"Ne gre za sistem, noben ne more preprečiti, da eni ljudje ne bi delali takih dejanj", je afero Smiljić nedolgo tega komentirala ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc. In dodala: "Če so zdravniki in sestre vedeli, kaj se dogaja, je bila njihova dolžnost, da to prijavijo." Spreglejmo okorno ministričino izražanje in poskušajmo ugotoviti, ali so takšna dejanja, ki jih "delajo eni ljudje" res samo izjeme v sicer urejenem slovenskem zdravstvenem sistemu. Afera Smiljić, naj spomnimo, se je rodila v trenutku, ko smo poznavalci razmer v ljubljanskem UKC pričakovali, da bo kriminalistična akcija končno pred roko pravice pripeljala imena, za katere že dlje časa sumimo, da se ukvarjajo ali pa so soudeležena pri kaznivih dejanjih. A v medijih je bil v povezavi s Smiljićem - mimogrede, fant je še vedno v hišnem priporu, kot da bi se kdo bal, da bo spregovoril in medijem razkril vse, kar ve o rabotah v Kliničnem centru -  izpostavljen predvsem Simon Vrhunec, bivši generalni direktor Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Mediji so navajali, da naj bi se Smiljić in Vrhunec pogosto pojavljala v paru, tako v UKCL, kot v okoliških bifejih in lokalih. Smiljić se je začel motati okrog UKCL leta 2009, potem ko je bil Vrhunec imenovan za generalnega direktorja. Ustvaril se je celo vtis, da sta Smiljić in Vrhunec v UKCL prišla v paketu. Sam Smiljić naj bi se včasih rad pohvalil, da je "Miklavčičev človek" in da svoje delo opravlja v imenu ministra. Njegovim besedam je dajalo težo prav to, da je bil pogosto v družbi direktorja Vrhunca. Še več, Uroša Smiljića je bil mogoče videti tudi v pisarni generalnega direktorja, na uradnih sestankih, kjer je deloval kot tesen Vrhunčev sodelavec. Med insiderji v UKCL se ga je zato sčasoma oprijel ljubkovalni vzdevek "špicko".

Odgovornost Simona Vrhunca ni od včeraj

Toda afera Smiljić, ne glede na to, v kolikšnji meri bo obdolženi za seboj potegnil svojega bivšega šefa, je relativno nepomembna, če jo primerjamo s škandaloznim, nevarnim in še vedno nesankcioniranim programom otroške srčne kirurgije v UKC Ljubljana, ki se je odvijal med oktobrom 2007 in decembrom 2014, prvi pa smo na njegove katastrofalne posledice opozorili prav na Portalu PLUS. Otroški kardiokirurški programi so zaradi organizacijske zapletenosti in strokovne zahtevnosti odlični pokazatelji stanja bolnišnic in zdravstvenih sistemov. Pomanjkljivosti tovrstnih programov se namreč hitro razkrijejo s slabimi rezultati zdravljenja, na katere so starši otrok, zaposleni in javnost zelo občutljivi.

Otroški kardiokirurški program, ki je v UKCL potekal od oktobra 2007 dalje, je zaradi številnih nadzorov dobro dokumentiran in analiziran. Za gospoda Vrhunca kot generalnega direktorja UKCL sta ključni predvsem Poročilo notranje revizije, ki je bilo objavljeno januarja 2012 in Poročilo Komisije za preprečevanje korupcije, objavljeno maja 2013. Obe poročili sta za Vrhunca porazni. Že Poročilo notranje revizije je razkrilo vrsto nepravilnosti (npr. da je gostujoči izraelski kardiokirurg David Mishaly več let operiral brez zdravniške licence, za svoje delo je prejemal absurdno visoke honorarje, plačevali so mu kar prek avtorskih pogodb, svojega znanja ni prenašal na domača kirurga itd.). Generalni direktor Vrhunec se z ugotovitvami revizije, ki jo je sam odredil, ni strinjal, vendar nasprotnih argumentov ni navedel. Poročilo KPK je bilo zanj še bolj mučno, saj je potrdilo ugotovitve Poročila notranje revizije, ter nanizalo še številne druge nepravilnosti.

