Weekend

Podobe nekega pobega: Najlepša hiša na svetu

Počasi prihajamo do konce nekega potovanja: v petem nadaljevanju eseja o iskanju izgubljenega liberalizma se avtor ustavi ob vili slavnega filmskega umetnika Chaplina, ki je zaradi republikanskega senatorja McCarthyja emigriral v Švico, kjer je v miru družinske idile preživel zadnjih 25 let svojega burnega življenja. 

18.11.2016 13:40
Ključne besede:   Ženevsko jezero   Vevey   Charlie Chaplin   Mont Pelerin

"Ne vem, ali se bom še kdaj vrnil. Na svetu je toliko krajev, ki jih obiščemo in se v njih počutimo kot doma. To so naši kraji. A ko jih potem zapuščamo, sami pri sebi vemo, da se ne bomo več nikoli vrnili."

Na vznožju gore Pèlerin so posejani vinogradi, kmetije, vile ter kak hotel. V mestecu Vevey, ki se na rivieri Ženevskega jezera skoraj dotika Montreuxa in ki kljub svoji majhnosti zgodovinsko nikakor ni nepomembno (to dokazujejo imena na nagrobnikih na pokopališču), sem iz čiste radovednosti zavil v klanec proti Mont-Pèlerinu. Zaželel sem si razgleda na jezero. Strma cesta pripelje do kraja Chardonne, ki sem ga zaradi fonetične podobnosti brez pomislekov zamenjal za francoski Chardonnay. Za zmedo so bili zagotovo krivi tudi vinogradi, posajeni po okoliških sončnih terasah. Glej glej, sem si dejal, šardone je v resnici švicarsko vino, kdo bi si mislil! Burgundcem sem mirno ukradel slovito vinsko sorto.

 

Skozi Chardonne gre pot navkreber na majhno planoto, iz katere se odpira čudovit razgled na jezero. Tam se dviguje tudi majhen grič, poraščen z gostim drevjem, sredi katerega stoji diskretna, očem javnosti skrita vila Manoir de Ban. V njej je poslednjih 25 let življenja preživel Charlie Chaplin s svojo družino, kajti Švica je postala njegova tretja domovina, po rojstni Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike, kjer je dosegel vrhunec kariere. Toda taista Amerika je Chaplina na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja tudi preganjala. Radikalni republikanski senator Jospeh McCarthy ga je namreč obtoževal, da je prikriti komunist, proti njemu pa je sprožil umazano medijsko kampanjo, v kateri so brez kančka slabe vesti sodelovali tudi številni ugledni ameriški časniki, televizije in radijske postaje.

 

Sredi ponorelega lova na čarovnice, ki mu je podlegla Amerika, se je Chaplin odločil, da ima tega dovolj, zato je z družino za vedno zapustil Združene države. Obiskal jih je le še enkrat, skoraj dvajset let pozneje, ko se je 1972. udeležil podelitve oskarjev, kjer so mu ob prejemu nagrade za življenjsko delo namenili stoječe ovacije, dolge neverjetnih dvanajst minut. To je bil najdaljši aplavz v zgodovini podelitev teh filmskih nagrad.

 

Charlie Chaplin in njegovih osem otrok.

 

 

Od leta 1953 je Chaplin z ženo Oono O'Neil in osmimi otroki živel v kraju Corsier-sur-Vevey nad Ženevskim jezerom. Svojo vilo, ki se danes zdi malce pozabljena, je rad imenoval najlepša hiša na svetu. K takšnemu vzdušju so pripomogli tudi otroški glasovi, njihov vrišč in smeh, ki so vilo in njene cvetoče vrtove napolnjevali z veseljem do življenja.

