Britanski časnik Guardian (vir) je septembra letos, ko je poročal o rasti lobiranja v Angliji, na primeru premierke Therese May, pri kateri se da "kupiti" kosilo za 3150 funtov, zapisal: "The lobbyists’ professional association grew from five members in the 1990s to 80 today. At one point its revenues were rising by 20 % a year. Businesses do not spend such money on lobbying for nothing. Every special adviser knows the industry offers a lucrative revolving door. Politicians will have friends, and their friends will have friends, some of whom buy lunch with the prime minister. The only defence democracy has against such corruption is to expose it, and to ban such blatant instances." Ker citirani tekst izjemno dobro zadane bistvo današnjega trenutka skupnostne etike, si zasluži prevod: "Profesionalno združenje lobistov je iz petih članov v devetdesetih letih naraslo na današnjih 80. V nekem trenutku so njihovi prihodki naraščali za 20 odstotkov letno. Podjetja ne zapravljajo denarja za lobiranje kar tako. Vsak posebni svetovalec ve, da ta branža ponuja dobičkonosno odpiranje vrat. Politiki bodo imeli prijatelji, in ti bodo imeli prijatelje, med katerimi si nekateri kupijo kosilo s premierjem. Edina obramba, ki jo ima demokracija proti takšni korupciji, je ta, da jo izpostavlja in prepove takšne očitne primere."

Sir Simon Jenkins, kolumnist dnevnika Guardian, je dodal preprosto sugestijo, kako se boriti proti takšni anomaliji. Pa pri nas? Kritik na račun korupcije je ogromno, opazujemo lahko vsesplošno zgražanje nad zakulisnimi mrežami in "strici iz ozadja", beremo tudi o bogatenju na račun javnega denarja, toda hkrati bomo zaman iskali kak uporaben predlog, kako to vse vsaj omejevati (če že ne izkoreniniti). Zdi se, da je še največ, kar zmoremo, napotilo na organe pregona in pa tista večna cinična mantra "dokaži ali bodi tiho!".

Toda vzpodbuda za pričujoči zapis ni prišla samo zaradi četrtkove oddaje Tarča na TV Sloveniji o provizijah v javnem zdravstvu (v kateri so sicer zelo natančno in konkretno razkrivali udejanjanje posameznega interesa na škodo skupnosti oziroma bogatenje zasebnikov na račun javnega denarja), ampak še bolj zaradi izjave v intervjuju z Igorjem Omerzo letošnjega septembra na taisti televiziji: tam se je sicer govorilo o drugi temi, namreč o boju proti obstoječim ostankom starih udbovskih mrež, vendar je intervjuvančev odgovor na vprašanje, kaj se da še storiti,  podoben kot v gornjem zapisu iz Guardiana. Igor Omerza je dejal: "Vse, kar se da, vidim šanso le, da se še bolj osvetli, odpre, razkrije, objavi, na tožilstvo ali pravosodje ni računati!"

Ta odgovor je podoben tistemu, do katerega sem sam prišel pri vprašanju, kaj se da storiti za demokracijo, za udejanjanje skupnega interesa proti prevladi udejanjanja posameznega (lobističnega) interesa, proti bogatenju posameznikov na račun javnega denarja. In to je: osvetljevanje, odpiranje, razkrivanje in objavljanje. Nobeno siljenje z ukrepi ali odloki ali celo dokazi, kaj kdo narobe dela, ne more prinesti ne več etike, ne več demokracije. Ta se mora, demokracija namreč, razvijati sama, skozi rast zavesti posameznikov, do katere pa vsakdo lahko pride samo sam, ko sledi in vidi osvetljevanje, odpiranje, razkrivanje in objavljanje.

Sokrat in njegovi učenci (detajl)

Na žalost gre to počasi. Na žalost se moram tudi sam sprijazniti, da je imel Slavoj Žižek prav, ko je januarja 1999 zapisal, da bližnjic do skupnostne etike ni. Čeprav sem takrat javno objavil, da se ne strinjam s to Žižkovo ugotovitvijo in da je ravno naloga parlamenta (kjer sem v tistem času deloval kot svetovalec predsednika Janeza Podobnika), postavljati in preizkušati metode in oblike argumentacije, tj. bližnjice do skupnostne etike in demokracije. Ker sem imel možnost, sem te poskuse sredi parlamentarne zgradbe tudi dejansko poskušal, a sem bil večinoma deležen le oviranja, zavračanja, celo posmeha. Ne, očitno ne gre drugače, na žalost ima Žižek prav. Za doseganje boljšega in pravičnejšega, pa če gre za omejevanje vpliva udbovskih mrež ali drugih oblik mafijskega principa, ali če gre za več etike in boljšo demokracijo, ni druge poti kot osvetljevanje, odpiranje, razkrivanje in objavljanje in posledično rast zavesti posameznega državljana.

Šele ko bo dosežena določena količina posameznikov z dovolj razvito zavestjo, koliko, kdaj in kaj narediti za skupno dobro za uveljavitev skupnostne etike, bo narejen nov korak v razvoju demokracije. Kdaj in kaj je določena količina takšnih posameznikov, je težko določljivo in še težje merljivo. A zgodi se, in to se bo zgodilo tudi v Sloveniji, zato je prav in smiselno poskušati v tej smeri, na tej poti: čim več osvetljevanja, odpiranja, razkrivanja in objavljanja.

Morda se celo kdaj pojavi voditelj kakšne stranke, zmagovalec srečelova, ki se mu reče slovenske parlamentarne volitve, ki bo tudi kaj naredil v tej smeri, na tej poti, ne samo obljubljal pred volitvami kot Miro Cerar (pa še vsi ostali pred njim). Ja, takšen voditelj, ki bo tudi zakonsko učvrstil popolno transparentnost nabavljanja žilnih opornic in še vsega drugega, kar nas pogreza v močvirje korupcije, klientelizma in netrasparentnosti.