Na srečo pa je tudi veselih veliko, zlasti ameriških volilcev gospoda Donalda Trumpa. Marginalizirani so strankarski aparati tako republikancev kot demokratov, ki se bodo morali prenoviti in stopiti v stik z ljudmi. Gospod Trump si je zmago priboril v glavnem sam ali celo navkljub svoji stranki. Ker stranka ni poznala svojih volilcev, ni takoj prepoznala svojega pravega kandidata. Skozi konvencijo ji je pot pokazala baza. Donald Trump je dokazal, da imajo Združene države Amerike pravi demokratični izbirni proces, ki traja leto dni in ne le kak mesec kot pri nas v Evropi. Bil je grdi raček med poštirkanimi strankarskimi klikami, zasmehovan in poniževalno zreduciran celo na fašista. Brez programa. A volitve odloča osebnost in njena karizma. To je pomemben nauk za Evropo, kjer stranke, še posebej leve, pospešeno izgubljajo stik z realnostjo transformacijskih sposobnosti kapitalizma in globalne konkurenčnosti. Delujejo birokratsko in niso sposobne politične in idejne mobilizacije. Celo delavci jih v večini ne volijo (več).

Danes je nov dan. Gospod Trump je na piedestalu. Zmagovalcu se priklanjajo, iz črnega se spreminja v krasnega belega laboda. Do včeraj osovražen, danes zaželen. Vsi upajo in želijo sodelovati z dovčerajšnjim vragom. Življenje gre naprej, nova realnost bo postala vsakdanjik ameriškega in svetovnega preživetja. To je doumela celo Evropa, njeni mediji ter voditelji, ki so gospoda Trumpa, včasih pa tudi njegovo soprogo, prav grdo in neokusno, predvsem pa po nepotrebnem prvinsko zmerjali. Tako zelo, da naj bi se celo člani volilnega štaba gospe Hillary Clinton čudili nad vmešavanjem v volilno kampanjo, ki ni potekala v Evropi. V Evropi, kjer že kaka manjša misel kakšnega ameriškega veleposlanika povzroči vihar, ki zmeša notranje zadeve.

Seveda ima gospod Trump hibe. Veliko jih ima, začenjši z robatostjo, ki pa je bila bolj volilna potreba za sodobne, hitre, a ljudske, tj. twiter čase. Nastopa čas brušenja, še posebej zunanjepolitičnega. Kako bo gospod Trump vladal, danes še ne vemo. Njegov stil, tudi televizijski, je bil vedno neposreden in pragmatičen. Zna se preleviti v njegovo politično delovanje, v katerem se predsednik ZDA ukvarja predvsem z velikimi domačimi stvarmi in zares pomembnimi svetovnimi problemi. Tako na primer ni verjetno, da bi se prihodnji ameriški predsednik osebno ukvarjal z Balkanom. Razen če ne bi spet zakuhal v svetovni problem. Marsikatera nespretnost ali težka beseda iz volilne kampaniie bo dobila nove podobe. Temelj pa bo ostal – pomembna bo domača Amerika in tiste svetovne zadeve, ki jo krepijo. Nekateri to imenujejo novi izolacionizem, ki naj bi bil nevarnost za svetovni red utemeljen na multilateralnih organizacijah.

Pozornost bo namenjena velikim, ki bodo pripravili nova pravila svetovnega, zlasti ekonomsko-finančnega delovanja. So drugi, zlasti okoljski, multilateralni sporazumi v negotovosti? Odvisno od hitrosti prilagajanja ameriške industrije novim vizijam in hitrosti kreiranja delovnih mest. Se obeta novo upravljanje globalizacije in njenega orodja skozi trgovinsko, investicijsko in storitveno liberalizacijo, ki je najbolj prizadela belega pripadnika srednjega sloja v razvitih zahodnih družbah? Kje je Evropa in posebej Evropska unija v načrtih gospoda Trumpa?

