Za smrt kubanskega revolucionarja, partijskega sekretarja in objektivno gledano tudi diktatorja Fidela Castra sem izvedel - kakšna ironija, mar ne? - v Novem Sadu, na delovnem srečanju Jadranskega sveta (Adriatic Council), katerega član in podpredsednik sem. Ko rečem ironija, mislim na podatek, da smo bili nastanjeni v Park Hotelu, vrhuncu pozne socrealistične arhitekture v najboljšem pomenu besede: monumentalnost z dobršno mero okusa in zdrave mere. Ker je to bržčas že štirideset let edini zares spodoben hotel v mestu, ni presenečenje, da je v njem nekoč prespal in pred tem tudi večerjal tovariš Tito. Tega se še danes ne da spregledati. Ne samo zaradi Titove sale, kot se imenuje del restavracije, pač pa tudi zaradi vseh drugih Titovih portretov in fotografij, ki sem jih v tem novosadskem hotelu čez palec v hipu naštel prek deset. Vse to potrjuje dejstvo, da je odnos do Josipa Broza v Srbiji (Vojvodini) zanimiv, celo paradoksalen: ko je bil še živ, ga kot Hrvata niso nikoli posebej marali, zamerili so mu tudi formiranje Bosne in Hercegovine kot republike ter še posebej Kosova kot avtonomne pokrajine. Do Tita so odnos - pa še to bolj v površinskem smislu - spremenili po razpadu nekdanje SFRJ. Danes je v Srbiji svojevrstni turistični hit, medtem ko ga v resnih intelektualnih debatah precej bolj kritično ocenjujejo kot, denimo, v Sloveniji. In kar se Tita tiče, je naša država fenomen, saj večinsko javno mnenje niti po razkritju Hude Jame, tankovskih jarkov in nešteto drugih grobišč, v katerih so od leta 1945 dalje ležala tudi trupla civilistov, pomorjenih zaradi revolucije, ni sposobno vzpostaviti racionalne, vzročno-posledične zveze med žrtvami izvensodnih pomorov na eni ter vrhom tedanje jugoslovanske oblasti, kjer je avtoritarno stal Josip Broz, na drugi strani.

Castro ni bil demokrat, še manj pa humanist - to je zgodovinsko dejstvo.

Pokojni kubanski voditelj, ki nikoli ni dobil demokratične potrditve svojega dosmrtnega mandata, se je v marsičem zgledoval po Titu. Zdi se celo, da mu je bil Broz neke vrste mentor in vzornik, vsaj dokler mu je to koristilo. Castru namreč. Kuba se je kot neuvrščena država v nekem trenutku počutila dovolj suverena na mednarodnem parketu (aktivnosti v južnem delu zahodne poloble, vojaška intervencija v Angoli, humanitarne misije v Aziji ipd.), da je Fidel začutil priložnost, da bi Broza spodnesel z vrha Neuvrščenih. Poskus se je zgodil na vrhu leta 1979 v Havani, torej samo leto pred Titovo smrtjo. Castro, ki je tedaj prevzel predsedovanje, je poskušal Neuvrščene zbližati s Sovjetsko zvezo, s katero je ostareli Tito dotlej ohranjal politiko podobne ekvidistance kot do Združenih držav. Če bi Castru manever uspel, bi to pokopalo Titovo doktrino in s tem tudi gibanje kot takšno. Razlog za Castrovo "sabotažo" ni bil prav nič iracionalen, pač pa zelo logičen - zaradi tesne ekonomske blokade ZDA in nekaterih njenih zaveznic je bila kubanska ekonomija odvisna izključno od pomoči in trgovine s Sovjetsko zvezo.

Neuvrščeni so po Titovi smrti izgubili momentum in dokončno postali obskurni po koncu blokovske razdelitve sveta konec osemdesetih. Vseeno pa v spominu ostaja Castrova izdaja Tita, na kar se velja spomniti v poplavi simpatij in poveličevanja Fidela Castra. A če je opravičilo za ignoranco pomanjkanje zgodovinskega znanja, potem je bistveno težje najti pojasnilo za izlive naklonjenosti do Castra v primeru konkretnih in še vedno prisotnih primerov sistemskega kršenja človekovih pravic in svoboščin na Kubi, kjer je klan Castro še vedno trdno na oblasti; Kuba je še vedno socialistična republika z ničelno toleranco do pravic različnih družbenih skupin, ki pri nas uživajo enake pravice kot ostali. Seveda je iz toplega fotelja evropskih kaviar socialistov lahko posploševati, relativizirati ali celo opravičevati Castrov režim in ga postavljati v kontekst "burnega 20. stoletja", v katerem nihče ni bil nedolžen...