Simon Vrhunec, nekdanji generalni direktor UKC Ljubljana (FOTO: Mediaspeed)

Za Vrhunca je Poročilo KPK ugotovilo, da so izpolnjeni znaki korupcije. Tudi z ugotovitvami Poročila KPK se Vrhunec ni strinjal, tudi tokrat brez vsakih argumentov. Javnost je prepričeval, da je uprava delovala izključno v interesu bolnih otrok. Ob tem pa je vedel, da so strokovni nadzori, ki so bili do takrat opravljeni, pokazali, da je program nevaren. Piko na i je programu postavilo Poročilo mednarodne komisije, ki je bilo zaključeno julija 2015 in ki  se bere kot kriminalna drama, katere žrtve so bili bolni otroci, ki so bili UKCL zaupani v zdravljenje. V času objave Poročila mednarodne komisije Vrhunec ni bil več generalni direktor UKCL, se je pa na Poročilo odzval z napadom na mednarodno komisijo in ponovnim zagotavljanjem, da je uprava UKCL storila prav vse za interese bolnih otrok. Zdi se, da je bil Vrhuncu vseskozi nedoumljivo, da funkcija skupaj s  pooblastili prinese tudi odgovornost. In Vrhunec ni odgovoren samo za pravne in finančne nepravilnosti v programu, ampak je s svojimi odločitvami prispeval h tragičnim rezultatom zdravljenja otrok, na katerih interese se je ves čas tako rad skliceval.

Pozabljena Brigita Drnovšek Olup

Vrhunec pa seveda ni edini, ki je odgovoren za katastrofalne posledice nevarnega programa, s katerim se ukvarjajo kriminalisti, saj naj bi bilo izpolnjenih več znakov kaznivih dejanj. Za strokovno plat otroškega kardiokirurškega programa je najbolj odgovorna takratna strokovna direktorica UKCL Brigita Drnovšek Olup. Ki se je rada pohvalila, da jo je za prevzem funkcije zaprosil Borut Miklavčič. Pred tem je vodila Očesno kliniko UKCL, kjer se je nekdanji kolegi spominjajo predvsem po brezobzirnosti. S pooblastili strokovnega direktorja UKCL je ta značajska lastnost prišla še toliko bolj do izraza. Drnovšek Olupova je vrsto let ignorirala ugotovitve strokovnih nadzorov in strokovne argumente, ki so nedvoumno dokazovali, da je program otroške srčne kirurgije nevaren. Do tistih, ki so jo opozarjali na probleme v programu, je bila brez milosti. Ob tem je ves čas zavajala javnost, da je program odličen. Izjemni strokovni nadzor, ki ga je odredila ob smrti otroka in ki je potrdil številne sistemske slabosti programa, je denimo pred javnostjo skušala prikriti z oznako "strogo zaupno".

Kot strokovna direktorica UKCL bi si Drnovšek Olupova in njeni podrejeni morali odgovoriti na sila preprosto vprašanje: "Ali je otroški kardiokirurški program, v katerem je usposobljen otroški kardiokirurg prisoten samo 3 dni v mesecu, sploh lahko varen?" Odgovor na to vprašanje je jasen, vendar ga Drnovšek Olupova ni zmogla izgovoriti. Poročilo mednarodne komisije je glede ravnanja uprave in funkcionarjev UKCL neizprosno. Člani mednarodne komisije niso mogli doumeti, da so funkcionarji leta in leta - natančneje sedem let! - ohranjali program, kljub temu da so vedeli, da je nevaren.

