Weekend

Podobe nekega pobega: Iskanje izgubljenega časa

Če boste šli kdaj v Montreux, se nastanite v hotelu, ki ima poseben šarm, mi je nekoč dejal Milan Resnik. Njegovo priporočilo je zadostovalo, da nisem niti razmišljal o kakšni drugi izbiri. Gospod Resnik, ki sem ga pred leti spoznal v Portorožu, je eden od tistih ljudi, za katere včasih v pogovornem jeziku pravimo, da jih ne delajo več. Tudi takšnega hotela, v katerem sem bil po njegovem dobrotljivem priporočilu, človek zlepa ne najde več.

04.11.2016 10:59
Ključne besede:   Ženevsko jezero   Montreaux   Švica   Milan Resnik   Grand Hotel Excelsior   Portorož

Najlažje je vladati tihim, ponižnim in sklonjenim državljanom. Nergači naj se kar izselijo.

Grand Hotel Excelsior na obali ženevskega jezera je bil prav takšen, kakršen mora biti hotel s stoletno tradicijo: staromoden, škripajoč, malo zaprašen, s tistim značilnem vonjem po starih, pozabljenih časih aristokracije in premožne burgeoisie, meščanstva, ki je v 19. stoletju začelo krepiti srednji razred in omogočilo prevlado liberalnih, demokratičnih vrednot na evropskih tleh. Takšen hotel ni betonski blodnjak, kakršne so v 20. stoletju gradili po obalah Mediterana ali Jadrana. Ima povsem drugačno energijo, saj prihaja iz nekega drugega časa; krasijo ga dolgi hodniki z lesenim opažem in portretnimi slikami v masivnih okvirjih, visoki stropi z replikami beneških lestencev, težke perzijske preproge na parketu, ki je od starosti tako potemnel, da je bilo nemogoče ugotoviti njegovo pravo barvo ali vrsto lesa. Takšen hotel ima še vedno nekoliko starinska stikala, interier v prostorni avli je v slogu biedermeierja, ki se najbolje ujema z duhom časa. Le velike porcelanaste vaze, na katerih se običajno nabira prah, njihov namen pa je večna uganka, izstopajo iz tega časovnega okvirja.

 

Hotelska avla je bila prazna, ko sem stopil skozi vhod. Receptorka je bila zatopljena v branje ali pisanje, kdo bi vedel. Obstal sem sredi vhodnih vrat in s pogledom objel prostor, ki je izžareval oslabljeno energijo nekega drugega časa. Ko so Excelsior kmalu zatem obnovili, je magija spominov in tradicije izpuhtela. Prekrili so jo tapison, univerzalni minimalizem, ki brutalno uvaja totalitarizem ene in edine arhitekture ter omniprezentne klimatske prezračevalne naprave, zaradi katerih ima zrak takšen vonj kot v laboratoriju.

 

Najbrž sem ujel še zadnje ostanke izgubljenega časa. Kot da bi na svoj način podoživljal Prousta, njegove občutke in občutenje. Zato sem kar stal tam na začetku hotelske avle; očaran nad prizorom sem se prepustil nekakšni ganjenosti, ki me je nenadoma obšla. Verjetno sem bil videti rahlo čudaški, ko sem oblečen v napol moker trenčkot strmel v prostor pred seboj. Oko se je ravno ustavilo ob velikih kristalnih pepelnikih, samevajočih na nizkih mizicah iz temnega lesa, ki so jih obkrožali udobni fotelji in zofe v slogu biedermeierja, ko sem se zdrznil ob glasu, ki je prihajal iz receptorkine smeri: Bienvenue, Monsieur! Dobrodošli v preteklosti.

 

 

***

 

Prizor iz Excelsiorja mi je ostal živo pred očmi. Vedel sem, da se ne bo nikoli več ponovil. Hotel bodo kmalu prenovili, spremenili, prezidali, prezračili, prebelili in potem v njem ne bo ostalo nič več tistega izgubljenega časa. Vsakič ko se spomnim na dneve, ki sem jih preživel na švicarski rivieri, se zahvaljujem človeku, ki mi je priporočil hotel, v katerem sem lahko vsaj malo podoživljal spomine in ostanke nekega drugega obdobja in njegovih sopotnikov. Najbrž ni nobeno naključje, da sem gospoda Resnika spoznal prav tako v hotelu, njegova zgodba pa si – tako kot impresije iz starega hotela Excelsior – zasluži nekaj besed, preden nadaljujem svoje potovanje.

