Ko mi je v petek zgodaj zjutraj žena še v postelji povedala, da je umrl Leonard Cohen, sem napol spal in sploh nisem odreagiral. Mislim, da sem samo nekaj nerazločnega zamrmral, potem pa se obrnil na drugo stran in zaspal nazaj. Neka čudna otopelost se je spustila name kakor stekleni zvon, ki preprečuje, da bi do mene prišli zunanji dražljaji. Teden, v katerem je svet skoraj padel s tečajev zaradi ameriških volitev, je to otopelost očitno v največji možni meri utrdil. Posledica tega je tudi miselna blokada, s katero se spopadam zdaj, ko pišem In memoriam temu pesniku in pevcu, s katerim sem se spoznal že kot majhen otrok, saj sta bila moja starša njegova velika oboževalca. Spomnjam se vinilnih plošč, ki sem si jih kasneje presnel na kasete. 

Ne vem, kako je danes, toda v začetku devetdesetih, ko je moja generacija na Gimnaziji Poljane odkrivala življenje, je bil Leonard obvezen del našega repertuarja. Na zabavah, ki so bile takrat pogosto mešanica popivanja, večerje in intelektualnih debat, si glasbe ni bilo možno zamisliti brez Cohena. Si to danes v tem pobebljenem svetu facebooka in ostalega socialnega sranja sploh lahko predstavljamo? Družbo, ki ob spremljavi kitare prepeva Cohenovega Partizana (The Partisan) do zgodnjega jutra... Še sam včasih nisem več prepričan, če se je to nekoč res dogajalo. Zdi se, kot da so novi časi odplavili spomine na neko drugo, neprimerno bolj zdravo in normalno obdobje. Na čas, ko smo o Cohenovi melanholični poeziji, fatalnih ženskah, bivanju na Hydri in grškemu obdobju vedeli takorekoč vse, kar se je takrat, ko še ni bilo interneta, dalo (iz)vedeti. In ko smo komaj dobro polnoletni prvič z nahrbtniki odpeketali v Grčijo, nam je kmalu postalo jasno, zakaj nam je tako všeč tamkajšnji melos; vino, močni cigareti, odlična hrana in seveda lepe ženske (ne nujno v tem vrstnem redu). To je bilo tisto zadnje, zaključno obdobje odraščanja, tik pred začetkom študija, ko smo hlastali po vsem, kar se nam je zdelo, da predstavlja svobodo, uporništvo, poezijo in uverturo v resnejšo ljubezen. Ne znam si predstavljati te epohe brez Leonarda Cohena, ki je bil v naših očeh eden zadnjih velikih frajerjev 20. stoletja (no, danes bi temu rekli, da je bil moški, torej yang energija; niti slučajno ni bil prededipalec ali androgin). Vsa ta silna privrženost se v naslednjih letih ni nič zmanjšala in ob vseh nesrečnih ljubeznih je bila za marsikoga prav njegova lirična poezija edini učinkoviti tolažnik.

Minila so leta, za katere se zdi, da smo se ob Leonardu Cohenu postarali, hodili na njegove koncerte in se navduševali nad njegovo vitalnostjo in energijo. Morda se je kje v ozadju že skrival strah pred trenutkom, ko ga bomo izgubili. Toda ta strah je zdaj, ko tole pišem, že postal žalost, ki počasi raztaplja otopelost, s katero sem začel pisanje. Kaj bi dal za kozarec tistega močnega, skoraj lepljivega črnega vina in cigareto... ali pa za en večer v grški taverni, obdan s prijetelji, ki so se izgubili po svetu in jih že leta nisem videl. Podobno kot zase vem tudi zanje, da bo Leonard Cohen vedno ostal del njihovih najlepših spominov, varno spravljen v tistem delu možganov, kjer smo vsi skupaj mladi levi, ki berejo Hafisa ("Vina mi prinesite, da si zamažem obleko, ker od ljubezni klecam, pa mislijo, da sem modrec."), pijejo močno rdeče vino in kadijo grške cigarete Assos, sanjajo o najlepših ženskah in se vidijo v vlogi filozofov in intelektualcev. V teh spominih, ki opredeljujo neko drugo življenje, je Leonard Cohen večen in neumrljiv. Rad bi napisal še kaj, pa me je zmanjkalo in bom raje zaključil s kratkim izborom meni posebej dragih Cohenovih pesmi.

Take this Waltz

Chelsea Hotel

Joan of Arc

Waiting for the Miracle

Famous Blue Raincoat

If it be your will

Dance me to the End of Love