Odgovori na ta vprašanja so, paradoksalno, precej odvisni od Evrope same. Situacija v Evropski uniji, ki precej časa porabi za reševanje precej nepomembnih postopkovnih vprašanj, postavlja Evropo, kljub izjemni moči, na margino svetovnega dogajanja. Delovanje je preveč regulirano in preobsežno ter hkrati predaleč od tistih, ki naj bi jim bilo namenjeno. Brexit unije na svetovni ravni ne krepi, kakor je ne bo tudi morebitno (pre)počasno reševanje tega procesa. Tudi mučno parcialno reševanje problema imigracije ne. Evropa ni zmožna poskrbeti za lastno varnost. Evropske države niso verodostojne niti v zavezništvih kolektivne obrambe. Drsi Evropska unija na periferijo svetovnega odločanja? Bo temeljni odnos novega ameriškega predsednika do Evrope oblikovan skozi volilno najavo odprave njenega parazitskega varnostnega zastonjkarstva? Bo krepitev transatlantskih vezi med danes še vodilnima v svetu ZDA in Evropo, brez potrebne in dejanske krepitve medsebojnih trgovinskih in investicijskih povezav, res še v fokusu ameriškega partnerja, za katerega je pacifiška Azija že dolgo želeni potencial?

Odgovorov na ta vprašanja ne gre iskati le pri gospodu Trumpu, odgovore na postavljene izzive bo morala poiskati Evropa najprej sama pri sebi. Poiskati jih bomo morali, po možnosti čim prej, mi sami tu v Evropi. V Evropski uniji, kjer se po ameriškem presenečenju že širi strah pred evropskimi populističnimi in izolacionističnimi "trumpi", ki bi z vero v "trumpovsko zmagovito spodbudo" znali zadati smrtni udarec sami evropski integraciji. Prav zato bodo morale etablirane evropske institucije, tudi stranke, podati čimprejšnje odgovore in pojasnila ljudem o njihovih upih in načrtih za prihodnost, ali pa bodo zamenjane, morda lahko celo izginejo. Sklicevanje na strašno evropsko preteklost in grozote danes ni več dovolj. Nevarnosti ne gre podcenjevati. Ni namreč nujno, da nekaj, česar ljudje nimajo za potrebno, tudi obstaja. Tudi varnostni parazit na periferiji ne. Članice Evropske unije bodo morale delovati precej hitreje kot doslej, če želijo ostati dejavnik vsaj minimalnega vplivanja. Z novim predsednikom Amerika namreč vedno dobi nov zalet. Še vedno je najmočnejša in najbolj inovativna država na svetu. Še vedno tiha ali glasna želja mnogih najboljših mladih, tudi Evropejcev. Modro bi bilo, ko bi z njo razvili še trdnejše, partnerske vezi. Da bi skupaj lahko vplivali na stabilnost sveta.

Na mnoga vprašanja evropske prihodnosti, varnosti in našega sodelovanja z za nas izjemno pomembnimi ZDA ter njihovim novim predsednikom bomo morali odgovoriti tudi sami Slovenci. Za začetek z manj zavisti in več človeške spoštljivosti do naše sorojakinje Melanije, kot smo ji bili priča v zadnjem mesecu, ki je pomembno prispevala k zmagi gospoda Trumpa. Lahko si priznamo ali ne, a volilna tekma in politika običajno v razvitem svetu, nekoliko neobičajno za Slovenijo, vedno poteka tudi v "teamih" parov. Tudi Melaniji gre čestitka in spodbuda za dober začetek. Po spletnih komentarjih namreč izgleda, kot da so naši južni sosedje iz nekdaj skupne države bolj ponosni nanjo, kot mi sami. Začnimo že enkrat z vsaj osnovno prijaznostjo Slovenca/ke Slovencu/ki, ki je temelj uspešnosti vsake družbe in ki je v Sloveniji precej primanjkuje. Kljub morebitnim za spoštljiv medčloveški odnos nepomembnim političnim in drugim razlikam.

Nenazadnje pa tudi ni nepomembno, kdo ob zajtrku in jutranji kavici predsedniku ZDA prišepne kak nasvet ali mnenje. To je poseben privilegij in za moža praviloma vedno obvezujoč razmislek. Četudi o Piranskem zalivu, kot že pišejo naši prijatelji Hrvati.

Iztok Mirošič je veleposlanik.