Ljuba Sirca sem spoznal leta 2005 na seminarju, ki ga je organiziral njegov londonski inštitut CRCE (Center for Research into Post – Communist Economies), in to v času, ko se je moj svetovni nazor začel dokončno formirati v klasično – liberalnega. Tisto, kar me je pri Sircu najbolj pritegnilo, je bil najprej način argumentiranja: kratek, popolnoma jasen in logičen, potem pa še njegova neverjetna skromnost. V debatah, ki sva jih imela, nikoli ni nastopal kot profesor z neverjetno kilometrino, ki je uspel v svetu akademske ekonomije, temveč zgolj kot debater, ki je znal argumentirati svoje trditve in mi s pomočjo logike pokazati, kje se moji argumenti zlomijo. Tista neprodušna vrata Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, ki so me silile v položaj provincialnega in nerazgledanega ekonomista, so se sesula, in sesul jih je Ljubo. Bi bil Pezdir danes tak, kot je, če ne bi bilo Sirca? Verjetno bi bil podoben, ne pa tudi enak.

Z Ljubom sem leta 2006, skupaj z Mićem Mrkaićem ter ob asistenci Mateja Steinbacherja naredil veliki intervju za mesečnik Ampak, ki ga je tedaj izdajala Nova revija, in takrat se je pred menoj odprlo Ljubovo stoletje. Te dimenzije njegovega stoletja pa so kolosalne in kažejo na to, da je bil Sirc pravzaprav večji od življenja samega. Sirc je doživel celotno norost preteklega stoletja, videl vzpon in padec totalitarnih sistemov ter kot eden prvih spoznal, da je vsaj slovenska tranzicija navadna prevara. Še več, bil je ekonomist, kot ga na slovenskem ni bilo.

Sirčevo stoletje je bilo polno paradoksov in prav nobeden mu ni bil prihranjen. Čisto vsak paradoks je izkusil na svoji koži. Ko je hotel skupaj s skupino Stara Pravda vstopiti v OF, so ga iz nje pregnali; ne zaradi ideoloških razlik, temveč zaradi nestrpnosti do vsega, kar se ni upogibalo podobno kot Kocbek. Ker je ostal lojalen mednarodno priznani jugoslovanski vladi in kralju, je po sporazumu Tito – Šubašič vstopil v novo jugoslovansko vojsko, ki jo je vodil zadnji predsednik kraljeve vlade Josip Broz. Taisti Broz, ki je po sporazumu Tito – Šubašič dovolil organiziranje strank za prve volitve v FLRJ, je Sirca in ostale zaprl prav zaradi organiziranja tistega, kar je bilo eksplicitno dovoljeno. Sirc je bil osumljen kot angleški špijon, ki naj bi organiziral opozicijo proti Komunistični partiji, sedel v zaporu, obsojen na nedoločene kazni komunističnega parapravnega sistema, takrat, ko so zaradi spora s Sovjeti Jugoslovani začeli zapirati staliniste in odkrito sodelovati z Britanci in Američani.

Po pobegu od titoistične histerije pa Sirc presenetljivo ni naletel na svet, ki bi hotel priznati, da je komunizem v svojem jedru totalitarni sistem. Namesto tega se je svobodni svet trudil dokazati, da je neka oblika mehkega komunizma pravzaprav edina prava prihodnost tega planeta. Svobodni svet se je zmotil, Sirc ne. V svobodnem svetu se je Sirc desetletja tako na akademski kot politični ravni spopadal z norostjo socialistične ekonomije in njenimi zagovorniki, mestoma prav tako, kot da bi še vedno živel v Jugoslaviji. Danes so znameniti njegovi spopadi denimo s Alecom Novo, nekoč izjemno popularnim zagovornikom planske socialistične ekonomije. In neverjetno, ampak resnično, Sirčev doktorat je bil resno ogrožen, ker na univerzi v Friburgu enostavno niso mogli verjeti, da bi bil sistem jugoslovanske socialistične ekonomije tako nesmiseln, kot je v resnici bil in kot ga je Sirc opisoval. Njegovi članki in analize, ki so izšli v knjigi Brezpotja socializma, kažejo, kako prav je imel ves čas oziroma kako zelo pronicljiv analitik je bil, pravzaprav genialen. Kažejo pa še na nekaj, kako zelo neomajen je bil v svojih stališčih, ne glede na to proti kako zelo popularnim metafizičnim verovanjem v socializem se je boril.

