Weekend

Podobe nekega pobega: Neoliberalci z gore Pelerin

Med svojim prvim obiskom Švice in Ženevskega jezera sem prenočeval na gori Pèlerin, ki ima v zgodovini politične ekonomije in liberalizma posebno mesto, saj se je tam leta 1947 zbrala družba ekonomistov, filozofov in zgodovinarjev, da bi razpravljali o prihodnosti klasičnega liberalizma in našli prepričljiv, argumentiran teoretski odgovor na marksistične in keynezijanske ideje. 

11.11.2016 22:57
Ključne besede:   Mont Pelerin   Hayek   Friedman   Ženevsko jezero   liberalizem

V Sloveniji, kjer je nacionalni socializem državna religija, je neoliberalec vsak, ki je kritičen do mencigerjanskega gradualizma in ne ploska nebulozam o demokratičnem socializmu.

Včasih se ti vse ustavi. Obstaneš in v tistem trenutku na tem svetu ali v tvojem življenju ni ničesar več samoumevnega. Takrat nastopi čas za razmislek. Morda se to zgodi z določenim namenom, ne vem. Na pot sem se podal brez jasnega cilja. Morda je bila to napaka. Ampak kako naj bi to vedel na začetku? Mar ni smisel tudi pot, vse tisto, kar spoznavaš na njej? Če odmislim azijske filozofije in poskušam ostati evropski racionalist, potem sem vseeno prišel do prvega sklepa, ki bo zaznamoval moje prihodnje dojemanje ljudi, dogodkov in prostora. Čutim, da ne morem spremeniti ničesar razen samega sebe. Ljudje imajo pravico, da so takšni, kakršni so. Ne morem in ne smem jih spreminjati. To velja tako za zasebno sfero kot tudi za širši, družbeni prostor. Pritožuje in protestira tako ali tako le skromna manjšina. To smo mi, nergači, kritiki in ciniki. Nikoli nam ni nič prav. Večina ljudi je zadovoljna s svojo državo, okoljem in predvsem svojim življenjem, bi lahko sklepali iz njihovih odzivov, vedenja in življenjskih nazorov. Če mislijo, da si ne zaslužijo nič boljšega, jim ne smemo ničesar očitati. Naj imajo, kar imajo in kar si konec koncev tudi zaslužijo.

 

Poslušam dež, kako se zliva na balkon. Dež vedno pomirja. Včasih tako zelo, da postanem zaspan in bi, če bi se ulegel, v trenutku zadremal. Današnji dež ne bo spral vse umazanije, ki se je nabrala v zadnjih mesecih in letih. Da bi jo odplaknilo, bi potrebovali orjaški val, cunami. Japonci bi mu rekli tembatsu, božja kazen.

Zunaj lije kot iz škafa. Če zaprem oči, slišim samo še težke dežne kaplje, kako tolčejo po ograji, balkonu in steklu. Nenadoma šum začne naraščati, voda se curkoma zliva skupaj, spreminja se v nekakšen slap, ki teče pred mano, za mano in ob meni. V daljavi zagrmi, skozi rahlo priprta balkonska vrata v sobo udari piš hladnega zraka. Čutim, da se skorajda prozorna zavesa zaziba. Še vedno imam zaprte oči, vendar sem zdaj drugje. Če bi odprl oči, ne bi bil več tu, kje sem zdaj – sedeč za pisalno mizo, s komolci na njej, s prsti pripravljenimi za tipkanje. A če bi odprl oči, ne bi bil niti tam, ker sem prvič doživljal takšne občutke. V lično opremljeni sobi hotela Excelsior, ravno tako za mizo, s pogledom proti oknu, obrnjenemu na zahod, na Quai des Fleurs, sprehajalno pot tik ob obali, sedeč z zaprtimi očmi, poslušajoč škrebljanje dežnih kapelj in oddaljeno grmenje, ki vsake toliko zadoni nekje nad jezerom.

