Te dni lahko v realnem času, in vivo, spremljamo kot v kakšnem resničnostnem šovu, kako se vladajoča koalicija ne zna in ne zmore spopasti z ovirami, ki jih prednje postavlja nedvomno trd oreh enotnega plačnega sistema v javnem sektorju. Še več, mestoma se nam upravičeno dozdeva, da vlada na čelu s prvim ministrom namesto da bi ovire premagovala, te sama sebi zvišuje. Pri tem najbolj v oči bode evidentno slabo reševanje kriznih situacij, kar je posledica drastičnega pomanjkanja vodstvenih in/ali političnih izkušenj. Ne smemo namreč pozabiti, da prvi minister ni samo prvi, ampak tako kot njegovih 12 kolegic in kolegov iz vladne kvote SMC, tudi prvič minister.

Prva napaka, ki jo je storila vlada, je bila, da je dopustila zdravniškim sindikatom, da se za svoje plače pogajajo ločeno od ostalih sindikatov v javnem sektorju. Težko zagovarjaš enoten plačni sistem v javnem sektorju, če dopustiš eni od najpomembnejših poklicnih skupin, da se pogaja ločeno. Druga napaka je bila, da so za pogajanja z zdravniki zadolžili zdravstveno ministrico, ki kot politična in ministrska začetnica seveda ne more biti kos predsedniku Fidesa z 22 let pogajalskih izkušenj, hkrati pa niso jasno zamejili njenih pristojnosti vis-a-vis vladne pogajalske skupine, ki se pogaja z ostalimi sindikati. Ne trdimo sicer, da je minister Boris Koprivnikar pri pogajanjih kaj bolj uspešen od svoje zdravstvene kolegice v vladi, bi se pa na ta način vsaj izognili sklepanju parcialnih dogovorov, ki gredo na škodo celotnega pogajalskega procesa. Nejasna oziroma nedorečena je tudi vloga ministrice za finance Mateje Vraničar Erman. Medtem ko vsem zaposlenim v javnem sektorju sporoča, da nekaj čez 20 milijonov evrov v proračunu za prihodnje leto nikakor ni moč najti, gospa ni imela pripomb na dogovor, ki ga je s Fidesom parafirala ministrica za zdravje in predvideva napredovanje zdravnikov v plačnih razredih ter plačevanje povečanega obsega dela v skupni višini 40 milijonov evrov! Na zaslišanju pred matičnim delovnim telesom v državnem zboru je ministrica samo sebe označila sicer za uradnico. Prav tako je povedala, da prisega na gospodinjsko logiko pri urejanju javnih financ. Država seveda ni gospodinjstvo. Tako ne preseneča, da se povišanje zdravniških plač finančni ministrici ni zdelo problematično, saj gredo sredstva za plače zdravnikov iz zdravstvene blagajne in tako neposredno ne obremenijo proračuna. Očitno pa pri tem ni pomislila, da bo enostransko povišanje plač eni poklicni skupini spodbudilo sindikate ostalih poklicnih skupin, da sami zahtevajo enako.

Prav tako nejasna je vloga premierja Mira Cerarja v plačnih pogajanjih. Ko je pred dvema tednoma prišlo v pogajanjih do tako rekoč kritične točke in je sindikalna stran zahtevala njegovo udeležbo na samih pogajanjih, so iz premierjevega kabineta sporočili, da se premier pogajanj ne bo udeležil, ker je razburjen zaradi zdravniške stavke. Namesto, da bi prevzel krmilo v svoje roke in jasno udaril po mizi, se torej predsednik vlade raje prepušča čustvom. Kam je izginila maksima "Slovenec sem, ne jamram, iščem rešitve", ni znano. Slednjih pa ne manjka ministrici za zdravje. Ko je v torek parafirala dogovor s sindikatom Fides, ki je zamrznil zdravniško stavko za dva meseca, ni mogla skriti zmagoslavnega nasmeška. Zgolj dva dni kasneje naj bi po poročanju medijev sejo vlade zapustila v solzah. Kaj se je vmes zgodilo, ni čisto jasno, ker očitno tudi vladni strani ni čisto jasno, kaj je ministrica sploh parafirala. Kako sicer pojasniti izjavo ministra Koprivnikarja po seji vlade, da je vlada naložila ministrici in njeni pogajalski skupini, da v tednu dni! pojasnijo, kaj natančno pomenijo zaveze v parafiranem sporazumu.

Kako naprej? Težko...

Da vlada res ne ve, kako se izmotati iz godlje, v katero jo je ob tihi asistenci finančne ministrice zapeljala ministrica za zdravje, kažejo tudi izjave predsednika vlade na to temo. V dveh dneh je namreč o isti stvari podal kar pet različnih in mestoma nasprotujočih si stališč. V torek, ko so v vladni koaliciji že bentili nad določili parafiranega sporazuma, ki očitno rušijo enotni plačni sistem v javnem sektorju in na široko odpirajo vrata zdravnikom za izstop iz enotnega plačnega sistema, so iz premierjevega kabineta najprej sporočili, da so v kabinetu v "širši sestavi" pregledali sporazum in ugotovili, da ministrica pogajalskega mandata ni presegla. Kasneje nas je premier nasmejal z izjavo, da stališča koalicijskih SD in DeSUS ogrožajo prekinitev zdravniške stavke. V sredo je najprej sporočil, da bo o morebitnem preseganju pogajalskega mandata s strani ministrice odločala vlada in ne koalicija, dokončno pa nas je presenetil z izjavo, da vlada o tem ne more sklepati, dokler se sindikati ne dogovorijo med seboj. O čem natančno naj bi se sindikati dogovorili, ni povsem jasno. No, v četrtek po seji je vlada dokončno priznala, da so ji stvari povsem ušle iz rok in kot že rečeno, ministrici dala en teden časa, da ugotovi, kaj je sploh parafirala.

Karl Erjavec, zunanji minister in predsednik DeSUS, ki se je vmes off topic pred kamerami sprl z zunanjim ministrom sosednje Hrvaške, je v petek dodatno prilil olja na ogenj s pozivom ministrici za zdravje, naj odstopi. V primeru, da se to res zgodi, izkušnje kažejo, da bo do izbire novega ministra minilo veliko več časa, kot ga ima vlada na voljo, da še pred proračunskim letom 2017 doseže dogovor s sindikati glede plačne politike. Enako velja za položaj zdravnikov, ker se bosta tudi njihova dva meseca zamrznjene stavke po vsej verjetnosti iztekla prej, kot bomo dobili morebitnega novega ministra. V kolikor do dogovora ne pride, bodo morebitni enostranski vladni posegi v plače javnih uslužbencev skoraj zagotovo sprožili splošno stavko v javnem sektorju, ki bi v kombinaciji z zdravniško stavko vladno koalicijo, kljub pregovornem priseganju na politično stabilnost (beri: ohranjanje lastnega položaja) lahko tudi predčasno spravila z oblasti.

Od dogovora za zamrznitev zdravniške stavke do poziva ministrici h odstopu je minilo zgolj pet dni. Salto mortale, ki ga je vladajoča koalicija ne enkrat izvedla zgolj v tednu dni, nas vsekakor ne more pustiti ravnodušnih, še manj pa nas lahko navdaja z optimizmom, da v letu 2017 v javnem sektorju ne bodo še naprej vladale krizne razmere, kar že ima in bo še imelo posledice za stranke in zaposlene.