 

 

***

 

Ko sem se ustavil ob vhodnih vratih, ni bilo nikogar doma. Nekaj časa sem opazoval spečo hišo, ki je bila nekoč najlepša na svetu. Danes je še vedno zelo lepa. Stal sem ob železnih vratih, ko sem jih zaslišal. Otroške glasove, kako se podijo okoli vogalov vile, med stebri in bližnjim grmovjem, tekajo po sveže pokošenem travniku in se skrivajo za debelimi debli listavcev in iglavcev, raztresenih po nekaj hektarjev velikem posestvu. In če bi, naslonjen na železno ograjo, počakal še malo, bi po sprehajalni poti nenadoma prišel tisti smešni možic z brki, sprehajalno palico, cilindrom na glavi in potepuškim plaščem.

 

Charlie Chaplin je umrl za božič leta 1977, star 88 let. Eden od največjih filmskih ustvarjalcev v zgodovini, ki je bil velik humanist in borec proti revščini, je ponoči doživel možgansko kap in mirno zaspal za vedno. Pokopali so ga je na bližnjem pokopališču v Veveyu, kjer mu delajo družbo slavni industrialec Henri Nestlé, nobelovec Henryk Sienkiewicz in pisatelj Graham Greene. Toda Chaplinu niso dali miru niti po smrti, kajti že čez nekaj mesecev se je zgodil škandal brez primere; brezposelna poljski in romunski emigrant sta ukradla njegovo krsto in zanjo od Chaplinove žene zahtevala odkupnino. Aretirala ju je policija, krsto pa so izkopali na bližnjem polju. Chaplina so potem še enkrat, že drugič pokopali, grobnico pa zalili z betonom.

 

Chaplin je v Švici preživel zadnjih 25 let svojega življenja.

 

Cesta me je mimo Chaplinove vile, kjer se razširjena družina srečuje vedno redkeje, pripeljala do hotela Parc, tistega hotela, v katerem so ustanovili Društvo Mont Pèlerin in ki so ga pozneje, nekaj let po mojem obisku, prav tako obnovili, da je za vedno izgubil stari šarm. Ko sem pred desetletjem zvečer vstopil vanj, je bil še bistveno bolj izmučen in zaprašen od hotela Excelsior v Montreuxu. Njegova lastnika, ki sta se v pomanjkanju gostov razveselila nepričakovane družbe, sta delovala ekscentrično. Nikoli ne bom pozabil njunega glasbenega okusa, Šostakovičeve Suite za jazz orkester številka 2, ki je postala svetovno znana zaradi Kubrickovega filma Eyes Wide Shut. Predstavljate si, kako se sliši ta valček sredi skoraj popolnoma praznega hotela, kako se širi in odmeva po slabo razsvetljenih hodnikih s psihadeličnim karirastim tapisonom, se spušča po škripajočih stopnicah.

 

S hotelskega balkona na gori Pèlerin je razgled na jezero veličasten. Počutiš se lahkega, ko gledaš nebo pred sabo. Lahko bi dolgo sedel zunaj, pogreznjen v udoben stol, zavit v odejo. Z mislimi, lebdečimi nad pokrajino, na katero sem se že navadil. Občutek imam, da bi bil lahko tudi tukaj doma, če bi želel. Vprašanje je, kaj je sploh dom. Človek se v nekem trenutku zave, da je to zgolj spomin, ki ga nosi v sebi. Spomin na starše, dedka, babico, brate, sestre, sorodnike, prijatelje. Spomin na hišo, dvorišče, vrt, park in gozd. Na balkon in obešeno belo perilo, ki se suši v toplem poletnem vetru. Spomin na premočeno obleko v jesenskem nalivu. Nešteto drobcev, ki se nekje sestavijo v sliko, ki simbolizira dom.