 

 

***

 

Zjutraj je še vedno deževalo. Manj kot prejšnji večer, toda gost, droben dež je škropil gladino jezera, na katero sem z zaspanimi očmi gledal iz hotelske jedilnice. Nobenega drugega gosta ni na zajtrku. Sam sem. Pomislim, da so bili najbrž bolj zgodni. V svoji ležernosti sem na zajtrk prišel šele ob pol desetih. Ampak saj se mi nikamor ne mudi, poleg tega se nenadoma spomnim, nisem ravno dobro spal. Večkrat sem se prebudil z občutkom, da sem slišal škripanje v stenah, prasketanje v omari in celo nekakšno podrsavanje na hodniku. Ta hotel je od starosti že tako izmučen, da se stokajoč seseda vase, mi pade na pamet. In res, ko si pozorneje ogledujem pohištvo in notranjo opremo, se mi zazdi, da ječi od starosti. Potem bo držalo, da sem ponoči res slišal zvoke, ki so prihajali od vsepovsod. To me spomni na prigodo iz nekega drugega, še bolj nenavadnega hotela, ki jo moram povedati.

 

Med svojim prvim obiskom Švice in Ženevskega jezera leto ali dve prej sem prenočeval na gori Pèlerin, ki ima v zgodovini politične ekonomije in liberalizma posebno mesto, saj se je tam leta 1947 zbrala družba ekonomistov, filozofov in zgodovinarjev, da bi razpravljali o prihodnosti klasičnega liberalizma in našli prepričljiv, argumentiran teoretski odgovor na marksistične in keynezijanske ideje. The Mont Pelerin Society, Društvo Mont Pelerin je ustanovil Friedrich von Heyek, ob njem pa so sodelovali tudi Karl Popper, James M. Buchanan, John Clapham, Henry Simons in Milton Friedman[1].

 

Kot vsaka druga zgodba ima tudi ta plemenite vzgibe. V mondeni Hotel du Parc v vasici Mont Pelerin je von Hayek povabil skoraj štirideset uglednežev (med njimi osem Nobelovih nagrajencev za ekonomijo), da bi našli prepričljiv teoretski odgovor na keynezijanske in marksistične ideje, katerih izpeljanke so se v obliki realsocializma naglo širile po vzhodnem delu sveta. Svobodna, odprta družba in tržno usmerjeno gospodarstvo sta bili ključni paradigmi v obdobju, ko sta bili svoboda in dostojanstvo človeka zaradi strahotnih izkušenj totalitarnih režimov posebej občutljivi. Nič manjšega poudarka ni bila deležna redefinirana vloga države na področju gospodarstva in financ. Temu sta botrovala en eni strani resentiment diktature, ki odloča o vsem in vsakomer, na drugi pa vera v liberalno državo, utemeljena na vladavini prava in ekonomskih svoboščinah.

 

Svobodni trg je v takšnih okoliščinah dobil božanske razsežnosti, kajti povzdigoval je ideje, ki jih je kapitalistično gospodarstvo potrebovalo za spopad s svojim največjim nasprotnikom – socialističnim ekonomskim modelom. In polnih petinštirideset let je "recept" deloval, čeprav so se prvi konceptualni znanilci krize začeli pojavljati že v sedemdesetih letih.[2] Če hočemo brez akademske naivnosti razumeti odločilne premike, do katerih je prišlo v samo nekaj letih – namreč od Glasnosti in Perestrojke v tedanji Sovjetski zvezi sredi osemdesetih do konca komunizma v začetku devetdesetih – potem nam ne sme uiti teza, ki jo je ravno takrat postavil konservativni ameriški komentator William F. Buckley, in sicer da se je kapitalizem eshatološko izčrpal. Ne le v eksistencialnem, če govorimo o smislu življenja, pač pa tudi v svojem substančnem smislu, tj. protestantski etiki, ki zgodovinsko gledano morda nikoli ni bila nič drugega kot odrekanje[3].