Brigita Drnovšek Olup med Rajkom Kendom (levo) in Simonom Vrhuncem. (FOTO: Mediaspeed)

Izginuli Borut Geršak

Gospe Drnovšek Olupovi pri odgovoru na vprašanje o varnosti programa njeni podrejeni očitno niso bili v posebno pomoč. V prvi vrsti takratni predstojnik Kliničnega oddelka za kirurgijo srca in ožilja UKCL Borut Geršak, ki je bil kritično izpostavljen v vseh ključnih dokumentih v programu: Poročilu notranje revizije, Poročilu KPK in Poročilu mednarodne komisije. Iz vseh teh poročil je razvidno, da je dr. Geršak v otroškem kardiokirurškem programu zaslutil lepo poslovno priložnost, ki jo je ovil v celofan skrbi za bolne otroke. Po odhodu stalno zaposlenega otroškega kardiokirurga je v UKCL pripeljal izraelskega prijatelja Davida Mishalyja, ki očitno predsodkov glede varnosti programa ni imel. Operacije na srčkih bolnih otrok, ki je bil zaposlenim in javnosti predstavljen kot začasen, je poskušal pretvoriti v trajnega. Strokovne pomanjkljivosti programa je Geršak skušal prikriti z agresivnimi nastopi v javnosti, kjer je program razglašal kot enega najboljših na svetu. Pri tem je bila Geršaku v veliko pomoč uprava UKCL, njena PR služba in Polona Lečnik Wallas.

Po namigih, ki smo jih dobili, naj bi Borut Geršak svoj vpliv črpal iz članstva v prostozidarski loži, s katerim se je javno pohvalil. Geršak je v javnosti postal opazen zaradi številnih afer, v katere se je zapletel, kar je očitno pripeljal do njegovega nenadnega in skorajda skrivnostnega umika. Naši viri ne glede na to domnevajo, da se gospod Geršak svojemu vplivu v slovenskem zdravstvu, predvsem pa v Zdravniški zbornici ni odpovedal.

Pasivni Alojz Pleskovič in aktivni Rajko Kenda

Formalno je bil Geršaku v UKCL neposredno nadrejen Alojz Pleskovič, predstojnik Kirurških klinik. Strokovne reference Pleskoviča so podobno skromne, kot to velja za Drnovšek Olupovo, pa tudi za Geršaka. Brez "zunanje podpore" bi se tudi Pleskoviču pri imenovanju na odgovorno funkcijo račun ne izšel, vendar svojih "prijateljev" diskretni Pleskovič nikoli ni obešal na veliki zvon. Zdi pa se, da je gospod Pleskovič eden redkih, ki na vodilno funkcijo v UKCL ni prišel z blagoslovom Boruta Miklavčiča. Tudi sicer je dr. Pleskovič v otroškem kardiokirurškem programu pobudo rad prepuščal drugim, predvsem Geršaku. Obnašal se je, kot bi se ga program sploh ne zadeval. Skrivaštvo pa seveda Pleskovičeve odgovornosti ne zmanjšuje. V ključnih trenutkih je program vedno odločno podprl, tudi z zavajanjem javnosti o odličnosti programa.

Alojz Pleskovič s soprogo, na njegovi desni pa Metka Zorc (Medicor) in Darinka Pavlič Kamien. (FOTO: Mediaspeed)

Za razliko od Pleskoviča pa je bil v programu toliko bolj aktiven strokovni direktor Pediatrične klinike Rajko Kenda. Tudi Kenda je za prevzem odgovorne funkcije potreboval pomoč od zunaj. Formalno je pogoje za imenovanje na funkcijo strokovnega direktorja Pediatrične klinike sicer izpolnjeval, vendar za bleščečo fasado rednega profesorja ni bilo strokovnega znanja in izkušenj. Kenda se je po prijateljski pomoči Boruta Miklavčiča s problemi otroškega kardiokirurškega programa seznanil po prevzemu funkcije jeseni 2009. Med funkcionarji UKCL je prvi uvidel stanje v programu, zato je bil protagonist oblikovanja dokumenta, podpisanega 1. marca 2012, v katerem so ključni akterji soglašali z ukinitvijo starega in vzpostavitvijo novega programa. Drnovšek Olupova je nato brezobzirno, brez argumentov sklepe stroke poteptala in na silo vzpostavila staro stanje. Kenda je na interese bolnih otrok, ki bi jih kot strokovni direktor Pediatrične klinike moral brezkompromisno ščititi, pozabil. V javnosti je skupaj z drugimi funkcionarji še naprej zagotavljal, da je program odličen, na Pediatrični kliniki pa interese uprave uveljavljal predvsem s silo. Poročilo mednarodne komisije je v delu, ki se nanaša na Kendo, za strokovnega direktorja Pediatrične klinike uničujoče. Glede na to, da je Rajko Kenda edini od odgovornih še vedno na svojem položaju, lahko sklepamo, da je za ohranitev statusa quo v UKCL praktično nepogrešljiv.  

