Če državni zbor uzakoni nekaj, kar je nemogoče izvajati, kaj šele nadzirati, so potem napake, jeza in dodatni stroški logična posledica tovrstnih zakonodajnih akrobacij. Po navadi gre v takšnih primerih za prevlado parcialnih interesov in ne javnega dobrega. Takšen manever je z zadnjimi spremembami zakona o medijih uspel vladi Mira Cerarja. Ker je brezglavo sledila interesom glasbenega lobija, ki upravlja z okoli 10 milijonov evrov letno,  je povzročila popolno zmedo na radijskem področju. Pojdimo po vrsti.

Prvič. O tem, da Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije pesmi Magnifica z naslovom Hir aj kom, hir aj go ne šteje več v kvoto slovenskih pesmi, ker ni odpeta v slovenskem jeziku, ste verjetno že brali. Kot veste, je šlo v tem primeru za inšpekcijski postopek zoper program Vala 202. Več spodaj.

Drugič. Agencija je nedavno objavila tudi podrobnosti inšpekcijskih nadzorov v primeru radijskih programov Hit in Center. Ker so se zaradi hudo zapletenega sistema preračunavanja deležev slovenske glasbe očitno zaplezali tudi njeni inšpektorji, so skladbi Vedno zame (Gušti in Polona) in Na soncu (Siddharta) uvrstili kar med tujo glasbo. Še dobro, da je agencijo na to opozoril "preiskovanec".
 

Tretjič. Nova kvotna ureditev je radijske postaje udarila tudi po žepu. To je sedaj dejstvo. Na radiu Center so namreč agencijo v nadzornem postopku opozorili, da z zunanjim partnerjem razvijajo posebno nadgradnjo programske opreme za načrtovanje glasbe v posameznih časovnih pasovih.

Da gre v tovrstnih primerih za dodaten strošek, ki ga je Cerarjeva koalicija naložila medijem, verjetno ni treba izgubljati besed, ostaja pa odprto vprašanje, kako se bodo novim okoliščinam prilagodile manjše radijske postaje, ki jim sredstva primanjkujejo že za golo preživetje. Bodo morale programske sheme pripravljati na pamet in upati, da jim agencija zaradi morebitnih izrednih dogodkov (nesreče, športni dosežki …), ki jim bodo porušili sezname skladb, ne bo odvzela radijskega dovoljenja? Verjetno se vsi strinjamo, da tovrstni strahovi pred državnimi posegi na področje medijev - če seveda odmislimo Severno Korejo in ostale avtoritarne države - ne spadajo v 21. stoletje.


      

In še jagoda na torti. Vas zanima, do kakšnih ugotovitev lahko pride agencija na podlagi slovenskega kvotnega sistema, ki ni zastonj dobil statusa najbolj zapletenega na svetu? 

Radio Hit je v obravnavanem dnevu (8. september) upošteval 86. člen zakona o medijih, po katerem mora biti najmanj 20 odstotkov vse dnevno predvajane glasbe slovenska glasba oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev. Ni pa upošteval prvega odstavka 86.a člena, po katerem mora biti 20-odstotni delež slovenske glasbe dosežen tudi v oddajnih pasovih med 0. in 6. uro, med 6. in 18. uro in med 18. in 24. uro. Je pa upošteval 2. odstavek 86.a člena, po katerem mora najmanj 70 odstotkov deleža iz prejšnjega primera predstavljati glasba, ki je izključno ali v večinskem delu izvajana v slovenskem jeziku. Ali je Radio Hit upošteval tretji odstavek 86.a člena, po katerem mora najmanj četrtino deleža v vseh treh pasovih predstavljati slovenska glasba, prvič predvajana pred največ dvema letoma, pa tako ali tako ni znano, saj tega določila agencija zaradi zapletenega sistema sploh ne preverja. Toliko o tem, koliko je za mlade glasbenike naredila Cerarjeva vlada.

Vsak dodaten komentar je seveda odveč.