 

 

***

 

Tistega jutra, ko sem zapuščal Montreux in se bližal odcepu za avtocesto, ki me bo mimo Lozane vodila na skrajni, severozahodni del velikega jezera, ki mu na francoski strani pravijo Lac Léman, so se mi po glavi motale podobe Chaplinove vile, starega hotela na gori Pèlerin. Potem se mi je kot kratek film pred očmi zavrtela dosedanja pot; srečanje z Rilkejem, meglena, po amoniaku smrdeča Padska nižina, prelaz Grand-Saint-Bernard, zasneženi vrhovi visokih gora, spuščanje globoko v dolino, prvi pogled na Ženevsko jezero in slikoviti grad Chillon, izgubljena romantika hotela Excelsior v Montreuxu. Pred menoj so se zvrstili vsi obrazi, ki sem jih v tem času videl, spoznal ali se z njimi pogovarjal. In nenadoma nisem več dobro vedel, koliko časa sem že na poti, od kod prihajam in zakaj sploh potujem. Čas je nenadoma izgubil svojo moč, ki se je razblinila v relativnosti. Štirje dnevi ali štirje tedni? Lahko bi bili tudi meseci. Mar ni vseeno, kako dolgo? Edino, kar šteje, je globina doživljanja, intenzivnost misli in čustvovanja.

 

Zelena oznaka za avtocesto proti Ženevi se je že prikazala. Zavijam nanjo, zapuščam svoje skrivno zavetišče, v katerem sem ostal tako dolgo, da sem zdaj prepričan, da je bilo dovolj. Ne vem, ali se bom še kdaj vrnil. Na svetu je toliko krajev, ki jih obiščemo in se v njih počutimo kot doma. To so naši kraji. A ko jih potem zapuščamo, sami pri sebi vemo, da se ne bomo več nikoli vrnili. Za seboj puščamo te svoje kraje, v njih pa del sebe; svoje občutke, spomine, doživetja.

 

Nikjer več nisem doma. Nekoč sem bil v Ljubljani, včeraj v Montreuxu in čez eno uro bom v Ženevi. V trenutku, ko sem pomislil, kaj vse puščam za sabo, sem že zapeljal na avtocesto. Pot je odprta, nebo proti zahodu je svetlejše. Dež je ponehal, cesta je skoraj že suha. Ob enakomernem zvoku motorja se umirim, sprostim in popolnoma prepustim vožnji. V tem trenutku je to edina stvar na tem svetu, ki me zanima: biti sam s sabo, poslušati in razumeti samega sebe. Slabih sto kilometrov je do Ženeve. Obide me neustavljiva želja po hitrosti. Srce mi začne hitreje utripati. Močno pohodim plin, da prikrijem tesnobo v prsih, in poletim.

 

(KONEC)

 

 

