Zakaj tako izpostavljamo vse te datume, se boste vprašali. Kaj se pa lahko zgodi, da se tranzicija oblasti med 44. in 45. ameriškim predsednikom ne bi zgodila v skladu s tradicijo oziroma formalnimi postopki? No, kdor se je v zadnjih dnevih in tednih resno poglobil v ameriške notranjepolitične in družbene razmere, nam bo pritrdil v tezi, da Združene države že vse od velikih rasnih nemirov pred pol stoletja ali pa celo od državljanske vojne sredi 19. stoletja niso bile tako razdeljene. A zaradi dominantne vloge mainstream medijev je tokrat zgodba še neprimerno bolj zapletena in kompleksna, zato je nemogoče napovedati, kaj se bo zgodilo v prihodnjem tednu oziroma koliko od Trumpovih elektorjev bo pod pritiskom medijskega stampeda "zamenjalo stran" in se odreklo podpori kandidatu, čigar elektorji dejansko so. Če se jih 37 odloči za to, se zmaga prevesi na strani Hillary Clinton. Že razmišljanje o čem tako neverjetnem bi bilo še pred štirimi leti, torej na prejšnjih predsedniških volitvah, nekaj nezaslišanega. In če bi kak elektor dejansko izdal svojega kandidata, bi doživel strahotno medijsko in javno obsodbo. Vendar je tokrat drugače. V ozadju konstantnih prizadevanj po spremembi volilnege izzida je namreč ob najbolj fanatičnih demokratih tudi dobršen del korporativnih medijev, frustriranih zaradi Trumpove zmage in svojega poraza. Za marsikatero medijsko hišo je to bitka na vse ali nič; novembrske volitve so dokončno odprle novo poglavje političnega marketinga in volilne kampanje, v kateri mainstream mediji ne igrajo več glavne, osrednje vloge. V bistvu jih je konec, izgubili so večino kredibilnosti in zaupanja. Prelevili so se v politične aktiviste in tega na koncu niti niso več skrivali. Ker zdaj lahko izgubijo vse oziroma se je to že začelo dogajati, so se s poslednjimi močmi spravili na križarski pohod proti Trumpu. Ustvarjajo patološko ozračje, v katerem je ideja o "odstranitvi" izvoljenega predsednika postala povsem legitimna in do določene mere celo pravniško podprta. Za to je že poskrbel harvardski profesor Lawrence Lessig, sicer član Demokratov, ki je konec novembra v Washington Postu objavil prispevek (vir), v katerem je - sklicujoč se na ustavo - pozival elektorje, naj svoje glasove razporedijo drugače kot so določili volivci, in sicer tako, da bo v Belo hišo izvoljena Hillary Clinton...

Prihod elektorskih lističev v zapečatenih lesenih skrinjah v ameriški Kongres.

Histerični "liberalci" in Ruski kandidat

Ali lahko demokrati, ki jih je poraz Hillary Clinton spravil na rob politične blaznosti, še spodnesejo Donalda Trumpa na poti do inavguracije za predsednika Združenih držav Amerike 20. januarja prihodnje leto? Očitno mislijo, da lahko. Sklicujoč se na domnevno vmešavanje Rusije v volilno tekmo so demokrati skupaj s korporativnimi mediji stvari pripeljali tako daleč, da se utegne več Trumpovih elektorjev obrniti proti njemu (doslej se je "zlomil" eden, in sicer teksaški elektor Christopher Suprun). Argumentov o dejanski vpletenosti Rusije oziroma Vladimirja Putina v potek ameriških volitev seveda ni. Če se v zgodbo ne bi nerodno vmešala CIA, (njeno izjavo, da so Rusi nameravali vplivati na volitve s kibernetskimi napadi, je Washington Post "interpretiral", kot da so se Rusi vmešali v volitve, da bi pomagali Trumpu, pri tem pa se medij skliceval na en sam neimenovan vir!), bi najbrž ostala na nivoju še ene izmed številnih teorij zarot.

