Očitno je parlament še vedno strelovod za vse ponižane in razžaljene ljudi, zlasti starejše, ki jim po letu 1990 nihče, še najmanj pa katera izmed državnih institucij, ni razložil, kaj sploh imamo načelo delitve oblasti, koga predstavlja zakonodajalec, kakšna pooblastila ima in zakaj je normalno, če v njem prihaja do soočenj različnih, pogosto zelo nasprotujočih si mnenj. Ljudstvu namreč nihče ni pojasnil, da je parlament prostor, kjer se spopadajo argumenti, da se slučajno ne bi to na neprimerno bolj nekultiviran način dogajalo na ulici. Če se torej med poslanci vname žolčna razprava, je to normalno, saj v parlamentarni demokraciji zakonodajalec odločitev načeloma ne sprejema molče, z aklamacijo oziroma 100% podporo. Toda ker precej ljudi tega dejansko ne ve, na polemike med poslanci gleda kot na nekaj bogokletnega, prepovedanega - škodljivega. In potem se rodi misel, ki sem jo pri Slovencih že tolikokrat slišal in zaradi katere mi vsakič znova naraste pritisk: da se namreč v parlamentu "samo prepirajo".

Dolgo časa sem verjel, da je takšna "interpretacija" parlamentarne demokracije pač generacijska, posledica ignorance, nerazumevanja ali celo nizke inteligence Slovencev. Toda kaj pa če se motim in je odgovor bistveno bolj enostaven?! Kaj pa če večini Slovencev bolj utreza avtokracija, se pravi tista oblika vladavine, kjer je struktura oblasti jasna in hierarhična, delitve oblasti de facto ni, sistema zavor in ravnovesij pa ni treba imeti, saj je na vrhu piramide cesar, partijski šef oziroma predsednik? Historično dejstvo je, da Slovenci po letu 1848, ko so se začeli formirati kot narod, do leta 1990 niso imeli omembe vrednih izkušenj s sistemom oziroma oblastjo, ki ne bi bila avtokratska, monarhična ali partijska (Franc Jožef, Karađorđevići, Josip Broz). Kaj če je to ostalo v sferi kolektivnega nezavednega in zdaj po četrt stoletja eksperimentiranja z demokracijo na površje prihajajo stara občutja?

Zadnimivo je namreč tudi to, da večina javnosti - pa tudi medijev, prek katerih se javnost seznanja z dogajanjem na ravni sistema oziroma države - običajno ne zastriže z ušesi, ko se zgodi incident, ki prebivalcev kake stare, utrjene demokracije brez dvoma ne bi pustil neprizadetih. Za boljšo ilustracijo bom navedel tri eksemplarične primere, ob katerih bi v normalni državi ljudje povzdignili glas, Slovenci pa niti pisnili niso.

Prvi primer je škandalozna odločitev vlade, ki je spomladi letos prenehala snemati svoje seje, s čemer je zelo omejila načelo javnosti in transparentnosti. Je zaradi tega kdo poskočil? Ne. Kot da bi bilo vsem povsem vseeno, kaj se dogaja. Naslednji primer je dvakrat novelirani zakon o medijih, ki na svojevrsten način ilustrira nesposobnost in avtoritarne popadke vlade Mira Cerarja; država, ki z zakonom prepiše, koliko domače slovenske glasbe morajo poslušati njeni državljani, ureditev pa ne velja le za državne medije, ampak za prav vse radijske in televizijske postaje, pač ni normalna.

Zadnji primer, ki prav tako ni vzbudil nobenih pomislekov ali protestov, je povezan s sprejemom proračunov za leti 2017 in 2018 v tem tednu. Parlament jih je namreč potrdil s 47 glasovi, brez enega samega proti v zgodnjih jutranjih urah, kot da bi bili sredi izrednih ali vojnih razmer. Vladna koalcija - torej SMC, socialni demokrati in stranka upokojencev - je s pomočjo parlamentarnega valjarja izglasovala enega najpomembnejših zakonov v tem letu, pri tem pa so parlament ena za drugo zapustile vse opozicijske stranke. Če kdo misli, da je to običajno in normalno, potem Evropska unija ni njegovo kulturno okolje. Toda če ne gre za osamljeno razmišljanje, pač pa za večinsko mnenje, potem imamo problem - Slovenci morda res niso (zreli) za demokracijo in jih nič ne motijo incidenti, ki naj bi se ne dogajali.

Če k tem fenomenom prištejemo še vedno pogostje uporabljeno sintagmo, češ da je "vlada sprejela zakon", se lahko res samo še retorično vprašamo, ali bi v tej državi sploh kdo protestiral, če bi se premier razglasil za cesarja, razpustil parlament, predsednika republike pa poslal na resničnostni show na Filipine?