 

Gospoda Milana Resnika sem srečal v nekdanjem Grand Hotelu Palace v Portorožu. V avli recepcije se mi je približal gospod poznih srednjih let in me prijazno vprašal, kako sem zadovoljen z bivanjem v hotelu. Zaprlo mi je sapo. Da te na Obali, kjer se turizem že dvajset let poskuša otresti zapuščine socializma in ne nazadnje tudi kompleksa sindikalnega turizma, ogovori profesionalni "hotel manager", je v Sloveniji skorajda civilizacijski šok. Povedal sem mu za pokvarjeno ročico v kabini za prhanje in gospod Resnik je z nasmeškom odvrnil, da bodo neljubo napako takoj odpravili. Potem je me povabil na kavo in tako sem se imel priložnost seznaniti z njim in njegovo življenjsko zgodbo. Kot tisoče drugih Slovencev, ki so jih politične in predvsem ekonomske razmere pred petdesetimi leti – ironija usode je, da se zgodovina očitno res ponavlja – prepričale, da je treba pobegniti iz podalpske umobolnice, je tudi Milan Resnik pri sedemnajstih letih zapustil Jugoslavijo. Odločil se je, da bo svoje poklicno življenje posvetil hotelirstvu, področju, o katerem velika večina naših "turističnih delavcev" nikoli ni imela pojma.

 

Gospod Resnik se je izobraževal v hotelih, restavracijah in kuhinjah Biaritza, Londona, Locarna, New Yorka in švicarskih mest, zlasti v Montreuxu ob Ženevsem jezeru, kjer se je tudi poročil, ustalil in si ustvaril družino. Skoraj desetletje je bil direktor prestižnega hotela Reids Palace na Madeiri. Med obiskom švicarskih hotelov, kjer so iskali navdih ter izkušnje za rekonstrukcijo in oživitev starega portoroškega hotela Palace, je na gospoda Resnika naletela uprava koprskega Istrabenza in ga, navdušena nad njegovimi referencami, povabila v Slovenijo, da bi jim svetoval pri zahtevnem projektu prenove starega hotela Palace. Gospod Resnik je ponudbo sprejel.

 

Ko sva se pozneje, po srečanju v Portorožu, še nekajkrat dobila v Ljubljani, mi je povedal, kako klavrno se je končalo sodelovanje z družbo, ki ga je najela, da bi ji svetoval in pomagal. V resnici jim ni mogel veliko koristiti, saj so ga onemogočili, še preden bi lahko začel zares delati. Zaradi vsega tega se mi je zdel precej razočaran. Spoštoval sem njegovo odločitev, da bo vseeno ostal v Sloveniji. Poskušal sem mu razložiti težavo negativne selekcije, slovenske mentalitete v turizmu in tudi siceršnjih posledic petdesetletnega propadanja turistične industrije. Predvsem pa se morate zavedati, da ste imeli okoli sebe že od vsega začetka sovražnike, sem mu rekel. Zgodba, ki je nedvomno tragična, je hkrati tudi značilna za naše kraje. Človek z najvišjimi referencami na področju hotelirstva je padel v okolje, ki ne prenese sprememb.

 

 

***

 

O naših ljudeh, ki so zaradi osebnih, političnih ali socialno-ekonomskih razlogov emigrirali iz domovine, razmišljam skoraj vsakič, ko potujem po Evropi. Če grem k sestri v Berlin, pritrjujem njeni odločitvi, ki jo je sprejela pred leti – da se izseli iz države, ki je počasi, a zanesljivo začela propadati na vseh področjih. Toda takrat so bile razmere v Sloveniji vsaj na videz še vseeno razmeroma stabilne in nikomur se ni sanjalo, da nas čaka katastrofa.

