Na starem ptujskem pokopališču je bil zadnji pokop opravljen pred skoraj štiridesetimi leti, leta 1978. Ves ta čas se mestna oblast z njim ni ukvarjala, zato so nekateri grobovi začeli začeli propadati, prišli so tudi vandali, ki so še dodatno uničili več objektov na pokopališču. Ko so se stvari le začele premikati in je ptujska mestna občina razgrnila načrt obnov starega pokopališča, so se temu lokalni prebivalci večinoma uprli. Mestni občini Ptuj med drugim očitajo, da deluje vse prej kot transparentno. Nesporazum je že v tem, da na občini trdijo, da so osebno kontaktirali lastnike grobov in grobnic na pokopališču ter se z njimi pogovorili glede načrtovane odstranitve (oziroma naj bi to počele Javne službe Ptuj po seznamu, ki so ga sestavili glede na to, kdo se je javil, ko je občina leta 2012 pozvala skrbnike grobov k prekopom): "S tem jih obveščamo o možnostih izbire ter se tako pozanimamo, ali so se odločili izvesti prekop posmrtnih ostankov prek pogrebne službe Javnih služb Ptuj ali se ne bodo odločili za prekop." Toda izjave nekaterih domačinov, lastnikov grobov na starem mestnem pokopališču, ptujskega župana Mirana Senčarja in njegove sodelavce postavljajo na laž. Položaj najlepše opiše zgodba gospe, ki je pred leti na občini (pravi, da je bilo morda na Komunali) povprašala, ali je kakšna možnost, da bi grobnico svoje družine odkupila. Odgovor je bil nekako takšen: Gospa, dokler ste živi in urejate grobove, vam ni treba nič skrbeti. Ta gospa redno obiskuje grobove in skrbi za njih, sedaj pa želijo posmrtne ostanke njenih družinskih članov prekopati. Tudi Laris Gaiser,  rojen Ptujčan, ustanovitelj Civilne zaščite za živo pokopališče, potrjuje njene besede: "Ni res, da so jih obvestili. To je velika laž. Nihče od nas v tridesetih letih ni nikoli dobil nobenega obvestila."

Da bi se prepričali, kaj se dogaja, smo na ptujsko občino poslali prošnjo, če bi nam lahko posredovali natančen popis lastnikov grobov, ki so jih kontaktirali, in tudi njihove odgovore. "V skladu z zakonom o varstvu osebnih podatkov vam teh informacij ne moremo posredovati," se je glasil odgovor mestnih oblasti.

Miran Senčar je ptujski župan. (FOTO: Mediaspeed)

Težave s štetjem grobov

Problematično je tudi število grobov in grobnic, ki naj bi bili na pokopališču. Mestna občina Ptuj v svojem načrtu obnove govori o številki 1200, domačini omenjajo številko 3000 ali celo 3600. Glede na to, da na občini trdijo, da so lastnike osebno obveščali, bi pričakovali, da poznajo tudi njihovo točno število. Na naše vprašanje, koliko je teh grobov, so nam odgovorili, da trenutno z matičnimi knjigami umrlih iz let 1945-1978 razpolaga zunanja sodelavka, ki pripravlja seznam v elektronski obliki: "Ostale knjige so dostopne v župnijskih arhivih. Mestna občina Ptuj se že nekaj časa trudi priti do teh knjig." Točnega števila torej nimajo, kar je skrajno nenavadno, če vemo, da je priprava na izvedbo projekta bolj ali manj že v svoji sklepni fazi.

Projekt spominski park

V sporočilu za javnost, ki so ga objavili 8. decembra, na Mestni občini Ptuj pravijo, da je ocenjena vrednost projekta 1,4 milijona evrov, od česar predvideva občina zagotoviti 300.000 evrov, finančno konstrukcijo pa zapreti z nepovratnimi sredstvi. Naložbo sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija. Načrt ureditve predvideva prenovo kakovostno ohranjenih spomenikov, hkrati naj bi se postopoma selilo do 400 poškodovanih in uničenih spomenikov od skupno 1200. Obnovili in sanirali naj bi stari pokopališki zid, preostali obod območja pa uredili s kovinsko ograjo, ki bo v celoti obraščena z živo mejo. Prenovili naj bi tudi obstoječa kovinska vrata. Načrtujejo oblikovanje Spominske ploščadi s kostnico, na celotnem območju pa bo odstranjena vsa "neprimerna vegetacija".

