Tega komentarja ne bi bilo brez izvrstnega teksta Leva Krefta "Misticizem in marksizem v ruski avantardi". Z veliko hitrostjo se približuje stota obletnica oktobrske revolucije. Rosa Luxemburg, čudež človeštva, je z veliko občutljivostjo opozorila ruske revolucionarje in revolucionarke na to, da bodo morali, če se ob njihovi revoluciji ne bo zgodila vzporedno še svetovna revolucija, procesirati takšna stanja, ki jih ne morejo doživeti niti v najhujših morah. Opozorila jih je, da jih bo za ta dejanja sram, zelo sram. Opozorila jih je, da bodo točno ta dejanja predstavljala njihovo največjo sramoto in istočasno šibkost. In tako je tudi bilo. Pustimo ob strani mojo bolečino, da so, še preden so pokončali caristično družino, odstranili levo anarhistično inteligenco. Sovjetska revolucija je v svojih napovedih bodočih dogodkov imela med svojimi protagonisti monumentalno polemiko: "čto delat"? Seveda je nedostojno v žanrovski obliki, kakršna je tedenska digitalna refleksija, na začetku XXI. stoletja sploh odpirati takšna vprašanja. Toda za potrebe današnje refleksije je nujno potrebno, da na njih vsaj opozorim. Sam jih sicer poenostavljam, predvsem zaradi revolucij, ki se bodo v XXI. stoletju še zgodile. V naslednjih dveh letih boste brali v medijih na tisoče analiz o oktobrski revoluciji "pro in kontra", o povodih in vzrokih za socialni inženiring boljševiške ideološke avantgarde. Ta je bil brezdvomno zasnovan na razsvetljenskem konceptu francoske revolucije ter izkušnji februarske meščanske revolucije iz leta 1905. Najbrž bo v bodočih tekstih med zadnjimi vzroki za revolucionarni udar navedeno, da so "z revolucijo hoteli prehiteti lokalno zamudništvo svetovne modernizacije"!

Še pomnite tovariši? Za modernizem je šlo! 

Še pomnite tovariši, tista komična vprašanja: Ali lahko preskočimo iz ruralnega, vaškega sveta v svet komunističnega etosa? Ali lahko preskočimo kapitalizem in kapitalistični brutizem ter zgradimo vladavino pravičnega, razvojno racionalnega in razsvetljenskega sveta? Ruska ideološka avantgarda je v naslednjih desetletjih prevzela nase razvoj vesoljskega programa, vesoljsko poslanstvo v imenu vsega človeštva. Vesoljna cerkev, vesoljna partija!

Zato slava sovjetskemu sekularnemu vesoljskemu programu! Toda s tem, ko so komunisti in kozmonavti vstopili v prostor, kjer je vse preveč iracionalnega, vse preveč skritega, nedostopnega in nedoumljivega, je bil s tem komunizem že poražen. Tako se je modernistični krog zaključil, postmodernizem pa je dobil svoj grob na Manhattnu. Zato naj živi še dolgo dr. Lojze Gostiša!

"Kdo je Lojze Gostiša?" sem se spraševal leta 2002. Do takrat se še nisem nikoli srečal z njegovim imenom. Ko pa sem kupil knjigo-faksimile z naslovom "Prispevki k likovnemu oblikoslovju" Paula Kleeja, katere urednik je bil ravno Lojze Gostiša, sem postal na to ime pozoren. Kako je sploh mogoče, da izide v slovenščini nakaj tako lepega, tako presenetljivega, da izide človeka tako dostojen izdelek, sem se spraševal. Kako je nastala takšna nadvse lepa knjiga, ki shranjuje lepoto?  Dobesedno shranjuje oziroma, če že hočete, jo konzervira!

Knjiga je bila draga, zelo draga, prav težko sva jo z Dunjo kupila za našo domačo knjižnico. Toda Dunja se je brez zadržka strinjala, da je to knjiga, ki je nujna, da jo imava v najini knjižnici. S podobno težavo sva se srečala nekaj let kasneje, ko sva v New Yorku naletela na najlepši možni izdelek na svetu, na knjigo, ki jo imava na najini knjižni polici, faksimile razvojnega načrta za umetniško inštalacijio Marcela Duchampa, Etant Donnes, Manual of Instructions.

Takšne izdelke zmorejo proizvesti samo najmodrejše, najzavzetejše in največje kulture na svetu. Gostiša proizvede lepo knjigo leta 2002. Podobno lep izdelek, komentiran reprint umetniške revije Tank, je uredil Aleš Berger leta 1987. Toda pri reprintu revije Tank je šlo za ohranjanje in vzpostavljanje slovenske dediščine, pri Gostiševi knjigi pa bi lahko mirno zapisal, da je knjiga izšla brez razloga, izšla je za fascinantni "Nič", ki brani svetovljanstvo. In točno za to gre: za svetovljanstvo in razsvetljenstvo! Takšen bi lahko bil naslov današnjega komentarja.

