Komentar

Fidel Castro in titoistična nostalgija v poslednji evropski socialistični trdnjavi

Prva novica: Umrl je Fidel Castro, državnik, humanist in velikan 20. stoletja. Junak socialistične revolucije na Kubi in inspiracija za milijone ljudi po svetu, hrepenečih po svobodi, enakosti in miru. Druga novica: V 90. letu je umrl dolgoletni kubanski diktator Fidel Castro, marksist in leninist, ki je državo pol stoletja izoliral pred zahodnim svetom in jo pahnil v še večjo zaostalost in bedo kot njegov predhodnik, kapitalist Fulgencio Batista. Dve povsem različni uverturi v zgodbo o smrti ene in iste osebe. Katera je (bolj) resnična?

30.11.2016 20:58
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Fidel Castro   Kuba   komunizem   Tito   SFRJ   neuvrščeni   Havana   Borut Pahor   Hruščev   Kennedy   hladna vojna

Predsednik Borut Pahor je v poplavi socialistične nostalgije, s katero se v državi soočamo zadnja leta, pozitivno presenetil z odločitvijo, da se ne bo udeležil pogreba tako (sporne) zgodovinske osebnosti, kot je bil Castro.

Za smrt kubanskega revolucionarja, partijskega sekretarja in objektivno gledano tudi diktatorja Fidela Castra sem izvedel - kakšna ironija, mar ne? - v Novem Sadu, na delovnem srečanju Jadranskega sveta (Adriatic Council), katerega član in podpredsednik sem. Ko rečem ironija, mislim na podatek, da smo bili nastanjeni v Park Hotelu, vrhuncu pozne socrealistične arhitekture v najboljšem pomenu besede: monumentalnost z dobršno mero okusa in zdrave mere. Ker je to bržčas že štirideset let edini zares spodoben hotel v mestu, ni presenečenje, da je v njem nekoč prespal in pred tem tudi večerjal tovariš Tito. Tega se še danes ne da spregledati. Ne samo zaradi Titove sale, kot se imenuje del restavracije, pač pa tudi zaradi vseh drugih Titovih portretov in fotografij, ki sem jih v tem novosadskem hotelu čez palec v hipu naštel prek deset. Vse to potrjuje dejstvo, da je odnos do Josipa Broza v Srbiji (Vojvodini) zanimiv, celo paradoksalen: ko je bil še živ, ga kot Hrvata niso nikoli posebej marali, zamerili so mu tudi formiranje Bosne in Hercegovine kot republike ter še posebej Kosova kot avtonomne pokrajine. Do Tita so odnos - pa še to bolj v površinskem smislu - spremenili po razpadu nekdanje SFRJ. Danes je v Srbiji svojevrstni turistični hit, medtem ko ga v resnih intelektualnih debatah precej bolj kritično ocenjujejo kot, denimo, v Sloveniji. In kar se Tita tiče, je naša država fenomen, saj večinsko javno mnenje niti po razkritju Hude Jame, tankovskih jarkov in nešteto drugih grobišč, v katerih so od leta 1945 dalje ležala tudi trupla civilistov, pomorjenih zaradi revolucije, ni sposobno vzpostaviti racionalne, vzročno-posledične zveze med žrtvami izvensodnih pomorov na eni ter vrhom tedanje jugoslovanske oblasti, kjer je avtoritarno stal Josip Broz, na drugi strani.

 

Castro ni bil demokrat, še manj pa humanist - to je zgodovinsko dejstvo.

 

Pokojni kubanski voditelj, ki nikoli ni dobil demokratične potrditve svojega dosmrtnega mandata, se je v marsičem zgledoval po Titu. Zdi se celo, da mu je bil Broz neke vrste mentor in vzornik, vsaj dokler mu je to koristilo. Castru namreč. Kuba se je kot neuvrščena država v nekem trenutku počutila dovolj suverena na mednarodnem parketu (aktivnosti v južnem delu zahodne poloble, vojaška intervencija v Angoli, humanitarne misije v Aziji ipd.), da je Fidel začutil priložnost, da bi Broza spodnesel z vrha Neuvrščenih. Poskus se je zgodil na vrhu leta 1979 v Havani, torej samo leto pred Titovo smrtjo. Castro, ki je tedaj prevzel predsedovanje, je poskušal Neuvrščene zbližati s Sovjetsko zvezo, s katero je ostareli Tito dotlej ohranjal politiko podobne ekvidistance kot do Združenih držav. Če bi Castru manever uspel, bi to pokopalo Titovo doktrino in s tem tudi gibanje kot takšno. Razlog za Castrovo "sabotažo" ni bil prav nič iracionalen, pač pa zelo logičen - zaradi tesne ekonomske blokade ZDA in nekaterih njenih zaveznic je bila kubanska ekonomija odvisna izključno od pomoči in trgovine s Sovjetsko zvezo.