Fidel in Che Guevara: njuno prijateljstvo ni bilo tako brezmadežno, Castro ga je videl kot konkurenta.

Fidel Castro je bil nedvomno eden najbolj opaznih svetovnih voditeljev zadnjih 60 let. A za razliko od mitologiziranega Che Guevare, ki je umrl preden bi si dodobra umazal roke s krvjo sistemske represije in nasilja nad drugače mislečimi, nikoli ni bil idealist, še manj pa romantični revolucionar. Njegova ideja z namestitvijo jedrskih raket na Kubi, ki jo je uspešno prodal Hruščevu, z njo pa je želel izsiljevati Johna F. Kennedyja, bi skorajda sprožila atomsko vojno med ZDA in Sovjetsko zvezo (in posledično lahko pripeljala celo do uničenja sveta). Ena od ruskih podmornic je že dobila ukaz, naj aktivira torpeda proti ameriškim vojaškim ladjam, pa je bil namestnik poveljnika, odgovoren za jedrski arzenal, na srečo dovolj razumen, da je od Moskve zahteval ponovno potrditev usodnega ukaza.

Castro je bil brezobziren in neusmiljen revolucionar, čigar sla po oblasti ga je držala na oblasti do pozne starosti. Njegov umik pred leti je bil posledica bioloških danosti. Kubanski zdravstveni sistem, ki je ena redkih pozitivnih pridobitev socialistične revolucije, je Fidelu dobro služil. Skoraj dobesedno, saj mu je za nekaj let podaljšal življenje. A razen zdravstva in brezplačnega šolstva, predvsem univerzitetnega (ki pa ne igra nobene vloge, če državljani ne smejo svobodno potovati v tujino!), kubanska revolucija, ki jo danes pooseblja prav tako ostareli Raul Castro, ni prinesla ničesar, kar bi prebivastvo tega karibskega otoka občutilo kot pridobitev. Zato so argumenti evropske salonske levice (anarhistov, uličarjev in skrajnih levičarjev ne moremo jemati kot glas razuma), češ kako sijajno je Castro uredil kubansko družbo, predvsem socialni sistem in javno zdravstvo, patetični in zlagani; ničesar ni uredil, razen nacionalizacije, prepovedi strank, sindikator, izražanja verskih čustev, spolne orientacije in seveda silovite indoktrinacije, ki ob pogrebih dosmrtnih ljubljenih vodij vedno udari na plan kot nepredstavljiva kolektivna histerija. Ljudem se zdi, kot da jim je umrl oče. Tako je bilo v Jugoslaviji, ko je šel Tito, tako je vedno v Severni Koreji, ko umre vrhovni poglavar dinastije Kim, in tako je tudi zdaj na Kubi.

El Comandante v enem svojih zadnjih javnih nastopov, ko je povedal, da bo kmalu umrl.

Predsednik Borut Pahor je v poplavi socialistične nostalgije, s katero se v državi soočamo zadnja leta, pozitivno presenetil z odločitvijo, da se ne bo udeležil pogreba tako (sporne) zgodovinske osebnosti, kot je bil Castro. Primerjave s Titovim pogrebom, kamor so prišli vsi tedanji svetovni državniki, so neumestne. Vseeno je bil Tito drugačen tip voditelja. Ne govorimo o tem, kdo je imel na vesti več trupel. Govorimo o specifičnem času in prostoru. Tito je umrl na vrhuncu hladne vojne, predstavljal je državo, ki je poskušala živeti nekakšno "tretjo pot", predvsem pa leta 1980 človekove pravice niso bile tako pomembna in uveljavljena vrednota, kot so danes. Pahor ima torej prav, da ne gre v Havano. Seveda ga bodo zaradi tega napadali. Sploh tisti, ki bi nedeljski pogreb radi gledali v neposrednem prenosu TV Slovenija. Po možnosti na gigantskem panoju na nekdanjem Trgu revolucije.