V kolofonu Kleejeve knjige je pisalo v podnaslovu - Tiskarna Mladinska knjiga, zanjo France Predan. Zbirka: Likovna Misel. Urednik in oblikovalec: Lojze Gostiša. Prevod: Dušan Voglar. Tisk in vezava: Tiskarna Mladinska knjiga, Ljubljana. Naklada: 500 izvodov. Za faksimile rokopisa za cikel predavanj Paula Kleeja na državnem zavodu Bauhaus, Weimar, 1921/22 so napisali predgovor Lojze Gostiša, Marjan Tršar in Dušan Voglar.

Lojze Gostiša je v uvodu zapisal: "V našem spominu še vedno odmeva kategorični nasvet pesnika Goetheja, naj slikar slika, ne pa govori. Toda kar je kot koristno pravilo obveljalo za njegovo obdobje, ni moglo preživeti v novih časih, zakaj nova umetnost, ki so jo ti časi prinesli, ni bila le močno drugačna, marveč dostikrat za gledalce tudi težje doživljiva in razumljiva brez poznavanja njenih temljinih izraznih sestavin. Zavoljo izkušenj iz lastne ustvarjalne prakse, se pravi iz vsakodnevnega preverjanja teh likovnih prvin v slikanju, so se umetniki že na začetku prejšnjega stoletja odločili, da bodo tudi teoretično, z zapisano besedo pomagali ljubiteljem umetnosti pri vnikanju v bistvo likovne govorice."

Kdo je torej Lojze Gostiša?

Izdelek-dvojna knjiga je obrtniška mojstrovina! Lojzeta Gostišo sem prvič v življenju videl pred dvema dnevoma, od daleč, na slavnostni otvoritvi Slovenskega knjižnega sejma. Dobil je, seveda več kot zasluženo, nagrado Lavoslava Schwentnerja za svoje življensko delo v založništvu. Pred menoj je vzniknil starec, ki je doktoriral pri petinosemdesetih letih. Kdo bi vedel zakaj, kdo bi vedel od kod mu ta nuja. Pravzaprav nisem o njem izvedel ničesar smiselnega, ne v medijih, ne ob podelitvi nagrade. Celo podvomil sem, da je to isti Lojze Gostiša, ki je uredil in oblikoval "Prispevke k likovnemu oblikoslovju".

V obrazložitvi na podelitvi je bilo izgovorjeno: Lojze Gostiša (1923), izjemno strokoven, prizadeven, vztrajen in odgovoren založnik, urednik in znanstvenik____Ob 300. obletnici izdaje Slave Vojvodine Kranjske se je posvetil raziskovanju Janeza Vajkarda Valvasorja ____ leta 2001 je objavil knjigo skic za Topografijo Vojvodine Kranjske. Vrhunec njegovega raziskovalnega in založniškega dela predstavlja faksimilirana izdaja vseh 17 volumnov Valvasorjeve grafične zbirke Iconotheca Valvasoriana____Rodni kraj Žiri so Lojzeta Gostišo februarja 2009 počastili s priznanjem Občine Žiri___

Moja intervencija: Na tem mestu nastopi človek; Lojze Gostiša, z nalogo, da oblikujeje človeštvu popolnost in neskončno življenje, ko nam proizvaja lepe izdeleke-knjige.

Med tem, ko je povezovalka naštevala vse njegove dosežke, seveda ni bila nikjer v tekstu navedena knjiga "Prispevki k likovnemu oblikoslovju". Med tem, ko sem gledal lepega, a utrujenega starca, sem pomislil: Kdo bi vedel, ali je bil ta mož, ki stoji pred nami, komunist? Vsekakor pa je bil ta markantni starec zagotovo svetovljan in modernist. Kaj je v resnici bil, kdo bi vedel?

"Z revolucijo so hoteli prehiteti lokalno zamudništvo svetovne modernizacije"!

Še pomnite tovariši? Za modernizem je šlo! Še pomnite tovariši, tista komična vprašanja: Ali lahko preskočimo iz ruralnega, vaškega sveta v svet komunističnega etosa? Ali lahko preskočimo kapitalizem, kapitalistični brutizem in zgradimo vladavino pravičnega, razvojno racionalnega in razsvetljenskega sveta? Šolstvo, zdravstvo, prav posebej pa knjige bi morali biti brezplačni! Zato naj živijo digitalna revolucija, digitalne knjige in vse odlično na tem svetu dr. Lojze Gostiša.