Ministrstvo za kulturo, ki ga vodi sveže pečeni upokojenski strankarski kader Tone Peršak, je objavilo novo medijsko strategijo. Zainteresirana javnost je prvotni dokument med javno razpravo dobesedno raztrgala in ministrstvu predlagala, naj ga napiše na novo. Ministrstvo je tako pripravilo nov dokument, ki pa je kvečjemu le še bolj nejasen in še manj konkreten. In to kljub dejstvu, da je kulturno ministrstvo po končani javni razpravi prejelo pripombe in predloge kar 30 medijskih akterjev. V strategiji mrgoli nesmislov in norih idej. Zaradi omejenega prostora navajamo samo nekatere najbolj očitne.

Najbolj bizarno v dokumentu (seveda pa to ni edina bizarnost), ki ga je pripravilo ministrstvo gospoda Peršaka, je to, da sam minister Peršak v uvodu - kot tudi strokovna komisija na strani 10 - ugotavljajo, da je sedanje stanje "rezultat načrtnega pomanjkanja vizije". Kljub temu, da naj bi bilo pomanjkanje vizije razlog za težave, dokument ne vsebuje vizije razvoja slovenskih medijev. Torej ekipa Toneta Peršaka najprej ugotovi, da je največji problem vizija, potem pa vizije ne ponudi.

Izsek iz strategije o tem, kako je pomanjkanje vizije krivo za stanje v medijih (stran 10):

Nekulturni Peršak bo v Sloveniji obdavčil vsakega imetnika interneta

Imate spletni priključek? Če je odgovor da, potem boste zavezanec za nov davek ministra Peršaka. Politika bo državno blagajno očitno polnila tudi z denarjem spletnih uporabnikov, ki ga bo potem na "posebnih razpisih" delila tistim elitam, ki so v dobrih odnosih z vladajočo koalicijo. Denar naj bi dobile torej informativne vsebine, ki so deficitarne: recimo strankarski časopis, ki dela izgubo, ker so tam zaposleni ljudje po politični liniji in ne po sposobnostih.

Izsek na strani, kjer je naveden ukrep "davka na internet" (stran 18)

Medijev ni mogoče rešiti, rešimo pa novinarje!

Ministrstvo v svojem dokumentu trdi, da medijev ni mogoče rešiti, zavarujejo pa lahko profesionalno novinarstvo. Oprostite, mar ni novinar oseba, ki je po definicij zaposlena v mediju in v mediju objavlja vsebine? Kje pa bodo potem zaposleni novinarji, če bodo mediji izumrli?! Mediji imajo seveda zaposlene tudi lektorje, oblikovalce, grafike, fotografe ... V primeru televizije imamo še voditelje, scenariste, redaktorje, tonske tehnike, snemalce, montažerje itd. Kje bo zaposlen novinar, če medijev ne bo več? Kako bo ustvarjal informativne TV oddaje? Želi Cerarjeva vlada ukiniti vse medije razen RTV? Kaj pa bo s tiskanimi mediji, ki še vedno proizvedejo številne novinarske zgodbe, ki na koncu končajo v elektronskih medijih? In ki tudi v največji meri še zaposlujejo lektorje, da bi tako skrbeli za pravilno rabo slovenskega jezika? Skratka, en velik bistroumni nesmisel.

Izsek iz strategije o tem, kako medijev ni mogoče rešiti, novinarja pa je treba (stran 10):

Ukiniti medije in zavarovati novinarje je nekaj podobnega, kot da bi zdravnik rekel svojemu pacientu: "Ne skrbite, vašega telesa ne moremo rešiti, vam bomo pa rešili možgane."

Nemogoče je mogoče: radijske oddaje za gluhe in slepe

Če televizijska vsebina za slepe ali slabovidne pomeni dodaten zvočni kanal, ki opisuje to, kar prikazuje slika, je TV vsebina za gluhe in naglušne oddaja, ki ima dodano sliko z znakovni jezikom. Toda kako prilagajati radio? Če nekdo ne sliši tega, kar se dogaja, potem je logično, da tudi radijske oddaje ni mogoče pripraviti tako, da bi jo gluh ali naglušni slišal. To pač pri radijskem mediju ne gre. Če pa nekdo ne vidi, pri poslušanju radia ne potrebuje posebne oddaje, saj radio tako ali tako nima slike. Logično, mar ne? Očitno za birokrate na Peršakovem ministrstvu to ne velja, saj v novi medijski strategiji kažejo na popolno in sramotno nepoznavanje medijev.

Prilagajanje vsebin na radiu za senzorne invalide v strategiji (stran 33):

Ministrstvo obsoja točno to, kar počne samo: podlega vplivnim posameznikom!