 

Neuvrščeni so po Titovi smrti izgubili momentum in dokončno postali obskurni po koncu blokovske razdelitve sveta konec osemdesetih. Vseeno pa v spominu ostaja Castrova izdaja Tita, na kar se velja spomniti v poplavi simpatij in poveličevanja Fidela Castra. A če je opravičilo za ignoranco pomanjkanje zgodovinskega znanja, potem je bistveno težje najti pojasnilo za izlive naklonjenosti do Castra v primeru konkretnih in še vedno prisotnih primerov sistemskega kršenja človekovih pravic in svoboščin na Kubi, kjer je klan Castro še vedno trdno na oblasti; Kuba je še vedno socialistična republika z ničelno toleranco do pravic različnih družbenih skupin, ki pri nas uživajo enake pravice kot ostali. Seveda je iz toplega fotelja evropskih kaviar socialistov lahko posploševati, relativizirati ali celo opravičevati Castrov režim in ga postavljati v kontekst "burnega 20. stoletja", v katerem nihče ni bil nedolžen...

 

Fidel in Che Guevara: njuno prijateljstvo ni bilo tako brezmadežno, Castro ga je videl kot konkurenta.

 

Fidel Castro je bil nedvomno eden najbolj opaznih svetovnih voditeljev zadnjih 60 let. A za razliko od mitologiziranega Che Guevare, ki je umrl preden bi si dodobra umazal roke s krvjo sistemske represije in nasilja nad drugače mislečimi, nikoli ni bil idealist, še manj pa romantični revolucionar. Njegova ideja z namestitvijo jedrskih raket na Kubi, ki jo je uspešno prodal Hruščevu, z njo pa je želel izsiljevati Johna F. Kennedyja, bi skorajda sprožila atomsko vojno med ZDA in Sovjetsko zvezo (in posledično lahko pripeljala celo do uničenja sveta). Ena od ruskih podmornic je že dobila ukaz, naj aktivira torpeda proti ameriškim vojaškim ladjam, pa je bil namestnik poveljnika, odgovoren za jedrski arzenal, na srečo dovolj razumen, da je od Moskve zahteval ponovno potrditev usodnega ukaza.

 

Castro je bil brezobziren in neusmiljen revolucionar, čigar sla po oblasti ga je držala na oblasti do pozne starosti. Njegov umik pred leti je bil posledica bioloških danosti. Kubanski zdravstveni sistem, ki je ena redkih pozitivnih pridobitev socialistične revolucije, je Fidelu dobro služil. Skoraj dobesedno, saj mu je za nekaj let podaljšal življenje. A razen zdravstva in brezplačnega šolstva, predvsem univerzitetnega (ki pa ne igra nobene vloge, če državljani ne smejo svobodno potovati v tujino!), kubanska revolucija, ki jo danes pooseblja prav tako ostareli Raul Castro, ni prinesla ničesar, kar bi prebivastvo tega karibskega otoka občutilo kot pridobitev. Zato so argumenti evropske salonske levice (anarhistov, uličarjev in skrajnih levičarjev ne moremo jemati kot glas razuma), češ kako sijajno je Castro uredil kubansko družbo, predvsem socialni sistem in javno zdravstvo, patetični in zlagani; ničesar ni uredil, razen nacionalizacije, prepovedi strank, sindikator, izražanja verskih čustev, spolne orientacije in seveda silovite indoktrinacije, ki ob pogrebih dosmrtnih ljubljenih vodij vedno udari na plan kot nepredstavljiva kolektivna histerija. Ljudem se zdi, kot da jim je umrl oče. Tako je bilo v Jugoslaviji, ko je šel Tito, tako je vedno v Severni Koreji, ko umre vrhovni poglavar dinastije Kim, in tako je tudi zdaj na Kubi.

