Je kateri kulturnopolitični ukrep letos buril duhove bolj kot uzakonitev kvote domače glasbe? Ukrep, ki naj bi zavaroval slovensko glasbeno ustvarjalnost, kulturno samobitnost in identiteto, je po zatrjevanju radijcev povzročil beganje poslušalcev med postajami ter odprl vrata za njihovo pospešeno selitev na digitalne platforme. Sodi ta selitev publike in oglaševalcev med posledice, s katerimi je zakonodajalec računal? Je v korist ali škodo javnemu interesu na področju kulture?

To je le ena od dilem, ki jih odpira novela Zakona o medijih (ZMed). Na glavno je že 28. januarja opozorila Tanja Lesničar Pučko, ko je razmišljala o prihodnosti radijskih postaj po uvedbi kvote: "Poslušali jih bodo tisti reveži, ki jim je medij prirasel k srcu, ko še ni v največji meri skrbel za skomercializirano poneumljanje in tričetrtinski takt. Ti bodo po inerciji še naprej vklapljali svoj tranzistorček in se pustili mučiti nacionalnemu interesu, kot ga razume oblast, ki se ji kolca po totalnem obvladovanju družbe." (vir)

Izgon enega dela publike in homogenizacija drugega? Ni to preveč fantazijska razlaga, do kod naj bi segala domišljija piscev zakonov? So si le poenostavili delo, izbrskali par tujih rešitev, vzeli eno za izhodišče in izdelali poslovenjeno različico? Dr. Marko Milosavljević na Portalu PLUS 18. septembra: "V celoti gledano imamo še vedno opravka s spremembami zakona, ki so skupaj z obrazložitvijo v uvodu dobesedno prevedene iz nekega kanadskega dokumenta." (vir)

Ojej, je to res? Ni mi znan demanti gornje trditve, ampak ker je njena izpeljava tako osupljiva, jo bom raje zapisal v vprašalni obliki: je dvomilijonska Slovenija svoj kulturnopolitični model za krepitev glasbene ustvarjalnosti in kulturne identitete oprla na model države, ki ima 36 milijonov prebivalcev? Je prezrla, da sta v Kanadi v veljavi velika jezika, ki imata po svetu od 360 do 400 milijonov (angleščina) oziroma 80 milijonov naravnih govorcev (francoščina)?

Kakorkoli, predlog spremenjene kvote je ministrica Julijana Bizjak Mlakar dala v javno razpravo. Pomislekov in svaril očitno ni kaj dosti upoštevala, učinki noveliranega zakona zdaj pričajo o stopnji politične modrosti, s katero so bili usklajeni interesi tistih, ki se jih zakon najbolj tiče: radijskim postajam pada poslušanost, niža se jim prihodek od oglaševanja, grozi jim zapiranje delovnih mest, komercialnim menda celo ukinjanje. Kakšne večje koristi se ne obetajo niti glasbenikom, saj poskušajo radijci ugoditi zahtevam zakona in okusu poslušalcev s ponavljanjem hitov, v obtoku je manj skladb manjšega števila izvajalcev. Del publike in oglaševalcev pa se medtem seli na druge, manj regulirane medijske platforme.

Zakonodajalec je prezrl, da je radio živ medij in da življenja ni mogoče vedno stlačiti v odstotke in sheme. To so sredi nepredvidljivega olimpijskega leta prvi občutili na Valu 202, najbolj poslušanem javnem radijskem programu v državi. Akosova štoparica jim je namerila 86 sekund primanjkljaja domače glasbe. Ker Magnifico ni dovolj naš, če ne poje po naše.

In tu prehajamo k bistvu, na katerega je januarja opozarjala Tanja Lesničar Pučko: "totalno obvladovanje družbe" ni nujno tisti smoter, ki ga je želel zakonodajalec doseči, vse bolj pa se zdi, da je pri doseganju tega smotra uspešnejši kot pri vseh deklariranih v zvezi s krepitvijo glasbene ustvarjalnosti, jezika in identitete. Če pustimo ob strani nadvse pomembno vprašanje, zakaj slovenski poslušalci ne marajo domače glasbe tako zelo, kot želi zakonodajalec, pa številke neizprosno kažejo, da se struktura radijskega poslušalstva po noveliranju medijskega zakona spreminja. Spreminjajo se oglaševalski finančni tokovi, ki sledijo publiki, posledično ima zakon vpliv na vso radijsko dejavnost. Vse kaže, da jo slabi. Je zakon (ne)hote pisan v prid koga drugega? Internetne industrije?

Ministrstvo, ki je pripravilo spremembe Zakona o medijih za radijsko področje, zdaj pripravlja strategijo, s katero bo uredilo vso medijsko krajino. Le kaj nas potem čaka?