Problem se pojavi že pri sami postavki proračuna za obnovitev pokopališča. Občina za prenovo pričakuje evropski denarr, toda Slovenija niti še ni pripravila poziva za prijavo projektov, ki bodo financirani v okviru Celostnih teritorialnih naložb iz evropskega sklada. Javno naročilo lahko razpišejo šele takrat, ko imajo v rokah sklep o sofinanciranju. "Zaradi tega se bo urejanje spominskega parka lahko začelo šele prihodnjo jesen," so javnosti sporočili iz Mestne občine Ptuj.

Glede na načrt naj bi bil celotni rumeni del (severni del) spremenjen v zelenico.

"Mislim, da je to najstarejše pokopališče v srednji Evropi, ki še živi. Pred nekaj manj kot 40 leti je bilo sicer uradno ukinjeno in je bilo odprto novo pokopališče na Ptuju, vendar je to pokopališče, na katerega ljudje še vedno hodijo. Družine, ki imajo tu grobove in grobnice, jih še vedno hodijo obiskovat in urejat," pravi Gaiser. Pokopališče je nastalo v letih 1680-1681, ko je tu razsajala kuga. Na njem so pokopani mnogi znani Ptujčani, tu najdemo spomenik narodnemu heroju Jožetu Lacku, padlim v 1. svetovni vojni, tu so pokopani tudi mnogi Italijani, Nemci, Avstrijci, Židje itd. Gaiser je tudi zaradi zgodovinskega pomena pokopališča ustanovil Civilno iniciativo za živo pokopališče, ki bo delovala v sodelovanju z Mednarodno Panevropsko Unijo in neposredno poročala predsedniku Mednarodnega Sveta za zaščito svetovne kulturne dediščine. Podpornikov iniciative ne manjka, saj so številni nezadovoljni z načrtom obnove. Gospa, ki ima na pokopališču pokopanih kar nekaj družinskih članov, žalostno pravi: "Redno hodim obiskovat grobove in jih redno tudi okrašujem in urejam. Res mi je težko, ko poslušam, kaj nameravajo s temi grobovi narediti. Ravno zadnjič sem se na pokopališču pogovarjala še z nekaterimi rednimi obiskovalci, pa sem rekla, da letos pa zadnjič tako okrašujemo svoje grobove. Vsi so bili strašno ogorčeni glede dogajanja. Rekli so, da nikomur ni jasno, kaj se sploh dogaja."

Na Mestni občini Ptuj pravijo, da je bila javna razgrnitev Občinskega podrobnega načrta na ogled ves mesec julij 2014: "Termin javne razgrnitve je vedno v skladu s časovnico, ki jo določa zakonodaja in je natančno določena v Sklepu o pričetku izdelave OPPN." Svetnica Tanja Meško Tonejc (Lista za Ptuj) glede tega pravi, da jo moti, da se ljudje prepozno zganejo: "Žalosti me, da se ljudje ob javni razgrnitvi predloga ne odzovejo, ko pa je zadeva na Mestnem svetu sprejeta, pa začnejo 'akcijo'." Glede obnove pokopališča pa meni: "Mestna svetnica v MOP sem od februarja 2015. V tem času smo dobili obsežno gradivo o Spominskem parku in smo lahko na osnovi informacij glasovali po svoji vesti." A kot že omenjeno, do konflikta med meščani in mestno oblastjo je prišlo predvsem zaradi načina delovanja ptujske občine in njenega neprimernega obveščanja domačinov.

