije, tj. Kitajsko in EU, ki ob projekciji interesov ZDA geostrateško povezuje tri kontinente. V Siriji se dogaja mednarodni vojaško-politično-gospodarski spopad, hibridna vojna z vse večjo prisotnostjo kibernetske vojne. Po številu udeležencev, globalnem vplivu in načinu delovanja so dogajanja v Ukrajini, Bližnjem vzhodu, Jemna in Afriki bližja nenapovedani svetovni vojni kot lokalnemu vojaškemu spopadu. Posebej nevarna je sicer po obsegu in kakovosti nesorazmerna koncentracija letalskih, flotnih in specialnih sil dveh glavnih nasprotnikov, tj. ZDA in Rusije. Povečana je nevarnost nenamernega bojnega stika, ki lahko povzroči bojne reakcije širših razmer, preden se zaradi zmanjšanega obsega diplomatskih in vojaških varovalnih sistemov vzpostavijo kanali za preprečitev spopada z nepredvidljivimi posledicami.

Iraške posebne enote spominjajo na klone ameriških "Special Forces".

Za razumevanje resnosti teh dogodkov za Evropo in Slovenijo je koristen kratek prelet nekaj političnih dogodkov: po padcu ruskega komunizma in razpadu Sovjetske zveze so ZDA ostale edina velesila, kar ni slučajnost, temveč posledica skrbnega in dolgoročno načrtovanega uveljavljanja njihovih globalnih interesov. Ti so projecirani prek številnih vladnih in nevladnih organizacij, obrambnih, političnih in finančnih zvez, ter podkrepljeni z vojaškimi posegi. Pod krinko boja proti diktaturam in vzpostavljanja naklonjenih režimov se širi vplivno območje ZDA. Do razpada ZSSR je zveza NATO varovala (Zahodno) Evropo pred Varšavskim paktom, ki je bil vzpostavljen s ciljem ideološke in fizične širitve komunističnega sveta pod vodstvom Sovjetske zveze. Pričakovanja, da bo po razpadu Varšavskega pakta ukinjen tudi NATO, se niso uresničila. Namesto ukinitve je bilo zavezništvo transformirano v obrambno zvezo s preventivno napadalno doktrino. Upravičeno se sprašujemo, kaj počnejo ameriške in NATO koalicije v Iraku, Afganistanu, Jemnu, Siriji, Libiji, Afriki? Ali v več kot 600 vojaško-logističnih bazah po svetu varujejo demokracijo in svobodo ljudi?

Začetnik geopolitike, Harold Mackinder, je leta 1916 združil geopolitične ideje v celovito zamisel, v kateri bo svetu vladala sila, ki bo obvladovala osrčje Evrazije. Kdo trenutno večinsko obvladuje osrčje Evrazije, je znano. Harry Truman je ob predstavitvi Trumanove doktrine v ameriškem Kongresu 12. marca 1947 predstvil temeljno izhodišče doktrine intervencionizma ZDA: svet mora sprejeti ameriški sistem. Ta sistem lahko preživi v Ameriki le, če postane svetovni sistem. George F. Kennan, pomembni oblikovalec ameriške politike hladne vojne, je v študiji US State Department Policy Study 23, Foreign Realtions of the United States (FRUS) leta 1948 razvil doktrino predsednika Trumana:

"Razpolagamo z okoli 50% svetovnih virov in 6,3% svetovnega prebivalstva. Naša strateško pomembna naloga je ustvariti ustroj sveta, ki bo to neenakost ohranjal. To bomo dosegli tako, da se odrečemo lažni sentimentalnosti in se osredotočimo na lastne nacionalne interese. Prenehati moramo govoričiti o nejasnih in nedosegljivih ciljih splošnih človekovih pravic, izboljšanju življenja vseh ljudi in enaki demokraciji za vse. Približuje se dan, ko bomo prisiljeni javno uporabiti koncept strategije moči."