Strokovni svet UKCL in Svet UKCL

V UKCL sta svoji vlogi pri vzdrževanju nevarnega programa odigrala tudi Strokovni svet UKCL in Svet zavoda UKCL, ki naj bi UKCL vodila. Strokovni svet UKCL, sestavljen iz predstojnikov klinik in inštitutov, je otroški kardiokirurški program na svoji seji junija 2013, po objavi poročila KPK, potrdil kot strokovno ustreznega. Zdrava kmečka pamet ter strokovna poročila in argumenti, ki so govorili diametralno nasprotno, članov Strokovnega sveta niso prepričali. Izpostaviti je potrebno nekaj članov takratnega Strokovnega sveta, ki ga je po funkciji vodila Drnovšek Olupova. Razen Rajka Kende in Alojza Pleskoviča je potrebno opozoriti predvsem na Davida Voduška in Vaneta Antoliča, ki sta javnosti dobro znana. Prvi je preživel številne afere na Nevrološki kliniki, drugi pa kljub sumu korupcije ostaja predstojnik Ortopedske klinike. Ob tem je Strokovni svet na isti seji - ugotovitvam Poročila KPK navkljub - kategorično zavrnil kakršnokoli možnost korupcije v programu. Skratka, totalni fiasko Strokovnega sveta pri strokovnem vprašanju ter suvereno izrekanje na področju, ki Strokovnega sveta sploh ne zadeva. Blamažo si je privoščil tudi Svet zavoda UKCL. Potrdil je nadaljevanje nevarnega programa ter vehementno zavrnil Poročilo KPK.

Odgovornost Zdravniške zbornice

Seveda bi bilo dolgoletno ohranjaje nevarnega programa v UKCL nemogoče brez izdatne zunanje asistence. Na prvem mestu Zdravniške zbornice Slovenije s predsednikoma Gordano Živčec Kalan in Andrejem Možino. Zbornica je v primeru nevarnega programa povsem odpovedala, verjetno ne naključno. Kardiokirurg Mishaly je namreč v programu kar štiri leta in pol operiral brez zdravniške licence! Po javnem razkritju in škandalu je Zdravniška zbornica Slovenije manjkajočo licenco spornemu kirurgu ekspresno hitro izstavila. Kardiokirurg je licenco pridobil navkljub nekajletnem delu brez licence in to v času, ko je na Zbornici potekal postopek, v katerem je bil obravnavan zaradi otrokove smrti. V tistem času je bila na čelu Zbornice Živčec Kalanova. Kasneje je Možina, usklajeno s funkcionarji UKCL, javnost nekaj let zatrjeval, da so osnovni problem programa slabi medosebni odnosi. Po objavi Poročila mednarodne komisije, ki je potekal pod okriljem Zbornice, je Možina s svojo ekipo v javnosti banaliziral ugotovitve Poročila. Predvsem pa niti po objavi Poročila Zbornica ni uvedla nobenih ukrepov proti odgovornim članom. Verjetno se Možina zaveda, da je z ekipo na Zbornici med odgovornimi za posledice nevarnega programa. Kljub popolni izgubi kredibilnosti v otroškem kardiokirurškem programu, tako Živčec Kalanova kot Možina ponovno kandidirata za funkcijo predsednika Zbornice.