Na tretji strani strategije lahko preberemo, da "skušajo posamezni (vplivni) deležniki svoje parcialne interese prikazati kot javni interes in s tem pogojevati sprejem ustreznih parcialnih zakonskih rešitev in ukrepov". Ministrstvo ne pojasni, kdo so ti vplivni posamezniki in kakšni so ti "parcialni interesi", ki so prikazani kot javni interes. Dejstvo je namreč, da je bila edina parcialna rešitev, ki jo je ministrstvo za kulturo v zadnjih osmih letih uzakonilo na medijskem področju in jo prikazalo tudi kot nujno, ravno zloglasna in po našem mnenju tudi sramotna, do poslušalcev in gledalcev podcenjujoča glasbena kvota, ki ščiti parcialne interese določenih glasbenikov.

Izsek o parcialnih interesih (stran 3):

Ministrstvo za kulturo je po novem tudi inkasant združenja SAZAS

Da je ministrstvo za kulturo podleglo vplivnim posameznikom iz  glasbenih lobijev, ne dokazujejo samo nedavno sprejete glasbene kvote, ampak tudi to, da bo ta institucija po novem skrbela, da bosta SAZAS in IPF podpisala čim več pogodb. Ministrstvo bo namreč uvedlo obvezne pogodbe med mediji in tema organizacijama. In ne samo to, kulturno ministrstvo bo celo redno spremljalo število podpisanih pogodb med mediji in SAZAS. Seveda ministra Peršaka nič ne moti, če potem tako pridobljenih 30 milijonov evrov mirno izgine na raznih računih v Švici (o čemer je denimo poročal časnik Dnevnik). Ministrstvo tega, kje konča denar, ki bi ga morali dobiti mladi slovenski avtorji, pač ne bo spremljalo, saj to ni v interesu lobijev, katerim je očitno podlegel tudi kulturni minister Peršak. To, da imajo kolektivne organizacije neveljavne in velikokrat "oderuške" tarife, ga po vsem sodeč sploh ne zanima. Važno, da se podpiše čim več pogodb in da se pobere domačim medijem čim več denarja, da ne bodo mogli več opozarjati na nepravilnosti in norosti Cerarjeve vlade. Zanimivo je, kako je gospod Peršak uvedbo obveznih pogodb s SAZAS elegantno "skril" pod poglavje "delovno pravni in socialni položaj novinarjev". Ni potrebno, da je nekdo pravni strokovnjak svetovnega kova, da razume, da pogodba med medijem in SAZAS ne sodi k urejanju socialnega položaja novinarjev. Celo huje, takšna pogodba položaj novinarja ogroža. Zaradi visokih plačil kolektivnim organizacijam bo za zaposlovanje novinarjev na voljo kvečjemu manj sredstev. Namesto da bi slovenske medije zaščitilo pred vedno višjimi in samovoljnimi tarifami združenja SAZAS, ministrstvo za kulturo predpisuje obvezne pogodbe med izdajatelji in kolektivnimi organizacijami.

Izsek iz strategije, kjer je med ukrepi za urejanje socialnega položaja novinarjev obvezna pogodba s SAZAS (stran 21):

Izsek, v katerem ministrstvo navaja spremljanje števila pogodb s kolektivnih organizacijam (SAZAS ipd.):

Ruši se zdravstveni sistem, država pa bo namesto plač za zdravnike raje financirala zdravstvene medijske vsebine

Težko si razlagamo vse te nore ukrepe ministra Peršaka. Očitno se je država odločila na zdravstvu varčevati tudi tako, da bodo bolnikom namesto nudenja zdravstvene pomoči predvajali video zdravstvene nasvete, katerih produkcijo bo financiralo ministrstvo za kulturo.

Ministrstvo za kulturo bo SAZAS zagotovilo tudi nadzor na javno RTV

Ne samo, da bo ministrstvo za kulturo skrbelo za oderuške pogodbe kolektivnih organizacij, združenju SAZAS bo celo zagotovilo mesto v programskem svetu RTV. Ker je podpredsednik SAZAS producent, pa je zagotovljeno še eno mesto za producenta. To, da v svetu RTV sedi producent, ki prodaja vsebine RTV, kaže na to, da gospod minister Peršak še nikoli niso slišali za konflikt interesov.

Direktor RTV Slovenija bo novem ena najbolj vplivnih oseb v državi

Direktor nacionalke bo lahko razreševal in imenoval vse odgovorne urednike po lastni želji (in ne samo članov uprave). To pomeni, da bi "generalni" postal najvplivnejša oseba v državi. Odveč je razlagati, kako nevarno je, če vso moč v naši državi dobi samo ena oseba.

RTV je medijska hiša z največjim (medijskim) proračunom v državi in o vsem bo odločal en sam človek?!

Štirje novi TV programi RTV Slovenija?!