Po razpadu ZSSR in nebrzdanem uveljavljanju neoliberalizma v Jelcinovi Rusiji so bile ZDA blizu obvladovanja osrčja Azije in z nadaljevanjem delovanja pakta NATO tudi obvladovanju Evrope. Pojavil pa se je Vladimir Putin, ki je z avtoritarnimi političnimi prijemi okrepil rusko državnost, nasilno zaprl in obsodil oligarhe, ki so nameravali prodati rusko premoženje tujcem, ter s tem preprečil ameriškemu kapitalu, da se polasti ruskih naravnih virov. Putin je s krepitvijo države ogrozil položaj ZDA kot edine svetovne sile in postal njen državni sovražnik št. 1.

Destabilizacija Evrope

Združene države z ustvarjanjem političnih napetosti, krizami in širjenjem strahu pred Rusi destabilizirajo Evropsko unijo in preprečujejo njene integracijske procese, izkoriščajo tudi protikomunistični rusofobni potencial nekdanjih držav vzhodnega bloka. S krepitvijo zveze NATO poskušajo dokazati, da je odveč oblikovanje združenih obrambnih sil EU, ki bi nadomestile NATO. Z vključevanjem evropskih držav v svoje bojne pohode, nestabilnostjo dolarja, izgradnjo novih vojaških struktur od Skandinavije do Črnega morja in z gospodarskimi sankcijami skušajo izolirati Rusijo od Evrope. Nazoren primer destabilizacije predstavlja spodbujanje Oranžne revolucije v Ukrajini, ki se je končala z prekinitvijo povezav med Rusijo in Ukrajino ter izzvala rusko okupacijo Krima. Ta je temeljišče informacijske ofenzive za ustvarjanje neracionalnega strahu Evropejcev pred Rusijo. Sprejemanje novih članic v NATO in siljenje Bruslja, da jih sprejme v članstvo, čeprav ne izpolnjujejo kriterijev, je direktno usmerjeno proti notranjemu povezovanju Unije in sodelovanju z Rusijo kot tržiščem, virom energije in surovin ter predvsem kot naravnim zaveznikom pred porajajočimi se velesilami Azije (Kitajska).

Hillary R. Clinton, ena ključnih figur ameriške politike destabilizacije Evropske unije.

Islamska država in Evropa

Nastala je iz sunitskih milic v severozahodnem Iraku. Ustanovile so jih ZDA, želeč omejiti diktaturo šiitskega režima v Bagdadu. ISIL je naslednica Al Kaide, ki si jo je v začetku osemdesetih izmislila CIA v Afganistanu, ko je bil še pod rusko okupacijo. Mirovne pobude v Siriji, v katerih sodelujejo Rusi, ZDA dojemajo kot grožnjo. Vedno znova se kaže, da je odstranitev Američanom nenaklonjenega diktatorja pomembnejša od usode ene ali več držav ter trpljenja milijonov ljudi. Indikativna je odsotnost sovražnosti med skrajno sunitsko muslimansko državo in Izraelom.

Dogajanja v Ukrajini, Črnomorski regiji, Bližnjem vzhodu in Afriki, milijonske migracije, podobne preseljevanju narodov, porušeni in spremenjeni gospodarski tokovi posegajo v učinkovitost notranjih in zunanjih evropskih povezav, spodbujajo separatno uveljavljanje nacionalnih interesov članic EU in pojavo nacionalističnih gibanj, kar ima lahko usodne posledice za prihodnost EU. Na vrhu NATO leta 2014 v Walesu je bil sprejet akcijski načrt vzpostavitve bojne konice za hitro posredovanje z več tisoč vojaki in pripravljenostjo nekaj dni. Okrepljeno je patruljiranje letal in delovanje flote na Baltiku, Črnem morju in Sredozemlju. Šef Severnoatlantskega zavezništva Jens Stoltenberg je zatrdil, da je NATO potencialnemu napadalcu na vzhodnih mejah podal jasno sporočilo, da se bo soočil s celotnim zavezništvom. Odnosi Rusije na eni in NATO ter EU na drugi strani so na najnižji ravni od konca hladne vojne. Zadnjo zaostritev je povzročila najavljena razmestitev natovih vojaških sil v države, ki mejijo z Rusijo, in sicer s pojasnilom, da branijo te dežele pred možno rusko agresijo. Sile z večnacionalno sestavo bodo leta 2017 razmeščene od Baltika do Romunije pod poveljstvom štirih članic zveze NATO: kanadski bataljon v Latviji, kjer sodeluje tudi 40 vojakov Slovenske vojske, nemški bataljon v Litvi, britanski v Estoniji in ameriški na Poljskem. Bataljoni bodo okrepljeni z enotami ameriške oklepne brigade. V Romuniji bo kombinirana mednarodna brigada, sestavljena iz kopenskih, letalskih in pomorskih sil, namenjena delovanju v črnomorski regiji.