Kaj so svetniki dejansko vedeli

Občina je imela dovolj časa, da bi napravila seznam vseh lastnikov, pregledala, koliko od njih je še živih, in nato glede na ta seznam preverjala, kdo je za prekopavanje in kdo ne. O projektu Spominski park smo zato povprašali tudi mestne svetnike, ki so o projektu glasovali. Zanimalo nas je, ali so bili natančno informirani o načrtih obnove. Iz svetniške skupine SD so posredovali odgovor, ki kaže, da temu ni tako: "V gradivu, ki nam je bilo k tej točki predloženo in na podlagi katerega smo tudi odločali, nikjer ni zapisano, da se, kot navajate, ruši severni del pokopališča oz. kot kroži v javnosti, da bo odstranjenih 400 do 500 spomenikov, torej o tem nismo odločali. Prav tako nismo odločali o tem, kateri spomeniki bodo ali naj bi bili odstranjeni." V gradivu (DIIP), ki predstavlja zgolj idejno zasnovo in okvirno finančno konstrukcijo je zapisano tudi, da velik del grobov kaže znake rednih obiskov skrbnikov in vzdrževanja, kar po njihovem mnenju pomeni, da se teh spomenikov brez soglasja lastnikov/skrbnikov ne sme odstraniti. Pravijo pa, da je treba najti soglasje z lastniki preko osebnih pogovorov glede vključitve obstoječih spomenikov v bodočo celostno podobo.

Staro ptujsko pokopališče, pogled iz zraka (FOTO: D.H.)

V okviru obnove pokopališča so se v javnosti pojavile tudi govorice, da naj bi severni del pokopališča popolnoma prenovili in tam odstranili vse grobove, ki niso spomeniško zaščiteni. To so v odgovoru na vprašanje svetnice SLS Miše Pušenjak potrdili na Mestni občini Ptuj. So bili svetniki res seznanjeni s celotno sliko? Svetnik NSi Janez Rožmarin pravi, da načrt preurejanja ni bil predstavljen dovolj natančno: "Zagotovo bi drugače razmišljali, glede na to, koliko prizadetih svojcev se sedaj oglaša. Gotovo si želim, da se k temu problemu pristopi bolj pietetno, da ne bo večjih prizadetosti. Želim o tem bolj konkretne, jasne rešitve." Že omenjena Pušenjakova meni, da je staro pokopališče nujno potrebno urediti in "zagotovo pri tem upoštevati čustva in želje vseh, ki imajo na tem pokopališču svoje najdražje". Bivši ptujski župan Štefan Čelan (Lista župana dr. Štefana Čelana) se spomni, da so se urejanja pokopališča lotili že v času njegove mandata županovanja, sicer pa bodo podprli "zgolj tiste rešitve, ki bodo izhajale iz večinske volje lastnikov grobnih polj in jih bo hkrati potrdila spomeniška in ostala strokovna javnost."

Pokopališče kot lokalni kulturni spomenik

Še pri nečem je Mestna občina Ptuj na nek način kontradiktorna. Pravijo namreč, da v preteklosti zaradi takih in drugačnih razlogov ni prišlo do razglasitve pokopališča za kulturni spomenik lokalnega pomena, da pa je v pripravi "novelacija strokovnih podlag za razglasitev kulturnih spomenikov lokalnega pomena za Mestno občino Ptuj". Postavlja pa se (logično) vprašanje, zakaj občina ne izpelje najprej do konca tega postopka; medtem bi lahko na pokopališču opravljali nujna in sprotna dela, da bi se slednje ohranjalo v dobrem stanju, kot je predlagala tudi ena izmed domačink, naših sogovornic. Po končanem postopku bi pokopališče razglasili za kulturni spomenik in ga uredili tako, da bi bilo zanimivo ne le za domačine, temveč tudi za obiskovalce, predvsem pa brez prekopavanja grobov. Mnoga mesta po svetu imajo stara pokopališča v svojih središčih in so odlično obiskane turistične znamenitosti.

Prekopavanje pokojnih brez soglasja lastnikov je največji problem v vsej zgodbi. Občina bi morala poskrbeti za popis lastnikov grobov že pred začetkom projekta in v resnici osebno kontaktirati vse lastnike, če se s prekopom strinjajo. Na Ptuju so si namreč enotnega mnenja, da je staro pokopališče potrebno obnove, toda v njeno načrtovanje ne bi bilo smiselno vključiti zgolj predstavnike stroke, pač pa tudi vse tiste, ki - naj se ne sliši ironično - živijo s tem starodavnim pokopališčem. Pieteta v Sloveniji očitno nima domovinske pravice.