S tem nevrotičnim momentom pa se je odprla povsem hollywoodska dimenzija tokratnih volitev in vmešavanja tujega hegemona vanje. Kot alegorija služi roman, v bistvu psihološki triler Richarda Condona z naslovom Mandžurijski kandidat (Manchurian Candidate) iz leta 1959, napisan v času hladne vojne z vsemi potrebnimi začimbami: komunisti, Moskva, KGB, speči agent v ZDA... Cilj zarote je izvesti državni udar v Ameriki, do katerega naj bi prišlo tako, da bi glavi protagonist, tj. Mandžurijski kandidat na konvenciji ustrelil predsedniškega kandidata itd. Condonov roman je John Frankenheimer že čez tri leta režisersko obdelal v istoimenskem filmu, kjer je v glavni vlogi blestel Frank Sinatra, leta 2004 pa je Jonathan Demme posnel še remake. Ideja je ostala zelo podobna in je seveda izjemno aplikativna na aktualne razmere v Združenih državah: namesto Mandžurijskega imamo zdaj Ruskega kandidata. Donald Trump je sicer še vedno isti Donald Trump, kot je bil lani ali pred desetletjem, vendar so ga v Belo hišo dejansko pripeljali Rusi, torej Moskva, diktator in morilec Putin. Sovjetska zveza, takorekoč...

Ali lahko tako bolne ideje, ki vsekakor dohajajo nivo najbolj zmešanih teorij zarot, padejo na plodna tla in sprožijo dovolj velik val strahov in nezaupanja, da bi se določen del elektorjev dejansko odločil, da Trumpovih glasov ne potrdi? Da zamenja stran? Si premisli in glasuje za Hillary? Amerika je bila doslej metafizično utemeljena prav na strahu (v imenu strahu so izvedli genocid nad staroselci, vrgli atomski bombi na Japonsko leta 1945, iskali fantomsko kemično in biološko orožje v Iraku leta 2003 ipd.), ki ga znajo genialno podpihovati korporativni mainstream mediji in seveda hollywoodska filmska mašinerija. Še enkrat je treba izpostaviti eden in edini motiv za takšno širjenje strahu: šok ob rezultatih volitev 8. novembra.

Metafizične razsežnosti 8. novembra

Razkrili bomo nekaj, kar razloži vso emotivno razsežnost tega dogodka in kar slovenska javnost verjetno še ni izvedela. Informacijo nam je posredoval vir, ki je prijatelj pomembnega washingtonskega insiderja: Hillary Clinton je, ko je v štabu demokratov zvečer 8. novembra postalo jasno, da je Trump dobil večino elektorskih glasov, doživela takšen šok, da so jo peljali na urgenco. Kasneje - ko si je opomogla - sprva ni hotela nič slišati o tem, da je konec, ampak jo je moral predsednik Barack Obama prepričevati, naj vendar prizna poraz in s tem konča volilno tekmo. In še en detajl, ki kaže, kako nepredviden je bil rezultat teh volitev: Barron Trump je svojim sošolcem nekaj dni pred volitvami olajšano dejal, da mora zdaj zdržati samo še malo, pa bo spet normalen fant brez spremstva tajnih agentov...

Če torej upoštevamo vse razsežnosti tega nepredvidenega poraza, počasi dobivamo širšo sliko upora establishmenta, ki se očitno poigrava z nevarno (bolje: noro) idejo, da oblasti pač ne bi prepustil zakonito izvoljenemu predsedniku. Dokler je bil le kandidat, so se iz Trumpa norčevali, toda danes, ko je izvoljeni predsednik (President Elect), je smeha konec, namesto tega se mrzlično iščejo "rešitve". Vendar je realno dejstvo, da so mandžurijske neumnosti in teorije zarote o Putinovem vplivu vseeno preveč absurdne, da bi dosegle svoj namen. Kajti čeprav so demokrati v kampanjo vložili nekajkrat več denarja in človeškega potenciala, tudi Trump ni bil tako bos, kot bi to kdo mislil. Res je sicer, da je bilo v njegove volilnem štabu približno osemkrat manj ljudi - nekaj manj kot 100 - kot pri Hillary, vendar je šlo za kombinacijo izjemno sposobnih, odbitih in po svoje norih posameznikov, ki so skupaj vodili vsekakor najbolj neobičajno kampanjo v zgodovini političnega boja.