Ministrstvo za zdravje pa nič

Aprila 2012 se je o programu izjasnil Razširjeni strokovni kolegij (RSK) za pediatrijo pri Ministrstvu za zdravje, najvišji strokovni organ s področja pediatrije v državi. Razlog za izrekanje RSK je bil grob poseg Drnovšek Olupove in funkcionarjev UKCL v odločitev stroke, da je potrebno nevaren program zaustaviti, kar je bilo povzeto v dokumentu UKCL z dne 1. marca 2012. Razširjeni strokovni kolegij pod vodstvom Dušice Micetič Turk je stroko v UKCL odločno podprl in zahteval vzpostavitev varnega in kvalitetnega programa. Sklep RSK je bil posredovan Ministrstvu za zdravje, vendar se takratni minister za zdravje Tomaž Gantar ni odzval. Razširjeni strokovni kolegij za pediatrijo je bil svetla izjema v slovenskem zdravstvenem sistemu, saj se je edini in brez zadržkov postavil za stroko in s tem za interese bolnih otrok.

Tomaž Gantar: kot minister za zdravje ni ukrepal, pa bi lahko... (FOTO: Mediaspeed)

Upravičenost ugovora vesti dveh zdravnikov, ki sta bila prisiljena sodelovati v nevarnem programu, je potrdila Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko. Pismo, ki je bilo s strani predsednika Komisije Jožeta Trontlja novembra 2013 naslovljeno na upravo UKCL, pa je ostalo brez odziva. Leto kasneje je ista Komisija, tokrat pod vodstvom Božidarja Voljča, osmim zdravnikom, ki so prav tako želeli uveljaviti ugovor vesti v programu, ugovor vesti preoblikovala v civilno nepokorščino. Izkazalo se je, da kredibilnost Komisije temelji predvsem na osebnosti njenega predsednika.          

Po ugotovitvah strokovnih nadzorov, sklepih Razširjenega strokovnega kolegija za pediatrijo, objavi Poročila KPK in burnih odzivih javnosti bi Ministrstvo za zdravje moralo ukrepati, vendar se to ni zgodilo. Tudi dejstvo, da je Zdravniška zbornica Slovenije pri licenciranju zanemarila izvajanje pooblastila, ministra za zdravje Tomaža Gantarja ni prebudilo. Prvo pravo potezo je Tomaž Gantar, predvsem pod pritiski javnosti, povlekel šele z zahtevo po neodvisnem strokovnem nadzoru celotnega programa. V času objave Poročila mednarodne komisije je bila ministrica za zdravje že Milojka Kolar Celarc, ki je Poročilo posredovala organom pregona, sicer pa na osnovi ugotovitev Poročila, ki je do obisti razgalilo stanje UKCL in slovenskega zdravstva, nikoli ni ukrepala. Predvsem zaradi njene pasivnosti v programu še naprej odločajo nekateri od funkcionarjev, ki so za posledice programa najbolj odgovorni. V prvi vrsti Rajko Kenda, ki se je iz žrtev programa, staršev, stroke in javnosti po objavi Poročila norčeval s trditvami, da za posledice programa ne more biti odgovoren, ker naj bi se vse skupaj dogajalo za vrati sosednje klinike.

***

Zaradi neurejenega programa so se stroški zdravljenja malih bolnikov s prirojenimi srčnimi napakami močno povečali. Kljub temu se Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije na dogajanje v programu ni odzval. Vse dodatne stroške, povezane z razsulom programa, je brez pripomb poravnal. Tako kot npr. pri aferi Zimmermann se je potrdilo, da zavarovalnica nima nadzora nad porabo denarja, kar ni v interesu zavarovancev in stroke.

