Zakonodajni posegi, ki regulirajo ustvarjalnost na področju kulture, morajo biti premišljeni. Zakonodajni posegi, ki regulirajo ustvarjalnost na področju kulture tam, kjer poleg javnega interesa obstajajo še občutljiva tržna razmerja, morajo biti skrajno tehtni. Sicer je škoda zaradi njih lahko pogubna in težko popravljiva. Knjige, založništvo, mediji in film so del teh zapletenih in večplastnih zgodb. A v tem trenutku so izdajatelji radijskih programov ujeti v gordijski vozel nespametno normiranih glasbenih kvot.

Naj na začetku razgalim svoje prepričanje, da ne bo dvoma o poziciji izrekanja: dvomilijonski in jezikovno zamejeni kulturni trg, kot je slovenski, potrebuje zakonsko reguliranje, ki ustvarja ravnotežje med javnim interesom, zagotavljanjem pogojev za razvoj ustvarjalnosti in dostopnosti kulturnih dobrin ter učinkovitim delovanjem kulturnih trgov. Neoliberalne težnje v slovenski kulturi, posredno ali neposredno prepuščanje kulture trgu, je nevarno početje; a obstaja še eno početje, ki je od tega nevarnejše in za slovensko kulturo samouničevalno: sprejemanje takšnih zakonskih rešitev, ki pred našimi očmi in z neverjetno hitrostjo uničujejo še tisto nekaj kulturnega trga, ki ga premoremo. To je uspelo tvorcem zadnje novele Zakona o medijih (Zmed).

Ko smo v letu 2013 v Sloveniji kot 13. država EU sprejeli zakon o enotni ceni knjige, smo bili posebej pozorni na dvoje: na sorazmerne učinke tega zakona na vse člene knjižne verige (založbe, knjižnice, knjigarne, kupci knjig) in na izvedljivost ter možnost nadzora izvajanja zakona glede na obstoječi  birokratski aparat Javne agencije RS za knjigo. Odveč je poudariti, da vsaka od navedenih interesih skupin v takšnem zakonodajnem postopku zagovarja svoj prav in svoj lastni interes ter da je kakovostna zakonska rešitev lahko zgolj plod odkrite, neposredne in strokovno podkrepljene javne razprave. Javne razprave, ki ni le fiktivna, ampak je brezkompromisno usmerjena k iskanju najboljših rešitev. Zakon o enotni ceni knjige sicer ne more biti nekakšna čarobna paličica in slovenskega knjižnega trga sam po sebi ne bo odrešil vseh tegob in preteklih zablod in stranpoti. A je vnesel tiste minimalne standarde, ki zagotavljajo šest mesecev od izida vsakemu kupcu po enaki ceni dostopno knjigo, ne glede na kraj in način nakupa knjig.

Pri spremembah Zmed  v letu 2015 je bila pot drugačna. Hitro se je izkazalo, da so prevladali ozki interesi skupine glasbenikov. Pripombe javne Radiotelevizije Slovenije, opozorila medijskih strokovnjakov in združenja radijskih postaj v času sprejemanja tega rokohitrskega medijskega kvotiranja so bili zviška, celo arogantno zavrnjeni. In naj bo jasno že sedaj: glede na stopnjo dejanske politične odgovornosti, ki jo izkazujemo v dolini šentflorijanski, nemara ne bo na koncu nihče odgovoren za to stanje. Odločevalci, tj. vlada in 47 parlamentarcev, ki so požegnali to zmedeno novelo, bodo na vse očitke predvidljivo izmikajoče odgovorili: "Ker gre za trg, bi se radijske postaje morale prilagoditi zakonskim zahtevam, a tega niso (z)mogle, kar obžalujemo."

Vendarle se zdi, da tokrat ne bo šlo tako zlahka. Prav zmeda okoli novele Zmed bi utegnila postati nov model kvotiranja slovenske politične (ne)odgovornosti. Razloga za to mojo preoptimistično napoved sta dva. Prvi je v tem, da so bila ob sprejemanj novele Zmed dana zelo jasna opozorila stroke. Resnično jasna in argumentirana. V času apatije javnosti in žal tudi vse večje neprofesionalnosti četrte veje oblasti je dandanes pri sprejemanju zakonodaje nasploh to prej ko ne izjema. Pri noveli Zmed so namreč ta opozorila segala od razgaljenja povsem neglasbene definicije slovenske glasbe, neustrezne določitve kvot, neobstoječe evidence prvič predvajane slovenske glasbe, bičanja neuglašenega sistema spremljanja doseganja kvot, kakofoničnega poseganja v uredniško svobodo, do crescendo dodatne obremenitve radijskih izdajateljev in Akosa. Slednji je to nedavno tudi javno priznal. A vsa ta tehtna opozorila, ki so danes potrjeno umestna in realna, je presegel še en učinek, ki je več kot očitno presenetil vse: radikalno upadanje poslušanosti radiev je par excellence zasluga novele Zmed. Čisto udejanjanje znanega reka: operacija je uspela (novela Zmed je sprejeta, več slovenske glasbe je na radiu), pacient je podlegel (poslušalci bežijo od radia). Kdo je tu zmagovalec? Slovenski glasbeniki? Poslušalci? In kaj za vraga ima vse to radijsko-glasbeno-kvotiranje sploh še skupnega s podporo slovenski glasbi? Kakovostni slovenski glasbi? Mladim glasbenikom?

Potrebujemo odgovorno, sodelovalno in celovito strategijo razvoja medijskega prostora. Popravki popravkov ne vodijo več nikamor. Obstoječi Zmed je izčrpal svoje potenciale, čas ga je vrgel iz tečajev. A tu je že nova težava. Odgovornost za trenutno stanje ima v tem primeru imena in priimke. Bog ne daj, da bi se ta imena in ti priimki, zaslužni za zmedo Zmed, lotili še kakih novih Zmed...

Dr. Uroš Grilc je nekdanji minister za kulturo Republike Slovenije.