Izvolitev vrhovnega poveljnika Združenih držav Amerike ni neposredna, temveč dvostopenjska. To pomeni, da bodo v torek, 8. novembra izvoljeni t. i. veliki volivci (elektorji), ki bodo šele čez nekaj tednov izbrali naslednika Barracka Husseina Obame. V prvi fazi, ki vedno poteka v mesecu novembru, vsi tisti državljani, ki so se prijavili za volitve, prejmejo listič, na katerem so sicer zapisana imena predsedniških kandidatov, a s svojim glasom v resnici izberejo zgolj delegate, ki podpirajo enega od njih. Ustavno telo, ki dejansko tudi izvoli predsednika države, je namreč volilni odbor, ki svojo voljo izrazi na prvi ponedeljek po drugem decembrskem torku, izvoljeni predsednik pa svojo novo funkcijo prevzame 20. januarja ob 12. uri. V nekaterih zveznih državah je sicer na listič možno lastnoročno dodati tudi predloge neuradnih kandidatov (sistem, imenovan write in) ali glasovati za kandidate, ki izhajajo iz manjših strank.

Prve ameriške predsedniške volitve so bile izpeljane med 15. decembrom 1788 in 10. januarjem 1789, izvoljeni predsednik pa je v Belo hišo vstopil 30. aprila 1789. Ker so bile transportne povezave slabe, so vse do leta 1844 volivci lahko svoje glasove oddali med 1. novembrom in 1. decembrom. Leta 1844, ko je potovanje po ZDA postalo lažje — pojavila se je železnica —, pa je zakonodajalec predvidel še danes veljavno rešitev: volilni dan je postal zgolj prvi torek po prvem ponedeljku v mesecu novembru.

Zakaj ravno torek in november

Očetje Združenih držav so jesenski november izbrali zaradi relativnega mirovanja kmetijskih in živinorejskih opravkov, globoko verna družba, kot je bila ameriška v XVIII. in XIX. stoletju, pa zagotovo ni mogla glasovati niti v nedeljo, na Gospodov dan. Ponedeljek ravno tako ni prišel v poštev, ker je bilo potrebno volivcem dati dovolj časa, da odpotujejo na volišča. Zato je bil izbran torek, vendar drugi torek v mesecu, saj bi prvi lahko sovpadal s praznovanjem vseh svetnikov.

Izrednega pomena je dejstvo, da noben zvezni zakon članov volilnega odbora ne veže k določenemu glasovanju. Zvezne države skušajo zapolniti zakonsko hibo, čeprav se to redko kdaj zgodi, pa veliki volivci v štiriindvajsetih državah še danes lahko glasujejo po lastni presoji. Zapisniki zasedanj se v zaprtih kuvertah pošljejo v Kongres, ki jih prebere in sešteje glasove 6. januarja. Na koncu procedure je za zmagovalca — skupaj s svojim podpredsednikom — razglašen tisti kandidat, ki je prijel absolutno večino glasov. V kolikor noben od kandidatov ne doseže omenjene večine, končna odločitev pripada predstavniškemu domu, medtem ko za podpredsednika glasuje senat. Predstavniški dom v tem primeru glasuje po državah, kar pomeni, da posamezni poslanci nimajo glasovalnih pravic.

Pomen 19. decembra

Prave volitve bodo letos torej šele 19. decembra in zagotovo bodo izrednega pomena za ves svet. Ker bi bilo politično nekorektno, nihče od slovenskih državnih voditeljev uradno ne podpira Donalda Trumpa, vendar pa si po tihem skoraj vsi želijo njegove zmage. Ne glede na vso negativno kampanjo, katere je bila v zadnjih mesecih pri nas deležna Melania Trump, bi se njena prisotnost v Beli hiši lahko izkazala za zelo pomembno. Melania je namreč tesno povezana z možem in je skupaj z zetom njegova najtesnejša svetovalka. Dejstvo, da je Slovenka, odpira v glavah naše diplomacije zunanjemu svetu nikoli zaupane in predstavljive želje. V kolikor zmaga Hillary Clinton — kot je zelo verjetno glede na neomejeno podporo obupanega starega establišmenta — se za malo, pozabljeno Slovenijo ne bo spremenilo popolnoma nič. Hrvati bodo pri Američanih še naprej bolj priljubljeni, Piranski zaliv bomo prisiljeni ponovno reševati za pogajalsko mizo, Srbi pa bodo imeli zaradi nujnega omejevanja ruskega vpliva na Balkanu še naprej prioritetno mesto pred ostalimi državami nekdanje Jugoslavije. Hipotetično delujoča povezava z Belo hišo prek gospe Trump pa bi lahko predstavljala popolno spremembo naše teže v zunanji politiki. V Zagrebu se odločevalcem in analitikom pred takšnim scenarijem v teh urah tresejo noge. Trumpova Amerika, ki bi spremenila svoja mednarodna stališča do velikih vprašanj ter začela čez noč odločno podpirati vlogo Slovenije v osrednji Evropi in na Balkanu, bi lahko za nas odprla nova politična poglavja in možnosti.

Melania, Donald in Barron Trump (Foto: Mirror)

Zgodovinska vloga žensk

Kup pomembnih dogodkov se je zgodil ravno zaradi dobrih odnosov nekaterih državnikov z ženami ali ljubicami tujih predsednikov. Če spomnimo: italijanski polotok se je združil zaradi vpliva, ki ga je imela pri Napoleonu III. grofica di Castiglione iz Torina, Winston Churchill pa je med II. svetovno vojno za nekatere odločitve Bele hiše, ki so se izkazale za učinkovite, veliko dolgoval tedanji prvi dami Eleanor Roosevelt.

Za konec pa še osebna anekdota: pred leti, na nekem mednarodnem vrhu, je nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton, ko je izvedel za moje poreklo, presenečeno vzkliknil: "Pa vi Slovenci ste vsepovsod! Vas je tako malo, a vas najdem za vsakem vogalu!"

Verjetno se mu še sanjalo ni, da bi lahko nekega dne prav Slovenka preprečila njegov ponovni vstop v Belo hišo...