 



[1]  Von Hayek in Friedman sta nočna mora anarhistov, radikalcev kot tudi salonskih levičarjev, ki ju papagajsko razglašajo za očeta neoliberalizma. V Sloveniji, kjer je nacionalni socializem državna religija, je neoliberalec vsak, ki je kritičen do mencigerjanskega gradualizma in ne ploska nebulozam o demokratičnem socializmu. Prav to plehko poenostavljanje največkrat zakrije pravi in dejanski problem današnjega kapitalizma, ki se je znašel v stanju, ki bi mu v hegeljanskem jeziku dejali apokaliptizem. Slovenija kot prototip periferije je bila več let zavita v mehko vato samozadostnosti in postsocialistične tranzicije v tovarišijski kapitalizem. Nekakšen relativno izoliran otok na robu globalnega oceana, ki pa se je naposled potopil v recesijo, pravzaprav depresijo, kot jo je  v obdobju Vélike depresije (Great Depression) opredelil John Maynard Keynes: daljše obdobje kroničnega stanja aktivnosti, ki je pod normalno, brez opaznega trenda okrevanja ali nazadovanja proti popolnemu zlomu. Umiranje na obroke torej.

[2] Zelo sporen je angažma čikaške ekonomske šole v Čilu, kjer je general Augusto Pinochet z državnim udarom likvidiral demokratično izvoljenega predsednika Salvadorja Allendeja. Hayek je bil tako navdušen nad generalom, da je ob neki priložnost neprevidno izjavil, da je utegne biti diktatura kot sistem celo nujnost v obdobju tranzicije.