 

Izseljevanje iz države je statistični podatek, ki človeka pretirano ne vznemirja, dokler se intimno ne sooči z njim. Najprej čustveno. Včasih ni lahko. Toda potem pride razumski del, ki stvari postavi na svoje mesto. Vseeno so razdalje v Evropi tako majhne, da je danes katero koli mesto na naši celini praktično dosegljivo v nekaj urah. Drugače je z izseljevanjem na druge kontinente, predvsem Severno Ameriko ter Azijo, Avstralijo, Novo Zelandijo. Tja se izseljuje vedno več (mladih) ljudi. Ob misli, da je z njihovim odhodom lahko izgubljena cela generacija, bi se moral nekdo v tej državi pošteno zamisliti. Pa se ne. Očitno jim je vseeno. Najlažje je vladati tihim, ponižnim in sklonjenim državljanom. Nergači naj se kar izselijo. V poslednji trdnjavi nacionalnega socializma v Evropi se matric političnega vodenja in kadrovanja niti ne skriva več. Ugrabljena država in zasužnjeni državljani. Ljudje so se v nekem trenutku sicer začeli prebujati in se za kratek čas tudi uprli, toda njihov glas je spretno ugrabila politika, zahteve ljudstva so počasi preglasili tišina brezbrižnosti, oportunizem in apatija.

 

 

***

 

Ni mi vseeno. Nikoli mi ni bilo. Vedno sem poskušal delovati v skladu s svojim prepričanjem in načeli. Če sem se kdaj zmotil, sem to brez težav tudi priznal. Toda danes, prav zdaj, ko sedim za pisalno mizo, gledam skozi okno v nizke sive deževne oblake in pišem esej o nekem potovanju, se mi vse skupaj ustavlja. Pomislim na Rilkeja, kako izgubljen v tem kaotičnem svetu tava po ulicah Pariza in išče neko točko spokojnosti in miru, ob kateri bi se lahko ustavil, si oddahnil. Pomislim na hotel, v katerem sem se ustavil na svoji poti, ki iznenada nima več konca, cilja. Hotel, s pomočjo katerega sem hotel poiskati izgubljeni čas, se zdaj podira pred menoj kot navidezna konstrukcija neke podobe, ki sem si jo ustvaril, vendar v resnici ne obstaja. Biedermajer, preproge, lestenci, cigare, konjak ali enakomerno tiktakanje velike stenske ure v avli so le moja domišljija, kulisa, če hočete, s katero poskušam zakriti dejstvo, da so pred menoj gole stene, beton in prazen prostor. Živim v navidezni resničnosti, da je okoli mene normalno okolje, normalna država z normalnimi voditelji.

 

Državljani smo ujetniki kolektivne psihoze, da v resnici ni tako hudo in da bo kmalu bolje.

 

Najtežje je ljudem vzeti iluzije. Skoraj tako kot upanje.

 

(se nadaljuje)