Odgovor Rusije je bil pričakovan in morda željen. Krepitev baltske flote, postavljanje balističnih raket, krepitev letalstva in raketne protizračne obrambe v Kaliningradu. V Sredozemlje so napoteni severnomorska flota in zastarela letalonosilka Admiral Kuznjecov (o njej smo že pisali na Portalu PLUS, vir) ter rušilec za protiladijsko in protiletalsko zaščito iz črnomorske flote. Zmogljivosti Rusije za učinkovito delovanje flote in flotne letalske komponente, kakor tudi letal v Latakiji (rusko oporišče v Siriji, op. uredn.) je neprimerljiva z bojno učinkovitostjo sil zavezništva, ki ga vodijo ZDA. 

Demokracija in represija

Širjenje strahu, populizem, nacionalizem, satanizacija in iskanje potencialnih sovražnikov prepričujejo državljane članic EU, naj se odrečejo delu demokratičnih vrednot in državne suverenosti v zameno za varnost. Strah se izkorišča za manipuliranje z ljudmi do stopnje, ko se v imenu varnosti odrekajo pridobljenim osebnim pravicam in svoboščinam. Države vzpostavljajo vse obsežnejše policijske sile. Predvideva se uporaba vojske v slučaju večjih demonstracij državljanov, nezadovoljnih s stanjem demokracije. Vseprisotna sta kibernetična vojna med državami in celosten nadzor svobode gibanja in delovanja državljanov. Državna vodstva se neredko brez soglasja državljanov odrekajo delom suverenosti in jo prepuščajo birokratskim strukturam zavezništev in EU, ki praviloma delujejo skladno z interesi najmočnejših članic. Ali smo priče zatonu demokracije in človekovih pravic, države pa se pomikajo proti avtoritarnosti in Orwellovemu letu 1984?

Putin postaja ameriški (demokratski) sovražnik št. 1. Bi izvolitev Trumpa za predsednika umirila strasti?

Izključevanje Rusije iz mednarodnih povezav G-8, G20, ekonomske sankcije in vojaški pritiski kažejo, da največja sila in zveze, ki jih vodi, uporabljajo totalitarne metode v mednarodnih odnosih. Zadnji primer je neizvolitev Rusije v Svet OZN za človekove pravice. Paradoksalno je, da ga vodi predstavnik Saudske Arabije, države brez ustave in z islamističnim pravnim sistemom. Tudi Slovenija je v tem primeru glasovala proti Rusiji. Trend upočasnjevanja in oženja mednarodnih odnosov zmanjšuje možnosti za pogajanja in diplomatsko reševanje konfliktov. Udeležba vse več držav, vojsk in paravojsk v vojaških spopadih je latentna nevarnost za naključni ali (tajno) načrtovani oboroženi stik med silami v spopadu, ki ob zmanjšani diplomatski komunikaciji lahko preraste v nenadzorovan spopad. Nadaljuje se obkoljevanje Rusije, ki pod sankcijami ne bo zdržala naporov za ohranitev vitalnih sestavin suverenosti. Kremelj se nahaja se v podobni situaciji, ki je privedla do zloma Sovjetske zveze in Varšavskega pakta. Trenutno je tarča Putinov avtoritativni režim, ki ogroža globalno pozicijo ZDA. Doživeli bomo drugi konec hladne vojne in ponovno slabitev ruske državnosti. Iluzorno je pričakovati, da se bo ta proces končal podobno kot v devetdesetih prejšnjega stoletja. 

Poleg Rusije bo najbolj prizadeta Evropa.

Avtor prispevka je upokojeni polkovnik Slovenske vojske Ivan Herbert Kukec.

Članek je deloma editiran s strani uredništva. 

Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja uredništva.