Esej Dejana Steinbucha 10 podob nekega pobega: iskanje izgubljenega liberalizma je izšel tudi v knjižni obliki in ga lahko naročite tule.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
Gradež: Vrnitev v najbližjo laguno
0
16.12.2016 23:00
Vsi poznamo beneško laguno, saj je svetovna atrakcija. Mnogo manj ljudi pa ve, da se vzhodno od nje razprostira skoraj enako ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Neoliberalci z gore Pelerin
2
11.11.2016 22:57
Med svojim prvim obiskom Švice in Ženevskega jezera sem prenočeval na gori Plerin, ki ima v zgodovini politične ekonomije in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Iskanje izgubljenega časa
2
04.11.2016 10:59
Če boste šli kdaj v Montreux, se nastanite v hotelu, ki ima poseben šarm, mi je nekoč dejal Milan Resnik. Njegovo priporočilo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Bežiš, da bi lahko zadihal
0
21.10.2016 12:22
Prvi občutek o Švici, ki sem ga kot popotnik dobil, ko sem prišel iz mrakobnega tunela Grand-Saint-Bernard na svetlobo, je bil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podobe nekega pobega: Srečanje z Rilkejem
1
14.10.2016 13:52
Dihotomija med zunanjo podobo dežele, katere prestolnico zapuščam tega hladnega in neprijaznega jutra, in njeno spečo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Daleč je Južni otok, Tristan da Cunha pa še precej dlje
1
30.09.2016 13:33
Najbolj oddaljena otoška naselbina na svetu, piše na tabli. Kraj, v danes katerem živi natanko 267 britanskih državljanov, nosi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Marco Polo in Hrvati
1
09.09.2016 14:00
Je bil slavni beneški popotnik Hrvat? Zgodbe o dejanskem poreklu Marca Pola so se ponovno razmahnile po letu 1998, ko so na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Južnoazijska impresija: Skrivnostni otok
0
02.09.2016 14:44
Tokratna poletna impresija se iz Sredozemlja za kratek čas seli v jugovzhodno Azijo. Prvi prizor se dogaja v velemestu: s ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Drugačne, judovske in melanholične Benetke
0
19.08.2016 11:30
Mojster Shakespeare je tej mestni republiki, utemeljeni na kšeftu, trgovini in prekupčevanju torej, pa tudi nasilju in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Vrnitev na Folegandros
0
12.08.2016 15:09
Na svoje prvo potovanje se osemnajstletni fant odpravi v zibelko Evrope. Z nahrbtnikom, spalno vrečo, šotorom in eno prvih izdaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Južni otok
0
05.08.2016 12:30
Valovi so starejši od življenja, ki je prišlo iz maternice morja. Zato med človekom in morjem obstaja popkovina, ki jo je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse, kar morate vedeti o Vršiču, Rusih, plazu in kapelici
2
29.07.2016 08:09
Ob obisku Vladimirja Putina pri Ruski kapelici boste slišali besede, namenjene prijateljstvu, sožitju, spominu in miru med ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 2. del: Vzpon plemenite družine Medici
2
22.07.2016 12:00
Lorenzo Medičejski je bil sijajen vladar, ker se je zavedal, da je veličina oblasti v njeni človeškosti in nesebičnosti. V ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Evropska renesansa, 1. del: Dante in Beatrice
0
15.07.2016 15:00
Sloviti pesnik, ki ob Boccacciu in Petrarki velja za očeta italijanščine, je bil rojen v Firencah, kjer sta Boccaccio in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Abramovičevo ladjevje osvaja Jadran
6
08.07.2016 23:21
Flota enega najbolj prepoznavnih ruskih oligarhov judovskega porekla je bila v zadnjih dveh tednih opažena v Severni Dalmaciji, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Alma Karlin, ena najbolj drznih žensk 20. stoletja
1
01.07.2016 14:30
Po čem hrepeni otrok, ki večino časa preživi doma in opazuje zunanji svet skozi okenska stekla? Po neomejeni svobodi, gibanju, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 2. del
0
24.06.2016 15:00
Palagružo sestavlja skupina desetih otočkov, med katerimi so nekateri komaj kaj večji od orjaške skale in v tem pogledu malce ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sredozemske impresije: Arhipelag Palagruža, 1. del
0
17.06.2016 13:51
Začetek in konec sveta je na premcu jadrnice, ki reže morsko gladino, rahlo vzvalovano zaradi vetra z vzhoda, levanta. Skoraj se ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
35 let Medjugorja: Čudež med žgočim hercegovskim kamenjem
0
10.06.2016 16:02
Medjugorje je dejansko čudež. Kajti gre za edino romarsko središče na območjunekdanje Jugoslavije, ki je po petintridesetih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenci in SS: pozabljeni nacist Odilo Globočnik
0
03.06.2016 13:10
V štirih letih nemške okupacije je bilo na današnjem ozemlju Slovenije prisilno mobiliziranih tudi med 60 in 80 tisoč ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 

Najbolj brano

01/
Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,425
02/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 2,394
03/
Otto Skorzeny, "najnevarnejši človek v Evropi", tajni nacistični načrt za bombardiranje New Yorka in Hitlerjevi pomisleki glede atomske bombe
Shane Quinn
Ogledov: 1,888
04/
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
Tino Mamić
Ogledov: 2,187
05/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,512
06/
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
Anuša Gaši
Ogledov: 1,317
07/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,317
08/
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
Angel Polajnko
Ogledov: 1,584
09/
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 9,039
10/
Moralesov padec v Boliviji bo okrepil ameriško prevlado v Latinski Ameriki
Shane Quinn
Ogledov: 632