Čeprav se avtorji strategije na ukvarjajo z zdajšnjo organizacijo Radiotelevizije Slovenija, obsegom regionalnih centrov in statusom tretjega televizijskega programa, na katerem se po novem mešajo najrazličnejše programske vsebine, bi na drugi strani vzpostavili najmanj štiri nove tematske TV programe. In to v obdobju, ko na Kolodvorski primanjkuje oglaševalskih sredstev. Minister Peršak bi uvedel zato štiri nove TV programe:

- tematski TV program za Slovence po svetu (stran 35)

- tematski TV Program za ranljive skupine (stran 33)

- tematski TV program za lokalne vsebine (stran 35)

- tematski TV program za kulturno-umetniške vsebine (stran 32)

Izseki iz strategije o uvedbi tematskih TV kanalov za različna področja:

Na kratko še o ostalih nesmislih:

- RTV bo morala vsak mesec posneti nov celovečerni film, kdo bo to financiral, pa ni jasno (stran 32)

- uvajanje umetniških vsebin na radiu, pri čemer ni jasno, kaj je radijska umetniška vsebina (stran 31)

- oddaje o kulturni dediščini v t. i. prime time terminu (stran 31)

- v strategiji ministrstvo navaja "AV frekvence", čeprav izraza "AV frekvenca" ne pozna nobena država na svetu (stran 18)

- uvajanje premier radijskih iger zato, da bo minister Peršak kot avtor tovrstnega žanra zaslužil še kak evro (dolgometražni AV izdelki za radio – stran 31)

Saj ni res (pa je): mediji imamo tri delovne dni, da podamo pripombe

V zvezi s strategijo lahko zapišemo, da tako poniževalnega odnosa do medijev, novinarjev in ostalih medijskih ustvarjalcev ni pokazala še nobena slovenska vlada doslej. In drugič, iz tako splošnega dokumenta, polnega pavšalnih trditev, zmotnih stališč ter slabega poznavanja medijev ne more izhajati noben zakon, nikakor pa ne dober, sodobno naravnan zakon. Zato se tudi zainteresirana javnost zavzema za nov krog javne razprave o medijski strategiji. Vendar temu na ministrstvu za kulturo niso naklonjeni. Neuradno naj bi želelo ministrstvo ta dokument kar čez noč poslati v medresorsko usklajevanje, a se je postopek vendarle še pravočasno ustavil. Po naših informacijah naj bi imel največ zaslug za to predsednik parlamentarnega odbora za kulturo Dragan Matić (SMC), ki je pred dnevi tudi organiziral okroglo mizo o vsebini medijske strategije. Očitno je ministrstvo prav na pobudo gospoda Matića dalo dokument v ponovno javno razpravo. In koliko časa ima zainteresirana javnost, da poda pripombe? 3 delovne dni.

Minister za kulturo Tone Peršak bo vsak čas zrel za interpelacijo. (FOTO: Mediaspeed)

Medijem padajo prihodki, minister Peršak pa kot da krize ni

Strategija, ki naj bi začrtala nadaljnji razvoj medijskega in novinarskega področja v državi do leta 2025, je dolga vsega 36 strani. Da, prav ste slišali. Medtem ko v administrativno preobremenjen okolju praktično vsem slovenskim medijem padajo prihodki od prodaje, med drugim so se prodane naklade časnikom v zadnjem petletnem obdobju praktično prepolovile; medtem ko ugašajo lokalni mediji; medtem ko je spletnim medijem onemogočeno preživetje na trgu; medtem ko se zmanjšuje število redno zaposlenih novinarjev, so uslužbenci direktorata za medije od sebe dali zgolj 36 "strateških" strani, pri čemer je prva tretjina dokumenta namenjena kazalu, predgovoru, uvodniku ministra Peršaka, nizanju dokumentov, ki so bili do sedaj pripravljeni, in postopku pripravljanja strategije, torej vsebini, ki s konkretnim strateškim pogledom na medijski prostor nima nič skupnega.

Ministrstvo za kulturo pod vodstvom Toneta Peršaka je torej medijski strategiji dejansko namenilo zgolj 22 strani splošnih opazk, želja in lepih besed. Če je minister Peršak na ponedeljkovem omizju SMC o medijski strategiji priznal, da gre za "neobičajno strategijo, ker je zelo kratka, saj imajo podobni dokumenti 100 in več strani", nekateri poznavalci medijske politike dodajajo, da bi takšen dokument spisali v petih dneh (in ne v nekaj mesecih) ter da pri tem ne bi potrebovali niti strokovne skupine za pomoč pri pisanju strategije, niti dragih raziskav, še manj pa posebnega direktorata, ki bi vse skupaj usklajeval. Ni tudi odveč napisati, da v strategiji ni niti besede o slovenskih lokalnih TV postajah, lokalnih in splošnoinformativnih časopisih itd.

Ta nesrečni dokument dokazuje samo eno: minister Peršak je zrel za interpelacijo!