Razmere po decembru 2014

Nevarni program je bil ustavljen šele decembra 2014 z ugovorom vesti desetih zdravnikov. Funkcijo strokovnega direktorja UKCL je v tem času (po odhodu Drnovšek Olupove) zasedal Sergej Hojker, ki je pred leti za krajši čas kot v. d. že vskočil na ta položaj. Hojker se je reševanja zavoženega otroškega kardiokirurškega programa v UKCL lotil z angažiranjem cele vrste tujih kardiokirurgov in inštitucij - iz Beograda, Nemčije (München, Aachen), Italije (Padova, Massa) in Prage. Vsak mesec se je v javnosti napovedal podpis trajnega sodelovanja z eno od uglednih tujih inštitucij, vendar doslej do tega ni prišlo. Poročilo mednarodne komisije, ki se je julija 2015 znašlo na upravi UKCL, je Hojker mirno pospravil v predal. Skupaj s preostalimi funkcionarji UKCL se je obnašal, kot da se ni zgodilo nič posebnega, kot bi vsakodnevno na mizo prejemali podobna poročila.

Ne preseneča torej, da se v UKCL po prejemu poročila ni zgodilo prav nič. Je bila prav to naloga, za katero je bil Hojker nastavljen na svojo funkcijo?! O suspenzih, disciplinskih postopkih, prekinitvah delovnih razmerij, materialni odgovornosti in ovadbah odgovornih funkcionarjev in zdravnikov ni bilo ne duha ne sluha. Vsi so še vedno zaposleni v UKCL, Kenda navkljub ponižujoči oceni v Poročilu mednarodne komisije še vedno zaseda položaj, na katerem je tako strokovno kot človeško povsem zavozil. Prav zato priporočila Poročila mednarodne komisije glede organizacije varnega in kvalitetnega programa doslej niso bila realizirana. V UKCL se dve leti po ukinitvi starega programa izvaja zgolj njegova izboljšana verzija.

Očitno tudi nova strokovna direktorica UKCL Marija Pfeifer ohranja status quo. Zakaj že? (FOTO: Mediaspeed)

Tudi nova strokovna direktorica UKCL Marija Pfeifer več kot leto po nastopu funkcije bistvenih sprememb v program ni vnesla. Pasivnost strokovne direktorice zanesljivo ni v interesu stroke, pač pa ohranja status quo oziroma kontinuiteto. Brez odločnosti in poguma uspešno vodenje UKCL pač ni mogoče.

Zakaj se še ni nič zgodilo?

Otroški kardiokirurški program je bil nevaren, ker je bil usposobljen otroški kardiokirurg prisoten samo 3 dni v mesecu (na operacije v Ljubljano se je vozil z letalom iz Tel Aviva), v preostalem času so bili mali bolniki prepuščeni kardiokirurgu, ki svoji odgovornosti ni bil dorasel. Zato bi bilo racionalno, da bi UKCL zaposlil izšolanega otroškega kardiokirurga in na tej osnovi gradil varen, kvaliteten program. Druga možnost bi bila trajna povezava z enim od priznanih evropskih centrov, tako da bi center v UKCL deloval kot izpostava, franšiza tujega centra. Ponudb v tem smislu UKCL ni manjkalo. Namesto enostavne in racionalne rešitve se je UKCL ob sodelovanju Ministrstva za zdravje reševanja lotil na skrajno birokratski način. Zato se v UKCL v nedogled oblikujejo zapletene strategije in akcijski načrti, ki jih v obravnavo in potrditev prejmeta Razširjeni strokovni kolegij za pediatrijo ter Zdravstveni svet, najvišji usklajevalni in posvetovalni organ ministra za zdravje.

Med ustvarjalci in nadzorniki novega programa spet zasledimo stara imena. Med osmimi člani Zdravstvenega sveta ponovno srečamo tri člane Strokovnega sveta UKCL, ki so junija 2013 soglasno podprli nevarni program. Poleg predsednika Franceta Strleta še nepogrešljivega Davida Voduška in Adolfa Lukanoviča. Spregledati ni mogoče Radovana Hojsa, ki je v vlogi predsednika Odbora za strokovno-medicinska vprašanja Zdravniške zbornice "spregledal" slabosti nevarnega programa. Če dodamo še Tadeja Avčina, ki je vrsto let na Pediatrični kliniki neprizadeto spremljal dogajanje "za sosednjimi vrati", potem se novemu programu ne piše dobro.   