[3] Glede odrekanja kot oblike kazni je pomenljiva gromovniška retorika, ki jo je v primeru grškega bail-outa simboliziral nemški finančni minister Wolgang Schäuble: država je v težavah, ker je grešila, zato se mora zdaj odkupiti s trpljenjem.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
Gradež: Vrnitev v najbližjo laguno
0
16.12.2016 23:00
Vsi poznamo beneško laguno, saj je svetovna atrakcija. Mnogo manj ljudi pa ve, da se vzhodno od nje razprostira skoraj enako ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Najlepša hiša na svetu
0
18.11.2016 13:40
Počasi prihajamo do konce nekega potovanja: v petem nadaljevanju eseja o iskanju izgubljenega liberalizma se avtor ustavi ob ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Iskanje izgubljenega časa
2
04.11.2016 10:59
Če boste šli kdaj v Montreux, se nastanite v hotelu, ki ima poseben šarm, mi je nekoč dejal Milan Resnik. Njegovo priporočilo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Bežiš, da bi lahko zadihal
0
21.10.2016 12:22
Prvi občutek o Švici, ki sem ga kot popotnik dobil, ko sem prišel iz mrakobnega tunela Grand-Saint-Bernard na svetlobo, je bil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Srečanje z Rilkejem
1
14.10.2016 13:52
Dihotomija med zunanjo podobo dežele, katere prestolnico zapuščam tega hladnega in neprijaznega jutra, in njeno spečo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Daleč je Južni otok, Tristan da Cunha pa še precej dlje
1
30.09.2016 13:33
Najbolj oddaljena otoška naselbina na svetu, piše na tabli. Kraj, v danes katerem živi natanko 267 britanskih državljanov, nosi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Marco Polo in Hrvati
1
09.09.2016 14:00
Je bil slavni beneški popotnik Hrvat? Zgodbe o dejanskem poreklu Marca Pola so se ponovno razmahnile po letu 1998, ko so na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Južnoazijska impresija: Skrivnostni otok
0
02.09.2016 14:44
Tokratna poletna impresija se iz Sredozemlja za kratek čas seli v jugovzhodno Azijo. Prvi prizor se dogaja v velemestu: s ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Drugačne, judovske in melanholične Benetke
0
19.08.2016 11:30
Mojster Shakespeare je tej mestni republiki, utemeljeni na kšeftu, trgovini in prekupčevanju torej, pa tudi nasilju in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Vrnitev na Folegandros
0
12.08.2016 15:09
Na svoje prvo potovanje se osemnajstletni fant odpravi v zibelko Evrope. Z nahrbtnikom, spalno vrečo, šotorom in eno prvih izdaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Južni otok
0
05.08.2016 12:30
Valovi so starejši od življenja, ki je prišlo iz maternice morja. Zato med človekom in morjem obstaja popkovina, ki jo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse, kar morate vedeti o Vršiču, Rusih, plazu in kapelici
2
29.07.2016 08:09
Ob obisku Vladimirja Putina pri Ruski kapelici boste slišali besede, namenjene prijateljstvu, sožitju, spominu in miru med ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 2. del: Vzpon plemenite družine Medici
2
22.07.2016 12:00
Lorenzo Medičejski je bil sijajen vladar, ker se je zavedal, da je veličina oblasti v njeni človeškosti in nesebičnosti. V ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 1. del: Dante in Beatrice
0
15.07.2016 15:00
Sloviti pesnik, ki ob Boccacciu in Petrarki velja za očeta italijanščine, je bil rojen v Firencah, kjer sta Boccaccio in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Abramovičevo ladjevje osvaja Jadran
6
08.07.2016 23:21
Flota enega najbolj prepoznavnih ruskih oligarhov judovskega porekla je bila v zadnjih dveh tednih opažena v Severni Dalmaciji, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Alma Karlin, ena najbolj drznih žensk 20. stoletja
1
01.07.2016 14:30
Po čem hrepeni otrok, ki večino časa preživi doma in opazuje zunanji svet skozi okenska stekla? Po neomejeni svobodi, gibanju, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 2. del
0
24.06.2016 15:00
Palagružo sestavlja skupina desetih otočkov, med katerimi so nekateri komaj kaj večji od orjaške skale in v tem pogledu malce ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 1. del
0
17.06.2016 13:51
Začetek in konec sveta je na premcu jadrnice, ki reže morsko gladino, rahlo vzvalovano zaradi vetra z vzhoda, levanta. Skoraj se ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
35 let Medjugorja: Čudež med žgočim hercegovskim kamenjem
0
10.06.2016 16:02
Medjugorje je dejansko čudež. Kajti gre za edino romarsko središče na območjunekdanje Jugoslavije, ki je po petintridesetih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenci in SS: pozabljeni nacist Odilo Globočnik
0
03.06.2016 13:10
V štirih letih nemške okupacije je bilo na današnjem ozemlju Slovenije prisilno mobiliziranih tudi med 60 in 80 tisoč ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 

Najbolj brano

01/
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
Krištof Zevnik
Ogledov: 3,885
02/
Neakademska razprava o spolu in jeziku: Ko aktivisti uporabijo vsa sredstva za dosego cilja
Saška Štumberger
Ogledov: 2,364
03/
Sveti muslimanski spisi in nasilje: "Ubijte nevernike, kjerkoli so, oblegajte jih, bojujte se z njimi z vsakovrstnimi pastmi …"
Milan Gregorič
Ogledov: 2,225
04/
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,936
05/
Zadnje dejanje spopada za Istrabenz: Na odru se pojavi nov igralec, železni Herman
Matija Ž. Likar
Ogledov: 1,855
06/
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
Marko Gašparič
Ogledov: 1,137
07/
Spodleteli eksperiment: Levičarskim vladam v Latinski Ameriki ni uspelo izkoristiti družbenega napredka
Shane Quinn
Ogledov: 1,068
08/
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
Angel Polajnko
Ogledov: 1,306
09/
(Prikaz nasprotnih dejstev) Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec res tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,320
10/
Kaj v resnici prinaša novi proračun za leto 2020
Bine Kordež
Ogledov: 1,205