Vesel sem, da pišem za edini medij v državi, ki se je s konkretnimi analizami postavil proti toku in bralcem ponudil drugačen pogled na ameriške volitve. Če je danes svet v popolnem kaosu, je za to kriv najslabši ameriški predsednik vseh časov: Barack Hussein Obama. Svet mu je podaril Nobelovo nagrado za mir v času, ko je njegov največji doprinos k mednarodni svetovni politiki predstavljala zgolj njegova polt. Od takrat, ne glede na škodo, ki jo je Obamova administracija povzročala Evropi in celotnemu sredozemskemu prostoru, so "samooklicani" predstavniki javnega mnenja le podpirali ameriška stališča. V zadnjih letih pa je Evropa v očeh Washingtona izgubila svojo zgodovinsko strateško pomembnost, newyorški finančni sistem je mastne denarje služil s špekulacijami, ki jih je izvajal na naši koži, sama Unija pa je skoraj klonila pod udarci destabilizacije Bližnjega vzhoda, ki jih je izvajal nepripravljeni Cesar sveta. Pri vsem tem je večina medijev še naprej navijala za Hillary Clinton, ki predstavlja največjega sokrivca opisane situacije. Ampak ne samo to. Hillary Clinton je ženska, ki je bila v življenju pripravljena požreti čisto vse, da bi le nekega dne dosegla Belo hišo. Clintonova predstavlja najslabšo plat politike: karierizem, prežet s cinizmom in aroganco, s katerimi je premostila vsa možna ponižanja, tudi seksualne škandale moža.

Vseeno pa je Clintonova predstavljala prav tisti establishment, ki kontrolira finančno življenje sveta, ki nadzira in podkupuje medije ter sprejema denarno podporo islamskih fundamentalističnih držav. Zato sem ji tudi sam ob začetku kampanje pripisal največ možnosti za zmago. Mnenje sem spremenil v trenutku, ko je zaradi potrebe po glasovih Afroameričanov sprejela odprto podporo Husseina Obame! Kot je po Brexitu dejal neki italijanski politik:

"Obamova podpora ti prinese nesrečo!" 

In Obama je Clintonovi res prinesel poraz. Ne moreš sprejeti podpore predsednika, ki je zadnja leta katastrofalno vodil ZDA in od katerega si se strateško oddaljil v trenutku, ko nisi podaljšal mandata državnega sekretarja. Clintonova je Američanom dokazala, da je pripravljena na vse, le da pride v Belo hišo. Američani pa so poslušali "trebuh" in nadgradili dosežke gibanja čajank tako, da so dokončno kaznovali washingtonski sistem, ki jih ves čas prepričuje, kako se bori za socialno revne in brezposelne, medtem ko rešuje prav tiste banke, ki so srednji sloj pahnile v revščino, ter z milijonskimi donacijami podpira položaje politikov. Američani so se postavili proti sistemu, ki jim noč in dan dopoveduje, kako naj razmišljajo in kaj je zanje dobro.

Od samega začetka pa sem Trumpu pripisal pragmatizem: razumevanje pravil igre, o katerih je pred petstotimi leti pisal Machiavelli, in s katerim je ameriški bogataš znal nagovoriti različne ciljne publike, se skozi kampanjo spreminjati kot kameleon in se danes preleviti v predsednika. Njegov govor takoj po razglasitvi zmage je dokaz, da je ves čas zelo dobro poznal pravila igre in da se izredno dobro zaveda, kakšno osebnost zahteva funkcija, na katero je bil izvoljen! V kolikor bi Trump iskreno verjel v delitvena sporočila, ki jih je v zadnjem letul lansiral, danes nikakor ne bi mogel ponuditi sodelovanja vsem poštenim demokratom in vsem možnim manjšinam, ki si želijo močnih ZDA, še manj pa svetovnim partnerjem zagotoviti, da bo njegova administracija še naprej simbol sodelovanja in mednarodne stabilnosti! 