Ne preseneča, da v Sloveniji po več kot devetih letih nimamo spodobnega otroškega kardiokirurškega programa. Zasilni program, ki ga je oktobra 2007 Borut Geršak upravi UKCL in javnosti predstavil kot začasnega, se v izboljšani verziji izvaja še danes. Racionalnih razlogov za ohranjanje takšnega stanja ni, saj je pred Geršakovo ero v UKCL vrsto let potekal urejen program. Potrebno je izpostaviti, da je uprava UKCL vsa leta  brezpogojno podpirala izključno program, ki ga je vodil izraelski kardiokirurg. Pri tem funkcionarjev UKCL ni prav nič motilo, da je šlo za kirurga brez mednarodnih referenc, ki je bil v strokovnih krogih neznan. Prav tako jih niso streznile ugotovitve strokovnih nadzorov, ki so nedvoumno dokazovali, da je program nevaren in za povrhu še koruptiven.

David Mishaly v družbi Marka Žitnika in Roberta Blumauerja (FOTO: Flickr)

Za ohranitev programa, katerega nosilec je bil David Mishaly, nobena cena ni bila previsoka. Celo po ugovoru vesti, s katerim je bil nevarni programa zaustavljen, se stanje ni normaliziralo. Ponudbe številnih priznanih evropskih otroških kardiokirurških centrov za nobeno od vodilnih garnitur v UKCL niso bile zadosti dobre. Reševanje programa je že dolgo prava farsa. Očitno lahko v UKCL poteka izključno takšen otroški kardiokirurški program, ki je v skladu z interesi tistih, ki obvladujejo UKCL in slovensko zdravstvo. Otroška življenja, trpljenje staršev, frustracije zaposlenih in zapravljanje javnega denarja pri tem niso nobena ovira. Avtonomija stroke v ozkem in prestižnem segmentu bi bila lahko za ohranitev statusa quo v UKCL nevarna. Sprožil bi se plaz, ki bi s seboj odnesel izbrance in s tem kontinuiteto v tej bolnišnici in celotnem slovenskem javnem zdravstvu.         

Za sistem gre, za nič drugega

Otroški kardiokirurški program dokazuje, da bolniki niso prioriteta UKCL in slovenskega zdravstva. Ob trku z višjimi interesi bolniki potegnejo krajši konec in v tem otroci niso nobena izjema. Ključen je nadzor nad sistemom, v katerem se pretaka ogromno denarja, saj samo skozi UKCL letno steče skoraj pol milijarde evrov. Stari kadri iz ozadja, med katerimi se je dolgo časa omenjal Janez Zemljarič, zdaj pa je slišati, da ga je v skoraj celoti "nadomestil" Borut Miklavčič, se nadzoru nad sistemom niso nikoli odpovedali, zato na nobeno od ključnih funkcij v UKCL in slovenskem zdravstvu ni mogoče brez njihove podpore. Za nadzor sistema so najbolj primerni izbranci, ki jih s starimi silami povezuje družinsko poreklo. Tudi Uroš Smiljić ni bil prosti strelec, ampak del sistema. Resnici na ljubo je eden od stebrov tega sistema prav ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc. V primeru otroškega kardiokirurškega programa s svojo pasivnostjo in popolno ignoranco Poročila mednarodne komisije ter drugih poročil in dokumentov. Ob takšni ministrici lahko zato na spremembe v slovenskem zdravstvu mirno pozabimo.

Prispevek je nastal z več kot izdatno pomočjo zaposlenih v UKC Ljubljana, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja v našem javnem zdravstvu, vendar se zaradi strahu pred nadlegovanjem, grožnjami ali celo izgubo službe ne želijo javno izpostaviti.