Kdo so Trumpovi zmagovalci

Letošnjega avgusta je New York Magazine v članku Operacija Trump (vir) razkril nekaj detajlov iz "notranjega kroga" Donalda Trumpa, vendar še ni mogel predvideti, kako se bodo obnesli v ključnih tednih pred volilnim torkom. Danes je to bolj ali manj jasno,. Ključni svetovalci Donalda Trumpa, brez dvoma najbolj zaslužni za njegovo zmago, so Ivanka Trump in njen soprog Jared Kushner, Kellyanne Conway, Steve Bannon, Dan Scavino Jr., Justin McConney ter po svoje tudi Jeff Sessions in Walid Phares. In ker o njih v slovenskih mainstream medijih verjetno ne boste izvedeli ničesar, vam bomo pomagali na Portalu PLUS.

Ivanka Trump je očetova najtesnejša svetovalka. Kakšna funkcija jo čaka po prevzemu oblasti?

Ivanka je najbolj medijsko prepoznaven in tudi priljubljen obraz družine Trump. Na očeta ima izjemen vpliv. Ker je dobra govornica, vešča javnega nastopanja, je bila prav Ivanka Trump tista, ki je napovedala očeta, ko je oznanil svojo kandidaturo za ameriškega predsednika. Ob Ivanki je skoraj tako pomemben tudi njen soprog Jared Kushner, nepremičninski baron in lastnik tednika Observer. Izhaja iz premožne, a zelo ortodoksne judovske družine, študiral je na Harvardu in velja za Trumpovo "zvezo" z judovskimi organizacijami in Izraelom. Prav Kushner (35) je veliki um (mastermind) Trumpove digitalne kampanje, ki jo je pripravil po vzoru kalifornijskih start-upov: skupaj so spravili okoli 100 mladih strokovnjakov za socialna omrežja in digitalne medije, projekt je dobil simbolično ime Alamo. Dokler v Trumpovo kampanjo nista vskočil izkušena Kellyanne Conway in Steve Bannon, je bil Kushner dejanski vodja oziroma campaign manager.

Jared Kushner in Steve Bannon: skupaj sta pri Trumpu vplivnejša od vseh republikancev skupaj...

Da je neverjetna digitalna strategija, s katero je Trump spravljal ob živce na desetine milijonov spletnih uporabnikov, s tem pa seveda pridobival tudi prepotrebno prepoznavnost, zaživela, sta zaslužna Dan Scavino Jr. in Justin McConney. Prvi ima s Trumpom poseben odnos, saj ga ima bodoči predsednik takorekoč za svojega sina, med kampanjo je bil šef za socialna omrežja, mladi McConney pa je v ekipo prišel kot izjemen digitalni strateg in specialist za družbena omrežja.

Kellyanne Conway bo šla zaradi Trumpove zmage v zgodovino kot prva ženska, ki je uspešno vodila predsedniško kampanjo. Tako ona kot Bannon, ki je bil izvršni direktor Trumpove kampanje, izvirata iz delavskega okolja, pri čemer je Bannon v svoji karieri delal tudi kot investicijski bankir za Goldman Sachs, filmski izvršni producent in soustanovitelj kontroverznega spletnega medija Breitbart News. Za vse naštete - vključno s člani familije Trump - je značilno, da so se deklarirali kot odločni nasprotniki establishmenta, elit in tradicionalnih političnih kast.

Nič manj izstopajoč ni niti senator iz Alabame Jeff Sessions, pred desetletjem malo za šalo malo za res razglašen za petega najbolj konservativnega republikanca. Kakorkoli, bil je prvi republikanski senator, ki si je upal javno podpreti Trumpa in danes se mu lahko samo smeji zaradi tega, saj je predviden za generalnega državnega tožilca. Ob Sessionsu se kot eden najožjih Trumpovih ljudi pogosto omenja še Libanonec Walid Phares, ki izvira iz maronitske krščanske ločine, velja za dobrega poznavalca Bližnjega vzhoda in je strokovnjak za terorizem, sicer pa je v ZDA prišel kot legalni emigrant leta 1990. Po poroki z ameriško državljanko je pridobil ameriško državljanstbo. Phares je eden tistih, ki podirajo stereotip o Trumpovem nasprotovanju politiki legalnih (i)migracij.