Vsako leto mojim ameriškim študentom povem, da so ZDA velika dežela, ker so edina država na zemlji, kjer lahko povprečen hollywoodski igralec postane odličen predsednik. Trump je z lastnim denarjem premagal svetovni kapital in medijske korporacije. Da bi lahko dosegel ta cilj, si je oblikoval podobo, ki mu je prinesla zmago. Sredstva opravičujejo cilj in za to ne moremo kriviti njega, temveč volilni - demokratični - sistem. Od danes sem prepričan, da bo bodoči predsednik popolnoma drugačen. Če me bo razočaral, bom to tudi javno povedal, ampak mislim, da ima prav on danes v rokah več možnosti ureditev vseh mednarodnih kriz, kot bi jih ob morebitni zmagi imela Hillary Clinton.

Zaradi svoje neizkušenosti na mednarodnem parketu bo seveda veliko odvisno od njegove ekipe, ki se bo oblikovala v naslednjih tednih, vendar Trump ve, da mora ZDA konsolidirati, jih poenotiti, če jim želi povrniti ponovno spoštovanje. Ko Američani zavrnejo liberalno politično korektnost in se vrnejo k tradicionalnim vrednotam, ponavadi postanejo močnejši in stabilnejši. Trump bo ZDA skušal oživiti v notranji politiki, jim vrniti izgubljeni ponos ter prebivalstvu zagotoviti možnost uspeha, potem pa bo lahko na podlagi rehabilitiranih ameriških sanj primerno nastopil v zunanji politiki. Če bo na začetku izbral delno izolacionistično paradigmo, bo to le za to, da bo lahko opazoval reakcije najtesnejših zaveznic in velikih igralcev. Trump bo podedoval svetovni kaos in ker ve, da so ZDA lahko le velesila, ki oblikuje svetovni red, bo svoji državi (in sebi) zagotovo želel vrniti blišč in sijaj, brez katerih ne more biti atraktivna sila, ki prinaša red.

ZDA morajo ponovno postaviti red. Zato bo nova administracija zagotovo oblikovala angažirano zunanjo politiko, ki bo zahtevala močne partnerje. Evropska unija bi v tem končno lahko videla zgodovinsko priložnost, da se utrdi, da pridobi na samozavesti in da postane verodostojen mednarodni partner, namesto da ostaja razdeljena, prepirajoča se skupnosti brez vizije. Svet je lahko stabilen le, če so vplivna območja jasno razdeljena in če obstajajo skupni interesi. Od nekdaj sem zagovornik Severnoatlantskega sistema, ki mora temeljiti na enakopravnosti partnerjev in ki se mora odpreti dialogu ter sodelovanju z Rusijo. Trump ima zdaj v rokah škarje in platno, da se v Evropi rešimo posledic ukrajinske krize in male svetovne vojne v Siriji. Dostojni odnosi z Moskvo in jasna predstava lastnih vrednot so lahko podlaga za stabilnost in mir v naši regiji. Problem vseh naših politikov v tem trenutku je, kako postati zaupanja in spoštovanja vreden partner, potem ko so leto dni hujskaško navijali za Clintonovo in — vsaj pri nas — blatili Melanio.

Nobena Nobelova nagrada jutri ne bo podarjena Trumpu. On ni liberalec, ki zagovarja levičarski kapital. On nima barvane kože. On ni odvetnik tistega finančnega sistema, ki ga je že vnaprej postavil za zmagovalca. On nima muslimanskega imena in ne dobiva denarne podpore iz Savdske Arabije. Trump je belec. Ima prelepo ženo in družino. Verjame v vrednote, ki so mu omogočile, da je kljub bankrotu ponovno postal bogataš. On verjame v Ameriko, ki ne zameri in ti ponudi možnost, da samo z lastnim denarjem premagaš ves svet. On ve, da svet ne more brez ZDA, kar pomeni da tudi brez njega. Prepričan sem, da če ne drugo, bo prav samovšečnost tega "self-made" človeka preprečila ameriški izolacionizem, in, upam, da nam bo podarila človeka, ki bo v mednarodni sistem ponovno želel vrniti red, preden bo prepozno za vse nas. Svet ne more brez Združenih držav in te ne morejo brez Evrope. Skupaj lahko zagotovimo strategijo svetovnega upravljanja. Svetovni red temelji na skupnih interesih in vrednotah. Prepričan sem, da imamo še vedno več skupnega z ZDA in Rusijo kot s Kitajsko ali Savdsko Arabijo.