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
Gradež: Vrnitev v najbližjo laguno
0
16.12.2016 23:00
Vsi poznamo beneško laguno, saj je svetovna atrakcija. Mnogo manj ljudi pa ve, da se vzhodno od nje razprostira skoraj enako ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Najlepša hiša na svetu
0
18.11.2016 13:40
Počasi prihajamo do konce nekega potovanja: v petem nadaljevanju eseja o iskanju izgubljenega liberalizma se avtor ustavi ob ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Neoliberalci z gore Pelerin
2
11.11.2016 22:57
Med svojim prvim obiskom Švice in Ženevskega jezera sem prenočeval na gori Plerin, ki ima v zgodovini politične ekonomije in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Bežiš, da bi lahko zadihal
0
21.10.2016 12:22
Prvi občutek o Švici, ki sem ga kot popotnik dobil, ko sem prišel iz mrakobnega tunela Grand-Saint-Bernard na svetlobo, je bil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Srečanje z Rilkejem
1
14.10.2016 13:52
Dihotomija med zunanjo podobo dežele, katere prestolnico zapuščam tega hladnega in neprijaznega jutra, in njeno spečo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Daleč je Južni otok, Tristan da Cunha pa še precej dlje
1
30.09.2016 13:33
Najbolj oddaljena otoška naselbina na svetu, piše na tabli. Kraj, v danes katerem živi natanko 267 britanskih državljanov, nosi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Marco Polo in Hrvati
1
09.09.2016 14:00
Je bil slavni beneški popotnik Hrvat? Zgodbe o dejanskem poreklu Marca Pola so se ponovno razmahnile po letu 1998, ko so na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Južnoazijska impresija: Skrivnostni otok
0
02.09.2016 14:44
Tokratna poletna impresija se iz Sredozemlja za kratek čas seli v jugovzhodno Azijo. Prvi prizor se dogaja v velemestu: s ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Drugačne, judovske in melanholične Benetke
0
19.08.2016 11:30
Mojster Shakespeare je tej mestni republiki, utemeljeni na kšeftu, trgovini in prekupčevanju torej, pa tudi nasilju in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Vrnitev na Folegandros
0
12.08.2016 15:09
Na svoje prvo potovanje se osemnajstletni fant odpravi v zibelko Evrope. Z nahrbtnikom, spalno vrečo, šotorom in eno prvih izdaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Južni otok
0
05.08.2016 12:30
Valovi so starejši od življenja, ki je prišlo iz maternice morja. Zato med človekom in morjem obstaja popkovina, ki jo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse, kar morate vedeti o Vršiču, Rusih, plazu in kapelici
2
29.07.2016 08:09
Ob obisku Vladimirja Putina pri Ruski kapelici boste slišali besede, namenjene prijateljstvu, sožitju, spominu in miru med ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 2. del: Vzpon plemenite družine Medici
2
22.07.2016 12:00
Lorenzo Medičejski je bil sijajen vladar, ker se je zavedal, da je veličina oblasti v njeni človeškosti in nesebičnosti. V ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 1. del: Dante in Beatrice
0
15.07.2016 15:00
Sloviti pesnik, ki ob Boccacciu in Petrarki velja za očeta italijanščine, je bil rojen v Firencah, kjer sta Boccaccio in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Abramovičevo ladjevje osvaja Jadran
6
08.07.2016 23:21
Flota enega najbolj prepoznavnih ruskih oligarhov judovskega porekla je bila v zadnjih dveh tednih opažena v Severni Dalmaciji, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Alma Karlin, ena najbolj drznih žensk 20. stoletja
1
01.07.2016 14:30
Po čem hrepeni otrok, ki večino časa preživi doma in opazuje zunanji svet skozi okenska stekla? Po neomejeni svobodi, gibanju, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 2. del
0
24.06.2016 15:00
Palagružo sestavlja skupina desetih otočkov, med katerimi so nekateri komaj kaj večji od orjaške skale in v tem pogledu malce ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 1. del
0
17.06.2016 13:51
Začetek in konec sveta je na premcu jadrnice, ki reže morsko gladino, rahlo vzvalovano zaradi vetra z vzhoda, levanta. Skoraj se ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
35 let Medjugorja: Čudež med žgočim hercegovskim kamenjem
0
10.06.2016 16:02
Medjugorje je dejansko čudež. Kajti gre za edino romarsko središče na območjunekdanje Jugoslavije, ki je po petintridesetih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenci in SS: pozabljeni nacist Odilo Globočnik
0
03.06.2016 13:10
V štirih letih nemške okupacije je bilo na današnjem ozemlju Slovenije prisilno mobiliziranih tudi med 60 in 80 tisoč ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 

Najbolj brano

01/
Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 1,763
02/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 1,973
03/
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
Anuša Gaši
Ogledov: 2,257
04/
Ustavno sodišče dokončno razsodilo: Obvezne glasbene kvote Mira Cerarja so neustavne!
Uredništvo
Ogledov: 1,689
05/
Slovenski intelektualci o razmerah v državi ob 30-letnici padca Železne zavese: "Danes bo že jutri včeraj"
Uredništvo
Ogledov: 1,965
06/
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
Anej Sam
Ogledov: 2,182
07/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,345
08/
Banka Slovenije pod težo kritik: So bile omejitve pri najemanju kreditov občanov res potrebne?
Bine Kordež
Ogledov: 1,361
09/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,166
10/
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
Angel Polajnko
Ogledov: 1,449