 

El Comandante v enem svojih zadnjih javnih nastopov, ko je povedal, da bo kmalu umrl.

 

Predsednik Borut Pahor je v poplavi socialistične nostalgije, s katero se v državi soočamo zadnja leta, pozitivno presenetil z odločitvijo, da se ne bo udeležil pogreba tako (sporne) zgodovinske osebnosti, kot je bil Castro. Primerjave s Titovim pogrebom, kamor so prišli vsi tedanji svetovni državniki, so neumestne. Vseeno je bil Tito drugačen tip voditelja. Ne govorimo o tem, kdo je imel na vesti več trupel. Govorimo o specifičnem času in prostoru. Tito je umrl na vrhuncu hladne vojne, predstavljal je državo, ki je poskušala živeti nekakšno "tretjo pot", predvsem pa leta 1980 človekove pravice niso bile tako pomembna in uveljavljena vrednota, kot so danes. Pahor ima torej prav, da ne gre v Havano. Seveda ga bodo zaradi tega napadali. Sploh tisti, ki bi nedeljski pogreb radi gledali v neposrednem prenosu TV Slovenija. Po možnosti na gigantskem panoju na nekdanjem Trgu revolucije.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
Umetniški politični triptih: levo, sredina, desno!
0
22.09.2018 23:15
Na koncu današnjega komentarja sem združil prizore v triptih; na levo stran sem postavilmulata, ki je v dilemi ali je huje to, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tretji esej o Evropi: Skupna valuta generira politično krizo in ogroža evropsko enotnost
10
20.09.2018 21:50
Združena Evropa je projekt francosko-nemške sprave. To vemo. Manj je znanega o nekaterih podrobnosti v procesih, ki so ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Pismo Evrope Atheni Farrokhzad: Vse razumeš kot politiko. Jaz nisem politika. Jaz sem identiteta.
14
19.09.2018 23:00
Evropa, ti svojega propada ne bi prepoznala, tudi če bi ti ga vrgli v obraz , je avgusta na fesivalu Dnevi poezije in vina na ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Hrib svobode na gori umetnosti
1
16.09.2018 06:22
Sedim v naseljeni skulpturi in gledam kinetične filmske fotografije, usmerjene proti soncu. Varno se počutim samo na Hribu ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Levica v stanju šoka: Damir Črnčec, ki je kuril protimigrantske kresove, prihaja v vladno palačo!
11
14.09.2018 21:50
Strašno razburjenje je zavladalo ob novici, da bo Damir Črnčec novi državni sekretar za nacionalno varnost v kabinetu ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Podoba o debeli stari gospe: Impresije duhovnika, ki je zapustil duhovniške vrste
12
13.09.2018 20:10
Jernej Kurinčič je bil dve desetletji frančiškan, konec avgusta pa je marsikoga presenetil z odločitvijo, da vsaj za eno leto ... Več.
Piše: Jernej Kurinčič
Zakaj nimamo javnega, ampak državno zdravstvo? Zato, da lahko dobavitelji služijo na desetine milijonov evrov!
10
12.09.2018 22:30
Ko nam politiki govorijo o javnem zdravstvu, mislijo nadržavno zdravstvo. Ko stojijo pred kamerami in volivci, so jih polna usta ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Slovenija ne more imeti uravnotežene zunanje politike. Slovenija je del NATO in EU. To so usmeritve za slovensko zunanjo politiko.
5
10.09.2018 19:08
Iztok Mirošič je kot državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve prispevek z delovnim naslovom Aktivirati Slovenijo v ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Politika trde levice bi siromašila državo in privedla do zmanjšanja tujih investicij, revščine ter izseljevanja
12
09.09.2018 22:30
Se današnji socialisti in komunisti niso naučili iz zgodovinskih lekcij, da sta bila socializem in komunizem veliki gospodarski ... Več.
Piše: Keith Miles
Otium, negotium: Opazke o tujcih, dolgočasju in malomarnosti
5
09.09.2018 10:00
Veljavni zakoni in predpisi bi morali zadoščati za red in mir v zvezi z migracijami. Politično agitiranje za prebežnike, da ne ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Pojoči pesek ali kako se je vse začelo z vrtoglavo hitrostjo
