Že dolgo se ne oglašam več na temo lobiranja. Vox populi, ki ga povzema tudi politični govor in govor medijev o tem tako nevzdržno populistično blebeta ne le pri nas, ampak tudi v javnem diskurzu tujine, da razumnemu jemlje voljo do vloge prinašalca slabih novic. In da: trezen premislek lahko prinese samo slabe novice. Da pa le ne bi izgledalo, kot da tudi sam tulim v isti rog, bi bilo higienično razložiti nekaj predpostavk in konsekvenc lobiranja. Ne zato, ker bi upal, da lahko en zapis spremeni aktualno histerijo, ampak bolj zaradi lastnega miru. Hvala Portalu PLUS za prostor.

Najprej nekaj najbolj preprostega: posredovanje poslov nima nobene povezave z lobiranjem. Prodajalci, prodajniki, akviziterji, pa naj bodo ti zaposleni pri dobavitelju ali pa posredniki, niso lobisti. Krovcu lahko cel svet pripisuje, da je vodovodni inštalater, pa ga to ne bo spremenilo v vodovodnega inštalaterja. Lobist ni nekdo, ki leta od kupca do kupca in mu skuša bolj ali manj zvito (ali pošteno) prodati svojo robo ali robo tistega, ki ga zastopa, pa naj bo kupec zasebna družba ali organizacija javnega sektorja. Posredniki, ki se v zadnjem času omenjajo kot agenti neracionalnih nabav v javnem sektorju in še posebej v zdravstvu, so prodajniki, agenti prodajalci, posredniki... zagotovo pa ne lobisti. S posredniki, prodajalci in drugimi prodajnimi poklici ni seveda nič narobe! Vsi tvorijo del sodobne ekonomije. Je pa dobro, če od zdravnika na primer ne pričakuješ, da ti bo zamenjal gume na avtomobilu, in če od lobista ne pričakuješ, da ti bo prodajal tvoj produkt ali storitve. Za začetek.

Lobisti, prodajalci in provizije

Kako ločiš lobista od prodajalca? Lobist svojih storitev ne zaračunava v obliki provizije. Zakaj? Ker njegov uspeh ni vezan na prodajo. Preprosto. Podobno je prodajalce neumno plačevati kakorkoli drugače kot prek provizije oziroma prek odstotka od ustvarjene prodaje. Preprosto. Logiko te preprostosti je seveda mogoče še dodatno pojasnjevati, ampak o tem lahko kaj več preberete v knjigi Brandlife (vir). Seveda obstaja možnost, da nekdo, ki je sicer lobist, občasno deluje tudi kot prodajalec oziroma da prodajalec občasno deluje kot lobist. Zaljubljenci v pravo in tisti, ki verjamejo, da je demokracija odgovor na prav vsako vprašanje od A do Ž, so zato, da bi identificirali prave lobiste, izumili Zakon o preprečevanju korupcije, v katerega so vnesli tudi urejanje področja lobiranja. Če pustimo ob strani perverzno pritlehnost, ki je lobiranje a priori na veke vekov povezala s korupcijo, je ta zakon razgalil tudi ontološko nemožnost, da bi katerikoli zakon nedvoumno zamejil polje demokratičnih procesov.

Na primeru našega zakona se to kaže s tem (pa ne le s tem), da zahteva transparentnost od registriranih lobistov, medtem ko de facto in de iure "oprosti" transparentnost vsem neregistriranim lobistom. Če je registriranih lobistov v Sloveniji trenutno 66, pa je neregistriranih na tisoče.

