Včasih se ti vse ustavi. Obstaneš in v tistem trenutku na tem svetu ali v tvojem življenju ni ničesar več samoumevnega. Takrat nastopi čas za razmislek. Morda se to zgodi z določenim namenom, ne vem. Na pot sem se podal brez jasnega cilja. Morda je bila to napaka. Ampak kako naj bi to vedel na začetku? Mar ni smisel tudi pot, vse tisto, kar spoznavaš na njej? Če odmislim azijske filozofije in poskušam ostati evropski racionalist, potem sem vseeno prišel do prvega sklepa, ki bo zaznamoval moje prihodnje dojemanje ljudi, dogodkov in prostora. Čutim, da ne morem spremeniti ničesar razen samega sebe. Ljudje imajo pravico, da so takšni, kakršni so. Ne morem in ne smem jih spreminjati. To velja tako za zasebno sfero kot tudi za širši, družbeni prostor. Pritožuje in protestira tako ali tako le skromna manjšina. To smo mi, nergači, kritiki in ciniki. Nikoli nam ni nič prav. Večina ljudi je zadovoljna s svojo državo, okoljem in predvsem svojim življenjem, bi lahko sklepali iz njihovih odzivov, vedenja in življenjskih nazorov. Če mislijo, da si ne zaslužijo nič boljšega, jim ne smemo ničesar očitati. Naj imajo, kar imajo in kar si konec koncev tudi zaslužijo.

Poslušam dež, kako se zliva na balkon. Dež vedno pomirja. Včasih tako zelo, da postanem zaspan in bi, če bi se ulegel, v trenutku zadremal. Današnji dež ne bo spral vse umazanije, ki se je nabrala v zadnjih mesecih in letih. Da bi jo odplaknilo, bi potrebovali orjaški val, cunami. Japonci bi mu rekli tembatsu, božja kazen.

Zunaj lije kot iz škafa. Če zaprem oči, slišim samo še težke dežne kaplje, kako tolčejo po ograji, balkonu in steklu. Nenadoma šum začne naraščati, voda se curkoma zliva skupaj, spreminja se v nekakšen slap, ki teče pred mano, za mano in ob meni. V daljavi zagrmi, skozi rahlo priprta balkonska vrata v sobo udari piš hladnega zraka. Čutim, da se skorajda prozorna zavesa zaziba. Še vedno imam zaprte oči, vendar sem zdaj drugje. Če bi odprl oči, ne bi bil več tu, kje sem zdaj – sedeč za pisalno mizo, s komolci na njej, s prsti pripravljenimi za tipkanje. A če bi odprl oči, ne bi bil niti tam, ker sem prvič doživljal takšne občutke. V lično opremljeni sobi hotela Excelsior, ravno tako za mizo, s pogledom proti oknu, obrnjenemu na zahod, na Quai des Fleurs, sprehajalno pot tik ob obali, sedeč z zaprtimi očmi, poslušajoč škrebljanje dežnih kapelj in oddaljeno grmenje, ki vsake toliko zadoni nekje nad jezerom.

***

Zjutraj je še vedno deževalo. Manj kot prejšnji večer, toda gost, droben dež je škropil gladino jezera, na katero sem z zaspanimi očmi gledal iz hotelske jedilnice. Nobenega drugega gosta ni na zajtrku. Sam sem. Pomislim, da so bili najbrž bolj zgodni. V svoji ležernosti sem na zajtrk prišel šele ob pol desetih. Ampak saj se mi nikamor ne mudi, poleg tega se nenadoma spomnim, nisem ravno dobro spal. Večkrat sem se prebudil z občutkom, da sem slišal škripanje v stenah, prasketanje v omari in celo nekakšno podrsavanje na hodniku. Ta hotel je od starosti že tako izmučen, da se stokajoč seseda vase, mi pade na pamet. In res, ko si pozorneje ogledujem pohištvo in notranjo opremo, se mi zazdi, da ječi od starosti. Potem bo držalo, da sem ponoči res slišal zvoke, ki so prihajali od vsepovsod. To me spomni na prigodo iz nekega drugega, še bolj nenavadnega hotela, ki jo moram povedati.

Med svojim prvim obiskom Švice in Ženevskega jezera leto ali dve prej sem prenočeval na gori Pèlerin, ki ima v zgodovini politične ekonomije in liberalizma posebno mesto, saj se je tam leta 1947 zbrala družba ekonomistov, filozofov in zgodovinarjev, da bi razpravljali o prihodnosti klasičnega liberalizma in našli prepričljiv, argumentiran teoretski odgovor na marksistične in keynezijanske ideje. The Mont Pelerin Society, Društvo Mont Pelerin je ustanovil Friedrich von Heyek, ob njem pa so sodelovali tudi Karl Popper, James M. Buchanan, John Clapham, Henry Simons in Milton Friedman[1].

Kot vsaka druga zgodba ima tudi ta plemenite vzgibe. V mondeni Hotel du Parc v vasici Mont Pelerin je von Hayek povabil skoraj štirideset uglednežev (med njimi osem Nobelovih nagrajencev za ekonomijo), da bi našli prepričljiv teoretski odgovor na keynezijanske in marksistične ideje, katerih izpeljanke so se v obliki realsocializma naglo širile po vzhodnem delu sveta. Svobodna, odprta družba in tržno usmerjeno gospodarstvo sta bili ključni paradigmi v obdobju, ko sta bili svoboda in dostojanstvo človeka zaradi strahotnih izkušenj totalitarnih režimov posebej občutljivi. Nič manjšega poudarka ni bila deležna redefinirana vloga države na področju gospodarstva in financ. Temu sta botrovala en eni strani resentiment diktature, ki odloča o vsem in vsakomer, na drugi pa vera v liberalno državo, utemeljena na vladavini prava in ekonomskih svoboščinah.

Svobodni trg je v takšnih okoliščinah dobil božanske razsežnosti, kajti povzdigoval je ideje, ki jih je kapitalistično gospodarstvo potrebovalo za spopad s svojim največjim nasprotnikom – socialističnim ekonomskim modelom. In polnih petinštirideset let je "recept" deloval, čeprav so se prvi konceptualni znanilci krize začeli pojavljati že v sedemdesetih letih.[2] Če hočemo brez akademske naivnosti razumeti odločilne premike, do katerih je prišlo v samo nekaj letih – namreč od Glasnosti in Perestrojke v tedanji Sovjetski zvezi sredi osemdesetih do konca komunizma v začetku devetdesetih – potem nam ne sme uiti teza, ki jo je ravno takrat postavil konservativni ameriški komentator William F. Buckley, in sicer da se je kapitalizem eshatološko izčrpal. Ne le v eksistencialnem, če govorimo o smislu življenja, pač pa tudi v svojem substančnem smislu, tj. protestantski etiki, ki zgodovinsko gledano morda nikoli ni bila nič drugega kot odrekanje[3].