Od prehoda iz slovenjgraške v mariborsko bolnišnico, ki je bil precej odmeven, za kar je poskrbela ministrica Milojka Kolar Celarc osebno, je Lavre medijsko izpostavljena oseba. Med prvimi ukrepi ki jih je gospod Janez Lavre sprejel, je bila sprememba sistematizacije in zaposlitev njegove življenjske sopotnice in prijatelja, kar je izzvalo veliko vroče krvi v UKC Maribor, več anonimk, poslanih medijem ter zahtevo s strani nekaterih nadzornikov, da postopek zaposlitve preveri KPK. Avtor najnovejše, ki je te dni zaokrožila po medijih, Lavretu očita precej neracionalno in negospodarno sklepanje pogodb za nabavo zdravil iz krvi pri Zavodu za transfuzijsko medicino. Z njimi naj bi vodja mariborskega zavoda podpisal pogodbo brez predhodno izpeljanega postopka javnega naročanja, čeprav je na trgu več ponudnikov teh zdravil. A to še ni vse. Pogodba naj bi bila podpisana na nedoločen čas, v njej ni niti cene niti predmeta naročila! Temu naj bi ostro nasprotovali pravnici, ki sta opozorili na pravno nevzdržnost in neveljavnost pogodb. A to očitno ni zmotilo človeka, ki je v UKC Maribor prišel z javnimi priporočili ministrice za zdravje. Spomnimo se, kako je Lavretu ministrica Milojka osebno izvajala promocijo, ko je javno prek medijev prepričevala nadzornike UKC Maribor, da ga naj povabijo na razpis. Predstavljala ga je kot rešitelja zavoda. Še več, požegnala naj bi tudi prezaposlitev njegove življenjske partnerice, kar je bil menda Lavretov pogoj, da prevzame ponujeno delo. No, to je izzvalo veliko vroče krvi na zadnjih sejah nadzornega sveta zavoda, ki so bile sicer zaprte za javnost, še zmeraj pa se s tem ukvarja protikorupcijska komisija. Na ministrstvu za zdravje pa niti besede o tem. Verjetno so prezaposleni s pripravo zdravstvene reforme?

Po prihodu v Maribor se je direktor Lavre "misije reševanja UKC Maribor" lotil z ostrimi rezi v letni naložbeni plan zavoda, ki ga je sprejel še prejšnji in (pre)dolgoletni direktor Gregor Pivec. Ker je še prej prezaposlil pomočnika direktorja za naložbe in ukinil to funkcijo, je, kot zdaj kaže, Lavre rezal preveč na pamet in brez pravega občutka ter črtal povsem neustrezne postavke. Tako je denimo ukinil nakup dodatnih postelj za oddelek intenzivne nege, ki je že tako ozko grlo za zmanjšanje čakalnih dob na operativne posege pri težkih bolnikih s karcinomom pljuč. Potem je še zmanjšal število prihodov zdravnikov anesteziologov iz drugih zavodov, za katere se je prav tako odločilo prejšnje vodstvo zavoda, da bi povečalo število operativnih posegov. In ukrep se je izkazal kot zelo učinkovit – septembra letos so v primerjavi z lanskim opravili skoraj 600 operativnih posegov več. Še en ukrep, ki je prizadel težke bolnike. Zanimivo bo videti kako bodo potekale operacije po zmanjšanju števila prihodov anestezistov od drugod. Torej so Lavretovi ključni varčevalni ukrepi, ki jih je izvedel do zdaj, bolj škodili kot koristili? 

Kakšen smisel ima podpis pogodbe z Zavodom za transfuzijsko medicino v kontekstu omenjenega Lavretovega varčevanja za vsako ceno, ni znano. Učinek, ki ga lahko povzroči sklepanje pogodbe z enim samim ponudnikom, ki je bil še pred nekaj leti tarča ostrih kritik javnosti zaradi izredno visokih cen, je vse prej kot varčevalen. Morda s tem Lavre vrača uslugo ministrici, potem ko mu je zagotovila vodstveni položaj v drugi največji slovenski bolnišnici in omogočila zaposlitev partnerice za svetovalko? Je zato podpisal tudi dve pogodbi z Onkološkim inštitutom Ljubljana, s katerimi je sprejel strošek zdravnika radioterapevta v višini 800 evrov na uro, prav tako brez javnega naročila?

Če si ministričin ljubljenec, je, kot kaže, vse dovoljeno. Bo glede tega kaj spremenila razvpita zdravstvena reforma? Najbrž ne. Vse dokler zdravstvo ne začne funkcionirati po načelu realne ekonomije, se bodo ministri namesto s sistemskimi rešitvami ukvarjali z nabavo toaletnega papirja za bolnišnice in se vpletali v kadrovsko politiko javnih zavodov.