Pozitivna definicija lobiranja

Razumeti, da je neregistriranih lobistov v Sloveniji na tisoče, je preprosto, če človek razume temeljne predpostavke delovanja civilne družbe, kamor sodijo ne le nevladne organizacije, društva in podobni subjekti tretjega sektorja, ampak tudi javne službe in predvsem korporacije. (Kolegi izpred osamosvojitve danes na široko pozabljajo, da prav korporacije in seveda, o groza, tudi multinacionalke, sodijo v segment civilne družbe). Vsak subjekt, ki stopa v poslovna razmerja (prodaja svoje proizvode, svoje znanje, svoj čas in podobno), mora urejati odnose s svojo okolico. Bolj kot bo znal urejati tisti del okolice, ki nanj močneje vpliva, bolj bo uspešen. Naftna družba tako ve, da mora prvenstveno urejati odnose s svojimi kupci tako, da bodo ti kupovali prav pri njej; vendar ista naftna družba tudi dobro ve, da mora urejati odnose tudi z državo, ki z mnogimi zakonskimi uredbami tako ali drugače omejuje njeno delovanje. In delovanje države vpliva na prav vsako družbo, pa naj bo profitna ali neprofitna. Gospodarska družba ali katerikoli drug poslovni subjekt, ki ne ureja svojih odnosov z državo, je neodgovoren. Družba, ki ne lobira, je neodgovorna.

Tako smo prišli do pozitvne definicije lobiranja. Lobiranje je evolucijsko nujna dejavnost prav vsake organizacijske oblike tega sveta! Dobesedno! Lobiranje je namreč tudi dolžnost in pravica vsakega posameznika. Misliti, da si z volitvami opravil s svojim odnosom z državo, je v nasprotju s temelji države, ki svobodo posameznika postavlja na prvo mesto. Sodobne volitve ne postavljajo abolutnih vladarjev, ampak naše podložnike, ki nam bodo še kako hvaležni, če jim bomo pri funkciji, ki smo jim jo podelili, pomagali. Vladarji, ki so odmaknjeni od dogajanja, ki so presekali lobistične niti, ostanejo brez možnosti upravljanja tistega, za kar so bili izvoljeni. Ampak to je že mnogo lepše od mene zapisal gospod Machiavelli.

Prastrah oblasti pred lobiranjem

Pa za to, da bi razumeli nujnost lobiranja, ki ni vpisana le v t.i. demokratične družbe, ampak v prav vsak živ sistem, ni nujno posegati po Machiavelliju. Evropska Unija je po dolgotrajnem odlašanju uzakonila nežen poskus razumevanja nujnosti lobiranja prek postopka konzultacije, ki je zapovedan v postopkih sprejemanja EU zakonodaje. Sam to razumem kot nekoliko obupen poskus uzakoniti pravilo, kako globoko naj diham. Slovenci smo to površno razumevanje razlogov za konzultacijo dvignili na raven Štoparskega vodnika po galaksiji. Javna obravnava, ki pri nas nadomešča konzultacijo, je razumljena kot objava na spletni strani in velikodušno sprejemanje pripomb. Konzultacija, ki je na ravni EU sprejeta kot nebodigatreba, ki ga pač toleriramo, ker tako hočejo Skandinavci, je v Sloveniji prevedena v Javno obravnavo, ki ima s pojmom javne obravnave prav toliko skupnega kot papež z Richardom Dawkinsom.

Pa še drugače je mogoče zaobiti Machiavellija in razumeti nujnost lobiranja. Prav vsaka slovenska vlada, še posebej pa zadnja, se je v prvih mesecih po prevzemu oblasti zaprla pred lobiranjem. Prav vsi so podlegli prastrahu pred "lobističnimi nitmi", ki jih bodo zapletle in onemogočile, da bi odločali "pošteno, brez prišepetovanja". Nobena od njih seveda ni kasneje na veliki zvon obešala prepoznanja globoke zmotnosti in škodljivosti takega strahu in zapiranja, ker bi s tem tudi priznala razloge za zmotne odločitve, ki jih je sprejemala na podlagi prepričanja, da je zgolj čista vest dovolj za politične odločitve oziroma, da je z volilnim listkom vladar prejel tudi znanje in izkušnje prav vseh univerz tega sveta in prav vseh gospodarskih in javnih praks tega sveta. Tako kot ni mogoče upravljati nekega stroja, ne da bi nam senzorji poročali o interakciji med strojem in okolico, in kot ni mogoče hoditi naokoli, ne da bi stalno pridobivali informacije o svojem okolju, tako tudi ni mogoče voditi države brez čim bolj neposrednega stika z okolico. Ta stik seveda ne omogoča le lobiranje, je pa njegov konstitutivni člen. In kot velja v življenju, da je lahko zelo nevarno, če si zatiskamo oči pred spoznanji, ki nam niso všeč, tako tudi za vladarja velja, da je škodljivo, če ne sliši glasov lobistov, ki mu morebiti niso ravno povšeči.

