Tokratne volitve so prelomne v več pogledih. Tako za Ameriko in Američane kot tudi za Evropo in ves svet. Prvi znaki, da bo spopad trd in neizprosen, so se pokazali že v času tekem za strankarski nominaciji. Demokrati so pragmatično, a docela nenačelno iz igre izločili Bernieja Sandersa, čeprav je (bil) kot politik neprimerno manj kompromitiran kot Hillary, toda dejstvo je, da je bil za demokratsko elito prevelik "socialist", zato se je Sandersa po prvih uspehih klan Clintonovih neusmiljeno lotil z vso medijsko mašinerijo. Podobne probleme so imeli tudi v republikanski stranki, le da je tam politični "outsider" porazil vse strankine favorite, Jeba Busha pravzaprav celo z najmanj težavami. Toda kljub jasni zmagi na konvenciji je Donald Trump za precejšen del republikanskega establishmenta ostal problematičen; ironija je, da bi bila Hillary Clinton zanje boljša kandidatka in bi jo rade volje podprli, če jim tega ne bi preprečevala strankarska disciplina in predvsem strah pred razpadom stranke. Zaradi tega so se Trumpa lotili bolj zahrbtno, izkoristili vsak njegov spodrsljaj za pozive k umiku. Klan Bushovih je šel s majhno pomočjo Billya Busha še dlje in je Trumpa napadel z video oziroma audio posnetkom njegovega moškega kvantanja, širokoustenja in seksističnih opazk. Pred 50 leti se nad tem ne bi nihče obregnil, danes pa je zaradi politične korektnosti, ki očitno postaja novi totalitarizem, vsakršno takšno govorjenje za politika strogo prepovedano. Pred 70 leti bi lahko predsedniški kandidat koga ozmerjal, pa mu to ne bi škodovalo. Deloma zaradi neprimerno manjše občutljivosti volivcev na stvari, ki so (vsaj na prvi pogled) malenkostne, vsekakor pa zaradi vpliva medijev in cenzure. Američani dolgo niso imeli pojma, da je njihov priljubljeni predsednik Roosevelt zaradi paraliziranosti ni mogel niti vstati, kaj šele hoditi, in da so ga zato na vseh posnetkih "ujeli" v sedečem položaju...

Nekoč so ameriški mediji več let cenzurirali dejstvo, da je predsednik Roosevelt paraliziran...

Hillary in njena trupla

Danes je nemogoče prikriti še tako droben detajl, zlasti v primeru, da medijski preiskovalci neusmiljeno vrtajo po osebni ali poslovni preteklosti predsedniškega kandidata. Dokaz očitne favoriziranosti Hillary Clinton se skriva ravno v tem grmu: kljub njeni "bogati" zgodovini, ki sega celo še v čas pred guvernerstvom njenega soproga Billa Clintona, v omarah pa skriva kup okostnjakov, jo t.i. mainstream mediji prizanesljivo puščajo pri miru. Celo zadeve Bengazi ji ne obešajo za vrat, pa bi ji lahko. Civilna družba in nevladne organizacije bi ji vsekakor morale obrniti hrbet že zaradi Wikileaksa in njegovega zaščitnega znaka Juliana Assanga, ujetega na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu, kjer so mu odklopili internet, da ne bi slučajno v javnost spravil kak dokument, obremenilen za najverjetnejšo bodočo predsednico Združenih držav Amerike. Kajti prav to je Assange napovedal - pa se je zgodilo to, da je ostal brez interneta in odvetnika. Njegov odvetnik John Jones je namreč v Londonu ob sedmih zjutraj skočil pred vlak. Šlo je za samomor, so se glasili izsledki uradne preiskave, ki pa ji tako ali tako nihče ne verjame. Bolj je verjetno to, da bi objava kakršnega koli dokumenta, ki kompromitira Hillary Clinton, preveč ogrozila določene interese, zaradi česar je tveganje za kritične posameznike postalo smrtno nevarno. Dobesedno. O tem, da je Hillary za seboj puščala trupla, najbrž ni treba posebej razpravljati. Če ne drugače, so umirali ljudje po svetu zaradi vojaških operacij, za katerimi sta stala Pentagon in State Department, ki ga je vodila v obdobju 2009-2013.

