Bilo je to globoko v dvajsetem stoletju, ko sem na prvih straneh zajetnega kataloga pomembne muzejske razstave, mogoče ene najpomembnejših tistega časa, zagledal fotografijo slokega umetnika z razpotegnjnenim obrazom. Na strani 25 je pod sliko pisalo Vladimir Tatlin. Na strani 260 in 261 pa sem obnemel ob njegovih dveh umetninah, ob spomeniku posvečenemu III. Internacionali in ob risbi modela letečega stroja, ki ga je umetnik naslovil Letatlin. Umetnini sta mi v hipu proizvedli velik nered, moral sem se boriti za njuno razčlenitev in razumevanje. Ko sem na prvi fotografiji le prepoznal, da ko gledam umetnino, gledam arhitekturno maketo, pravzaprav idejo naseljenega spomenika, sem bliskovito, brez večjih težav vstopil v njeno konceptualizacijo. V genialnosti njenega arhitekturnega jezika so se mi takoj izrisale orakeljske pasti ideoligije. Tri leta kasneje sem jih prevedel v retrogardistični jezik. Rezultat metafizičnega prevoda je na današnji dan, razstavljen v galeriji Garage v Moskvi.

Prevajanje je umetnost!

Z umetnino Letatlin pa je bilo popolnoma drugače, ta mi še danes intenzivno križa poti in me usmerja s svojim navidezno enostavnim paradoksom k procesiranju umetniških satelitov Dunje Zupančič in Mihe Turšiča.

Leto dni kasneje, ko sem prvič videl fotografijo umetnine Letatlin, ne le njene skice, me je ta evforično popeljala v kozmično delavnico ogromnih razsežnosti. Leto dni kasneje se mi je ponovila skoraj identična situacija, podobna prvemu branju. Skozi umetnino sta me fizika in metafizika prislili v umno poslanico, prisilila sta me k globinskem razumevanju stilnih formacij. Prisiljen sem bil misliti vse stilne formacije. Skozi fotografijo umetnine Letatlin sem vstopil v čas vseh stilov. Tako sem prvič v življenju vstopil v ozadje naše opredmetene civilizacije.

Kaj je bilo tisto, kar sem gledal na fotografiji; letalo ali umetniško delo? Podoben problem se mi je kot mladostniku odigral z Duchampovo umetnino Fontana. Kaj sem gledal pri Duchampu, pisoar ali vodnjak? Umetniško delo ali industrijski produkt? To je bila neprijetna izbira med dvema enakovrednima možnostima.

Petintrideset let je minilo, od kar sem prvič videl umetnino Letatlin. Šele skozi dolgotrajno, mogoče leta dolgo opazovanje umetnine, so se začeli pred menoj razstavljati mehanizmi, po katerih se gradi in uravnava stil. Pomnim kot da je danes, kako sem v metodološko ozaveščenem pogledu začutil v svojem telesu rahel religiozen tresljaj, ki me je močno opogumil v upanju na kompleksnejši in misleči svet umetnosti. Tako je tudi zame lepo postalo tisto, kar je misleče!

Vsa planetarna ravnotežja se vzpostavijo tako, da se odpovemo prvemu in očitnemu v času. Potrebno je bilo pogledati v skrito, v ideološko prikrito, travmatično oziroma ranjeno, pogledati je bilo potrebno "začudno". (bralec, besede "začudno" ni v SSKJ, toda menim, da je beseda etimološko upravičena in da lahko vstopiš v njen smisel). Odpovedati se je potrebno najprej najbolj očitnemu v času, da bi videli tisto bistveno izza časa! Poglejmo zgornji stavek dobesedno! Na tem mestu bi prosil urednika Portala PLUS, če v komentar vključi fotografijo mojstrovine Letatlin (želji ugodeno, op. uredn.). Umetnino, ki jo je avtor poimenoval po samemu sebi. Združil je svoj priimek z besedo leteti (rus. letat) - Letatlin! Uredniku hvala v naprej! (Ni za kaj, op, uredn.)