0
08.09.2018 20:19
Tadej Droljc je navkljub zaprti dramaturgiji, ki jo zahteva organizacija takšnega dogodka, izvajal prometejsko osebno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nova zunanja politika: Bo Slovenija nekakšen socialistični otok sredi normalnih držav, kot so Avstrija, Madžarska, Hrvaška in Italija?
8
05.09.2018 23:20
V Sloveniji, predvsem na zunanjem ministrstvu bi se morali začeti ukvarjati z zunanjo politiko. Ugotoviti bi morali, na kakšen ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Ko te na ulici vpričo triletnega sina verbalno napade bivši kolumnist Financ
24
04.09.2018 00:45
Vajen sem različnih oblik pritiska na svoje delo. Obiski sodišč so postali sestavni del mojega življenja in nad tem se ne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Homagge Marku Peljhanu: Oddajnik, ki oddaja lepe oblike
0
02.09.2018 07:59
Ne znate si predstavljati, kako blagodejno je bilo v času ideoloških patologij srečati odgovornega mladeniča s projekcijo, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Luka in tovariši: Zakaj Levice in njenih provokacij enostavno ne moremo ignorirati?
19
01.09.2018 01:15
Ves ta medijsko-politični pomp okoli vodilnih tovarišev stranke Levica zaradi izjav o višji obdavčitvi umazanih kapitalistov je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kako je Levica, sekta čistih, strankam zmerne levice spodnesla tla pod nogami
11
28.08.2018 22:00
V slovenski družbeni in politični situaciji lahko opazujemo trik čistosti tako na desni kot na levi.Za določene desne domoljube ... Več.
Piše: Branko Cestnik
Berlin je mesto, kjer se uprizarja očem nevidno
2
26.08.2018 06:59
V umetniških središčih sveta, kar Berlin zagotovo je, prepoznamo umetnine, ki napovedujejo stil. Tega v manjših provincialnih ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Cirilu Zlobcu v slovo, s hvaležnostjo (1925-2018)
2
25.08.2018 16:23
Ob njegovem odhodu me navdaja občutek nenadne, nezaceljive praznine. Odkar pomnim, je s svojo prijazno očetovsko avtoriteto ... Več.
Piše: Boris A. Novak
In memoriam Andrej Capuder (1942-2018)
7
23.08.2018 23:45
Andrej Capuder je bil eden redkih intelektualcev v naši politiki. Temu primerna je bila tudi njegova politična kariera. Bil je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zakon o aktivnem državljanu: Kaj se smešite, saj se itak ne da nič narediti!?
13
21.08.2018 22:30
Pred dvajsetimi leti si niti v sanjah ne bi mogel misliti, da bodonomenklaturain njeni nasledniki tako prevladali v slovenskem ... Več.
Piše: Miha Burger
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Levica v stanju šoka: Damir Črnčec, ki je kuril protimigrantske kresove, prihaja v vladno palačo!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.488
02/
Podoba o debeli stari gospe: Impresije duhovnika, ki je zapustil duhovniške vrste
Jernej Kurinčič
Ogledov: 3.411
03/
Evropa se boji islamizma, pripravljena mu je predati vse in se zadušiti
Uredništvo
Ogledov: 2.850
04/
Politik Zoran Janković se kot prvošolček fotografira s prvošolčki in tako etično sporno začenja predvolilno kampanjo
Uredništvo
Ogledov: 1.856
05/
Pismo Evrope Atheni Farrokhzad: Vse razumeš kot politiko. Jaz nisem politika. Jaz sem identiteta.
Andrej Drapal
Ogledov: 2.243
06/
Zakaj nimamo javnega, ampak državno zdravstvo? Zato, da lahko dobavitelji služijo na desetine milijonov evrov!
Krištof Zevnik
Ogledov: 1.918
07/
Tretji esej o Evropi: Skupna valuta generira politično krizo in ogroža evropsko enotnost
Igor Bavčar
Ogledov: 1.396
08/
Predreferendumske spletke in prevare v deželi, ki bi jo radi preimenovali v Severno Makedonijo
Andrej Dočinski
Ogledov: 2.403
09/
Blejski cirkus: Vladimir Putkin, arabska ministrica za srečo ter Cerarjeva in Šarčeva neotesanost
Uredništvo
Ogledov: 3.162
10/
Hrib svobode na gori umetnosti
Dragan Živadinov
Ogledov: 1.063