V čem je sploh Trumpov problem

Kljub temu da ima Hillary kot dolgoletna politična funkcionarka na glavi neprimerno več masla (takšnega in drugačnega), se ameriški mediji bolj ukvarjajo s Trumpovim značajem, izjavami in njegovim načinom komunikacije. Motita jih sproščenosti in neposrednost, ki si jo je lahko ves ta čas privoščil, ker pač ni politik. Takšnen način govora ga tudi približa navadnim ljudem, sitih politične estrade in leporečenja. Zaradi tega, ker pač pove, kar misli, je Trump že od vsega začetka poseben fenomen, ki v ameriško politiko vstopa skozi zadnja vrata v maniri kavboja z dvema revolverjema za pasom. Jasno je , da bi v njegovem zasebnem življenju lahko našli kar nekaj grehov — in ameriški (liberalni) mediji so vsekakor jih. In si dali duška do te mere, da se mi je denimo New York Times prvič v življenju uprl. Toliko dvoličnosti zlepa ne najdete; in čeprav so Trumpu lahko očitali le "moralno neprimernost", da bi postal predsednik, se nihče ni želel ukvarjati z njegovo protikandidatko, ki bi bila lahko nekakšna ženska verzija Franka Underwooda. Da je "pokvarjena prasica", sem o Hillary Clinton v zadnjih letih slišal že večkrat iz ust Američanov. Toda ti isti ljudje me zdaj prepričujejo, da je še vedno manj tvegano izvoliti njo za predsednico kot pa "norega" Trumpa. Ko sem svoje ameriške prijatelje vprašal, v kakšnem smislu je Trump "nor", in v šali dodal, da to, da se je poročil s Slovenko, ne šteje za norost, so v zadregi začeli naštevati njegove politično nekorektne izjave in obnašanje.

Trumpu so t.i. mainstream mediji izrazito nenaklonjeni, ker ogroža elite na oblasti.

Ampak saj podobno misli večina Američanov, ki še nosijo v sebi nekaj kavbojskih genov, sem oporekal. Razen če so zdaj vsi liberalci, oboževalci Noama Chomskega in goreči verniki politične korektnosti? Ker je potem zavladala tišina, sem svojim ameriškim prijateljem rekel, da mi je kot Evropejcu hudo gledati, v kakšno situacijo je Ameriko spravil dvostrankarski sistem, še zlasti letos, ko se zdi, da izbirajo med slabo in še slabšo možnostjo, veliko mladih volivcev pa sploh noče slišati o tem, da bi šli volit, češ da je izbira katastrofalna. Ob Trumpu in Clintonovi imajo sicer še štiri kandidate, Garyja Johnsona (Libertarna stranka), Jill Stein (Zeleni), Darella Castla (Stranka konstitucionalistov) in Evana McMullina (Neodvisni)...

***

Mislim torej, da je glede na vse povedano za Združene države, Evropo in preostanek sveta bolje, če v torek zmaga Trump in po začetnih zunanjepolitičnih ekskurzih na položaj državnega sekretarja imenuje izkušenega in umirjenega diplomata. Čeprav se je že nekajkrat blamiral z nesprejemljivimi izjavami in komentarji, pa doslej Trump kot zasebnik in bogataš ni ogrožal nikogar. Če si je v predvolilni kampanji s čem škodoval, potem si je z dolgim jezikom in mačističnim obnašanjem, kar pa ni nujno odbijajoče za vse tiste milijone Američanov, ki še vedno prisegajo na kavbojsko neposrednost, ko gre za izražanje mnenj in komentarjev. Zanje bo Donald Trump vedno bližji od Hillary, za katero velja, da je preračunljiva karieristka, ki je pogoltnila celo afero Lewinsky in vse ponižanje spremenila v politično agendo. Če je njena kandidatura maščevanje za vse to, kar je kot soproga Billa Clintona in mati takrat odraščajoče hčerke prestajala, potem bo njeno predsednikovanje potrebno presojati skozi psihoanalizo. Takrat pa bom za komentar moral zaprositi Slavoja Žižka...