"Kdaj boš prenehal jeb***?" To so besede, s katerimi je italijanski predsednik vlade Matteo Renzi pred letom in pol nagovoril Maurizija Belpietra, takratnega direktorja časopisa Libero. Njegovo raziskovalno novinarstvo je začelo predstavljati mrežo prijateljskih uslug, bančnih korupcij in poneverb, na katerih je Renzi zgradil svojo pot do premierskega stolčka. Neposreden klic predsednika vlade glavnemu uredniku nekega časopisa je nezaslišana poteza v katerikoli demokratični državi. Če bi se pri naših sosedih zgodilo kaj podobnega v času Berlusconijeve vladavine, bi se ves svetovni medijski svet zgražal ter zahteval premierjev odstop. V Sloveniji, kjer smo šele na začetku dolge poti korektnega odnosa med oblastjo in novinarstvom, poznam samo enega nekdanjega ministra (za zunanje zadeve), katerega ni bilo sram dvigniti telefona in skušati neposredno vplivati na uredniško politiko. Ker Matteo Renzi predstavlja liberalni mainstream, ki kontrolira večino svetovnega medijskega sistema, ker so njegovi svetovalci in vzorci (npr. Tony Blair) predstavniki velikih finančnih korporaciji in ker so Renzijeve spletke bolj "provincialne narave", se nihče ne zgraža glede njegove preteklosti in uslug, ki jih vpričo javnosti vrača starim prijateljem. Po mesecih političnega in finančnega pritiska je Maurizio Belpietro – tako kot tudi direktor najpomembnejšega časopisa na polotoku Corriere della Sera in direktor torinske La Stampe – moral zapustiti svoje delovno mesto, nakar je z lastnimi sredstvi ustanovil nov časopis (La Verita, Resnica) in se še naprej sam bori proti celotnemu sistemu.

Vendar se bo doba mladega in nadutega predsednika vlade mogoče končala že jutri, torej v nedeljo. Premier, ki nikoli ni bil izvoljen s strani volivcev, tvega izgubo oblasti, če bodo na referendumu Italijani zavrnili ustavne reforme, ki jih je predlagal. Ministrica za reforme Maria Elena Boschi, katere oče – dober prijatelj Renzijevega očeta – je nekdanji predsednik banke Etruria, soodgovoren za poslovne goljufije, zaradi katerih je prišlo do stečaja banke in izgube vseh prihrankov 150.000 varčevalcev, je podpisana pod reformo, s katero bi se spremenila tretjina italijanske ustave in s katero bi predsednik vlade pridobil popolno moč nad vsemi kontrolnimi organi. Ankete kažejo prednost nasprotnikom sprememb, vendar bo končen izid zelo tesen. Ob tem pa je treba še poudariti, da ima Renzi skoraj popolno kontrolo nad domačimi mediji. Njegova zmaga bi pomenila oblikovanje bolj fleksibilnega zakonodajnega sistema v Rimu, istočasno pa izbris vseh varovalk, ki jih zahteva parlamentarna demokracija. Na podlagi predlagane reforme bi relativni zmagovalec bodočih volitev avtomatično dobil večino v parlamentu. To ne pomeni zgolj tega, da bi lahko sprejel katerikoli zakon, ampak tudi, da bi lahko po lastni volji imenoval in odstranjeval predsednika republike ter s tem vplival na večino v "neodvisnem" organu, ki nadzoruje sodno vejo oblasti v državi.

Če bi Italijani potrdili reformo, Renziju v naslednjih letih ne bi zagotovili samo mirnega vladanja, temveč bi omogočili tudi zlorabo političnega sistema s strani morebitnega bodočega avtoritarnega voditelja. Demokratične republike so krhki sistemi, ki tvegajo hiter razpad, v kolikor ustave niso sprejete s široko podporo in niso plod strokovne razprave. Po mnenju ustavnega sodišča v Rimu je trenutni italijanski parlament izvoljen na podlagi protiustavnega volilnega zakona. Neustavni parlament je od najpomembnejšega sodišča vseeno dobil možnost, da spremeni volilni sistem pred svojo razpustitvijo. Renzi je tako ujel trenutek in dodal še sebi na kožo pisano ustavno reformo. In če bi bila reforma sprejeta, bi lahko ostal na oblasti še dve leti in upravljal z državo.

Glavni svetovalec Mattea Renzija je poslanec Denis Verdini. Ta človek je odgovoren za stečaj Zadružne banke v Firencah, v preteklosti je bil obsojen na dve leti zapora in zanj je javni tožilec v Rimu oktobra letos zahteval dodatnih devet let zapora zaradi organiziranja tajnih organizacij z namenom gospodarske goljufije. Verdini in Renzi se zavedata, da sta njuna kariera in preživetje celotne mreže prijateljev iz Toskane, ki so bili v zadnjih mesecih imenovani na vodilna mesta, vezana na nedeljski referendumski izid. Proti reformi je celotna opozicija (desna in leva) ter celo del vladne Demokratične stranke, iz katere izhaja Renzi in je tudi njen generalni tajnik. Zato se je predsednik vlade seveda zelo aktivno vključil v kampanjo. Pred tedni je obiskal ameriškega predsednika Baracka Obamo in zahteval njegovo javno podporo pri reformah. Glede na to, da reševanje italijanskih bank poteka prek velikih ameriških finančnih korporacij in da reforma uresničuje predloge, ki jih je JP Morgan napisal v analizo italijanske ustave leta 2013, ni bilo težko pridobiti javne naklonjenosti odhajajočega predsednika ZDA.

Renzi vsak dan obišče številna mesta, stisne na tisoče rok. Prejšnji teden je povišal vse pokojnine za 50 evrov. Vsi profesorji ustavnega prava so proti njemu, ampak na njegovi strani je medijska všečnost in stalna prisotnost na ekranu. V primeru poraza bo moral ponuditi svoj odstop, predsedniku republike pa bodo ostale tri  možnosti: mu vrniti mandat in ga prositi, da čim prej spelje samo reformo volilnega zakona, ali podariti mandat novemu predsedniku vlade z enako prošnjo in ukazom, da po dosegu cilja razpusti parlament, ali pa bo takoj razpustil parlament in sklical splošne volitve na podlagi zadnjega ustavno veljavnega volilnega zakona, ki ga je – da bo komedija popolna – napisal prav sedanji predsednik republike Sergio Matarella leta 1994...

Buona fortuna, Italia!*

*Srečno, Italija!