Temelj lobiranja je transparentnost

Transparentnost pa ni nič drugega kot jasna opredelitev interesa, ki ga zastopaš. In to navsezadnje ni le predpogoj lobiranja, torej odnosov z odločevalci, ampak prav vsakega človeškega delovanja. Problem pa je, da transparentnosti ne moreš niti uzakoniti, niti ne moreš z zakonom ali represijo preprečiti netransparentnosti. Družina ne potrebuje zakona, da bi prepoznala, da eden od družinskih članov "muti". Zakonom države se je mogoče legalno izogniti, kar dokazuje med drugimi tudi Zakon o preprečevanju korupcije. Zakonom evolucije, ki miljone let omogočajo vrstam izločati ponarejevalce identitet, pa se ni mogoče izogniti. Družine to vedo, država ne.

Družba, ki misli, da je z registracijo lobistov rešila problem transparentnosti lobiranja, je obsojena na mučno regresijo. Nobena registracijska politika ali kaka druga zakonodaja ne more odgovoriti na vprašanje, katere korporacije se skrivajo za tisočerimi nevladnimi organizacijami, če odprem samo eno kognitivno disonanco sodobne globalne družbe, ki vidi na eni strani dobre nevladnike in na drugi slabe multinacionalke.

Odgovor na vprašanje, kaj pa potem je rešitev, je na prvi pogled paradoksalen in zagotovo ne tak, ki bi bil pogodu večini tistih, ki povprek udrihajo po lobiranju in zahtevajo močnejšo roko države. Je pa logičen. Če je logično, da se vsak organizem ozira v tisto smer, iz katere bo dobil več hrane, in manj v tisto, ki je zanj manj strateška, potem je logično, da je mogoče omejiti moč oziroma pomen lobiranja le z omejevanjem moči države. Manj, ko bo država urejala oziroma dirigirala oziroma omejevala naše rabote, manj bo potrebe, da se civilna družba vpleta v njeno delovanje. Bolj kot bo država urejala pogoje gospodarjenja, bolj se bodo gospodarske družbe obračale nanjo. Če je moj uspeh na trgu bolj odvisen od tega, kakšen omejevalni zakon uspem zlobirati pri državi, kot od mojega nagovarjanja kupcev, potem je jasno, da bom več svojih virov namenil lobiranju kot pa razvoju produktov in trženju produktov.

Fizikalne zakonitost lobiranja

Lobiranje ima v delovanju človeške družbe podoben pomen kot težnost v fiziki. Ne moreš se mu izogniti. Oziroma izogniti bi se jima bilo mogoče samo z ukinitvijo telesa, ki povzroča to privlačnost, s popolno liberalizacijo in umikom države iz urejanja civilnih razmerij. Prej kot bomo dojeli to preprosto dejstvo, prej se bomo izognili razočaranjem v borbi s to "največjo goržnjo demokratični družbi", lobiranjem.

Zdaj je verjetno tudi jasno, zakaj sem prepričan, da ta zapis ne more povzročiti prav nobene spremembe. Zato, ker od tistih, ki zagovarjajo močnejše vposeganje države v področje civilne družbe in se hkrati bojujejo proti lobiranju, ni mogoče pričakovati prepoznanja kognitivne disonance, v kateri živijo. Še posebej pa ne zato, ker so prav ti pogosto glavni nosilci netransparentnega lobiranja in pogosto tudi trgovanja in prodaje.

Andrej Drapal je soustanovitelj in nekdanji solastnik agencije Pristop. Danes dela kot lobist, svetovalec in piarovec. Je tudi strokovnjak za branding in piše knjige.