Tretji petletni mandat člana ILC bo Petrič nastopil s 1. januarjem 2017. Njegova uspešna kandidatura po javno dostopnih podatkih ni zahtevala nikakršnih stroškov, medtem ko še vedno nimamo natančnega podatka, koliko je davkoplačevalce skupaj stala zasebna kaprica Danila Türka, ki je s podporo vlade (čeprav z zelo stisnjenimi zobmi) in na proračunske stroške več mesecev potoval po svetu, se srečeval z različnimi politiki in državnimi funkcionarji - med drugim tudi s precej eksotičnimi v Afriki. Ne glede na jasne diplomatske signale iz Washingtona, Londona in Pariza je slovenska vlada podlegla grandioznosti nekdanjega predsednika in ni pravočasno spoznala, da bo končni razplet glasovanja o bodočem generalnem sekretarju za Türka porazen, Slovenijo pa bo hočeš nočeš potisnil v rusko interesno sfero in jo s tem zaradi članstva v zvezi NATO in Evropski uniji spravil v kočljiv položaj. Zaradi te polomije doslej ni še nihče odgovarjal, še najmanj vodja diplomacije Karl Viktor Erjavec, s katerim se mediji ukvarjajo nekako tako, kot da bi bil prevlečen s teflonom in zato naj bi ga bilo nesmiselno kritizirati (?!).
Türkove "OZN avanture" večina naših medijev ni zmogla nepristransko in kritično ovrednotiti. (FOTO: Youtube)
Kandidaturi Ernesta Petriča in Danila Türka imata brez dvoma različno težo, vendar je njun temelj vsaj v nečem zelo podoben - visoka stopnja moralne integritete. Prav tu pa je odgovor na vprašanje, zakaj je Petriču že trikrat uspelo, luzerju Türku pa niti enkrat. Če hočete brutalno iskreni odgovor, potem ga imate tukaj: pri Danilu Türku je zaradi površnosti, ignorance ali celo cenzure večine slovenskih medijev ves čas "umanjkal" izjemno pomemben podatek, ki se tiče njegovega odstopa s položaja pomočnika generalnega sekretarja OZN za politične zadeve (UN Assistant Secretary General for Political Affairs) leta 2005. Kot je znano, je Türk takrat užaljeno zapustil New York, ker je bil na položaj, za katerega je bil prepričan, da mu pripada, imenovan nigerijski diplomat Ibrahim Gambari.
Foreign Policy je eden redkih (tujih) medijev, ki je avgusta letos, ko je komentiral Türkovo kandidaturo za generalnega sekretarja OZN, direktno omenil njegove težave s sprejemanjem porazov oziroma prepričanje, da mu določena funkcija pripada (čemur v angleščini rečemo self-entitlement): "He felt he was entitled to that job." (vir)
***
Nauk te zgodbe o dveh kandidaturah je torej v osebnih frustracijah propadlih politikov, ki so prepričani, da smo jim državljani, davkoplačevalci in volivci dolžni do konca življenja financirati kariero in brez ugovorov podpirati osebne kaprice. Malo morgen, bi rekli južno od Kolpe...