Bralec ali ni že na prvi pogled več kot očitno, da je Tatlin proizvedel repliko mogoče celo kopijo letalnega stroja Leonarda Da Vincija? Toda zakaj bi v polju umetnosti ponavljal znanstveni koncept Leonarda Da Vincija? Mogoče, da bi z njim poletel, da bi z njim popravil skoraj štiristopetdest let kasneje neupešen polet. Toda, halo, za Tatlina je bil letalni stroj najprej umetniško delo, ne pa letalo. Saj bodo v tridesetih letih ravnokar po sovjetskem nebu poleteli Tupoljev-ANT 20 ali bombnik Kalinin K-7 ali Čeranovski BICh 17. Od kod Vladimirju Tatlinu potreba po oblikovanju organične ptičje proteze, ko pa so leteči stroji že obvladovali svet ptic?

In zdaj preskok v tekstu. Ozrimo se v povod, temo in vzrok kometarja.

Tema komentarja je umetnina Letatlin in analiza njenega navidez enostavnega paradoksa skozi zdavnaj oblikovano pozicijo umetnostne zgodovinarke in umetnice Sonje Uzelac Briski. Še prejšnji teden sem mislil, da Sonje Uzelac Briski sploh ne poznam osebno, da je nisem nikoli srečal. Izkazalo se je drugače. Pravzaprav je tema komentarja dekonstruktivizem osemdesetih let, stilni koridor, ki se še do današnjega dne ni povsem zaključil oziroma seštel v izkušnji digitalnega konstruktivizma!

Povod komentarja: Že kar nekaj časa je minilo od tega, ko sem imel napovedano srečanje s kustosom zagrebškega Muzeja suvremene umetnosti (MSU) Tihomirjem Milovcem. Pragmatičen del srečanja z njim in Irino Sokolovo bom v opisu preskočil. Seveda se je vse vrtinčilo okrog umetnika Vladimirja Tatlina in njegove umetnine Letatlin. Nekaj dni pred zagrebškim srečanjem sem sredi noči vstopil v mojo knjižnico ter tako kot ponavadi, ko ne morem spati, vzel v roke moj brevir: Pojmovnik Ruske avnantgarde avtorjev Aleksandra Flakerja in Dubravke Ugrešič. Iz police sem potegnil knjigo številka osem. Na strani 171 je zasvetil tekst, ki ga nisem bral šestindvajset let. Vem, da sem ga bral leta 1990 prvič in zadnjič. Napisala ga je umetnostna zgodovinarka in umetnica Sonja Briski Uzelac. To je preprosto briljanten tekst. Naslov teksta pa je Letatlin.

Takoj naslednji dan sem poklical Tihomirja Milovca, da ga opozorim na analizo umetnine Letatlin iz začetka osemdesetih let. Tihomir je s svojim značilnim, stoičnim glasom, padajoče intoniral: "Sonjo odlično poznam, če je le v mestu zgotavljam, da bo prisotna na našem srečanju." In tako je tudi bilo. Ko je začela svojo pripoved o njenem vstopu v moskovske arhive, me je zmrazilo. Koliko napora je potrebno, da se zgodovinski spomin sešteje v pomen. Ko je Sonja Uzelac Briski s časovne distance opazovala sovjetsko komunistično revolucionarno gesto dvajsetih let, na eni strani biografsko zaporedje Vladimirja Tatlina, na drugi strani pa njegovo umetnino Letatlin, ki je v svoji esenci poetska avantgardna zavest, je leta 1984 opravila več kot natančno ekspertizo:

"V persepktivi zadnjih let, ko se vse bolj širi kot opazovanja piramide okrog ruske avnatgarde, se aura okrog konstrukcije, ki je najbolj opevala Tatlinovo ime in je hkrati postala simbol ruske avntagarde, Spomenik III. internacionale, postaja vse bolj temnejša. V območje pogleda pa vstopa, zdi se, v polni svetlobi dneva konstrukcija / projket Letatlin kot priziv spomina, da navkljub večni spremenljivosti sedanjosti stoji na eni strani zgodovina na drugi pa projekcija bodočnosti. Umetnost ruske avntgarde, ki se je večinsko razvijala iz "pogleda na svet" in ne iz pozicije "pogleda na lepoto", vidimo umetnino Letatlin kot njen pozno duhovno-prostorski znak, ki je nastal iz izkušnje posamične soočenosti z nasprotujočimi značilnostmi umetniškega in tehničnega, mitske preteklosti in nove bodočnosti, kulture materialov in stanja duha, potreb in oblik, uporabne funkcije in avtonomne lepote."

In za oboje se nenehno zavzemo: Za funkcijo in lepoto!