Ko se je pisala znamenita 57. številka Nove revije, je bil Sircu naročen prispevek. Tega prispevka v tej reviji nikoli ni bilo. Razlog je spet eden od cele vrste paradoksov, ki so zaznamovali Sirčevo življenje – tako partija kot ekipa okoli Nove revije sta bili enotnega mnenja, da njegov prispevek ni za objavo. Novorevijaši so bili mnenja, da Sirc ni bil dovolj nacionalno usmerjen, saj ga je namesto nacionalnega vprašanja bolj zanimala ekonomska in politična tranzicija v normalno državo, partija pa je se je tresla zaradi možnosti, da bi edini svetovno priznani slovenski disdent vstopil v javni prostor v ključnem trenutku zloma sistema. To, da Nova revija ni rada slišala za Sirca, je imelo za posledico deformirano ekonomsko tranzicijo Demosove vlade. Ekonomsko tranzicijo, ki je nastavila pogoje za bizaren sistem državnega kapitalizma, v katerem moramo živeti še danes. Še več, ko se je Nova revija, prelita v Demos, iztrošila na projektu nacionalne države, je brez idej, kaj bi sploh počeli sami s seboj, padla v obskurnost. Ni bilo širine. To, da so ključni člani Komunistične partije blokirali Sirčev vstop v inkubator demokratičnega gibanja, pa je kasneje omogočilo, da se je Demos transformiral v enkratni provincialni sistem, daleč od širine in svetovljanstva, ki ga je povsod, kamor je vstopil, prinesel Sirčev značaj. Laar, Klavs, Čubajs, Gajdar, prvi disidenti Vzhodne Evrope, so bili vsi po vrsti njegovi učenci, v Sloveniji pa je imel Demos raje svojo pamet. Tako kot je imel LDS s Školjčem na čelu, idejo, da je liberalizem drugo ime za kardeljizem, in je bil ob Sirčevi kandidaturi za predsednika države šokiran, ko je ugotovil, da gre za nekaj čisto drugega. Tako kot Demos tudi LDS zaradi omejenosti in provincializma ni bil sposoben razumeti, kaj Sirc pravzaprav sploh govori. LDS-a in njegove sprevržene različice liberalnega danes ni več, to pa zato, ker je bil navadna iluzija. Sirc je bil prvi, ki je to iluzijo razgradil.

Ljubo Sirc je edini slovenski ekonomist, ki je v mednarodno izjemno konkurenčnem akademskem svetu ustanovil svoj inštitut, ki zdaj že desetletja izdaja SSCI rangirano znanstveno revijo. Tega noben Slovenec nikoli ni zmogel, niti vsa slovenska ekonomska srenja ob izdatni pomoči države. To priča, kakšen velikan je Sirc pravzaprav bil. Medtem ko imajo naši ekonomsiti srečo, če se udeležijo konference, kjer predavajo nobelovci, bi se Sirc lahko, pa se zaradi skromnosti nikoli ni, pohvalil, da so bili orjaki ekonomske znanosti Friedrich A. von Hayek, James Buchanan in Milton Friedman ne samo njegovi kolegi, temveč tudi osebni prijatelji. Morda niste vedeli, toda prva publikacija, ki jo je izdal Sirčev CRCE, je bila Fridmanova knjižica o problemih socialistične ekonomske politike. Spisek velikih imen ekonomske znanosti, ki so objavljali ali pa bili udeleženci seminarjev, ki jih je organiziral Sirčev CRCE, pa je danes skorajda neverjeten.

Kljub temu ga slovenski ekonomisti niso zmogli predlagati za častnega člana Društva ekonomistov Slovenije ali za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ne, namesto Sirca slovensko ekonomsko akademsko znanost danes na Akademiji predstavlja provincialno zatohli in z vidika svetovne ekonomske znanosti obskurni Jože Mencinger. Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani kot največja in najstarejša akademska ekonomska institucija v državi ob njegovi smrti ni uspela organizirati niti seminarja v njegov spomin. Toda to niso več paradoksi, to kaže samo na to, da slovenski ekonomisti niso nič od tistega, kar je Sirc vseskozi bil.

Vesel sem, da so vsaj moji študentje, ki so se udeleževali različnih poletnih šol in seminarjev, spoznali Sirca in imeli z njim priložnost govoriti. Tudi če bo ta država še kar naprej nadaljevala po tej sramotni poti ignoriranja enega izmed velikanov te države, je tu najmlajša generacije študentov, ki bo kmalu dopolnila trideset let, in ki je nedolgo nazaj z odprtimi usti poslušala Sirčeva predavanja. Boris Meglič, ustanovni urednik Portala PLUS, in Luka Gubo, nekdanji kolumnist tega portala, danes finančni analitik z impresivno kariero v finančnem svetu, sta samo dva od teh, ki jih je Sirc, tako kot mene prevzel s svojo logično argumentacijo in skromnostjo. Tega nam nihče ne more vzeti, tudi če cela država nadaljuje z ignoriranjem enega izmed največjih slovenskih ekonomistov vseh časov.

Sircu sem zadnja leta hotel povedati ogromno stvari, ki sem jih odkril, in z njim predebatirati moje analize in ugotovitve. Zdaj bodo ti dialogi ostali neizgovorjeni. Ljubo, odšel si. Svet, ki pospešeno spet drvi k stanju totalitarnega, proti kateremu si se boril celo življenje, se je s tvojim odhodom skrčil. Odšel si, preden bi me naučil še zadnje velike lekcije, da sovraštvo ni smiselno in produktivno.

Pogrešal te bom.