V času prve Janševe vlade (2004-2008) je bilo običajno, da se je tedanji zunanji minister, ki je tudi Pisec Teh Vrstic (v nadaljevanju PTV), o kandidatih za veleposlanike posvetoval tudi s predstavniki opozicije. Tako se je pred imenovanjem večje skupine novih veleposlanikov sestal z vodjo opozicijske stranke SD. To ni bil nihče drug kot Borut Pahor, ki je bil povrhu tudi evropski poslanec, zato sta se z ministrom - ki je imel tam še nekatere druge opravke - srečala kar v prostorih evropskega parlamenta. Pahor ni imel pripomb glede seznama, na katerem so bili poleg diplomatov brez stranke člani vladajočih in opozicijskih strank, na koncu pa je zastavil ministru neprijetno vprašanje: "Kaj pa Vidovič?" Predsednik Socialnih demokratov je imel v mislih vodjo sektorja za varnostno politiko v Ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ) in člana svoje stranke Stanislava Vidoviča, ki ga na ministrovem seznamu ni bilo in za katerega niti v MZZ niti v kabinetu predsednika vlade ni bilo pravega navdušenja.

"Vidovič bi lahko bil veleposlanik," je menil ministrov sogovornik.

PTV, ki mu je, kot rečeno, postalo neprijetno, je še enkrat preletel svoj seznam, malo pomislil, nakar je razložil. "O Vidoviču sem razmišljal tudi jaz, vendar je imel predsednik vlade pomisleke, češ da gre za nekdanjega sodelavca Službe državne varnosti."

"To," se je razburil sogovornik, "je lustracija!"

"OK," je odgovoril PTV, "bom šefu poročal o tvojem predlogu, govoril bom tudi z Vidovičem, in upam, da bomo našli rešitev."

Poslanec/predsednik in PTV sta se rokovala in - kot vedno - prijateljsko odšla vsak v svojo smer. Sledili so dnevi vseh mogočih obveznosti, vmes pa je prišlo tudi do kratkega posveta med predsednikom vlade in njegovim ministrom za zunanje zadeve. Po poročilu o sestanku s šefom opozicije je bil predsednik vlade videti resigniran, minister, torej PTV, pa si je to razlagal kot pristanek na še en poskus. Pahorjevega varovanca je povabil na sestanek, na katerem mu je ponudil veleposlaniško mesto v Sofiji, kjer so nameravali odpreti novo veleposlaništvo. Vidovič, ki je bil s tem rešen lustracije, je odgovoril, da bo premislil. Za premislek si je vzel kar nekaj časa, nato je sporočil, da iz družinskih razlogov ne more v Bolgarijo in da bo rajši počakal na kakšno drugo ponudbo. PTV je potem zadevo odložil misleč, da je zaplet zaenkrat rešen. Zadnje leto vlade je bilo zapleteno na mnogih ravneh, prišle so volitve in zamenjave. PTV je izvedel, da je bil Vidovič izbran za veleposlanika v Bratislavi.

V času, ko PTV piše te vrstice, se je razvedelo, da je Stanislav Vidovič kandidat za veleposlanika v Washingtonu. Veleposlaništvo v Washingtonu ni kakrkšnokoli veleposlaništvo. Tja pošiljajo diplomate, ki so vredni najvišjega zaupanja. Veleposlaniki v Washingtonu so pogosto nekdanji ali prihodnji ministri za zunanje zadeve. Tupatam postane veleposlanik v Washingtonu oseba, ki ima velike zasluge za vladno stranko ali za voditelje, ki odločajo o veleposlanikih.

V zvezi s primerom Vidovič, katerega izid ne more biti predmet teh vrstic, se postavlja neko drugo vprašanje: kako ravnajo, in kako naj ravnajo države, vlade, ministrstva, sodišča ... po zgodovinskih pretresih, kot sta bila konec hladne vojne ali ustanovitev nove države? Tu ne gre za običajne povolilne spremembe in kombinacije, za menjave oblasti in vlad, ki so posledica (bolj ali manj) demokratičnih procesov. Gre recimo za odločitve o ravnanju po revolucijah, vojnah, mirovnih konferencah... Kot je znano, so po koncu II. svetovne vojne povsod v Evropi, v Vzhodni in Srednji Evropi pa po zmagi revolucije in socializma nastopile velikanske spremembe, politični obračuni in maščevanja, ki jim pravimo čistke, denacifikacija ali npr. lustracija. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi v nekdanjih komunističnih državah po propadu socializma oz. po razpadu Sovjetske zveze in Varšavskega pakta. Po združitvi Nemčij so brez velikih pomislekov in brez pretiranega hrupa iz važnejših javnih služb (da o politiki ne govorimo) odslovili nekdanje člane ali zaupnike obveščevalnih služb (STASI). Tudi v tem primeru je šlo za konec vojne, v kateri so se nekateri posamezniki odlikovali s hrabrostjo, drugi pa z zaničevanja vredno kolaboracijo. Delo Andraža Zidarja Lustracija[1], recimo, govori o "očiščevalnih ukrepih" demokratičnih oblasti, da bi odstranile kršilce človekovih pravic, "da le-ti ne bi ogrozili prehoda v demokratični sistem".

PTV, ki je bil šestnajst let, med letoma 1974 in 1990, predmet nadzorstva Udbe (ki mu je prisluškovala, brala njegova pisma, ga spremljala na potovanjih...), je glede zadev, o katerih piše v teh vrsticah, posebej občutljiv. Po eni strani se ne more strinjati, da bi morali državljani dokazovati svojo nedolžnost, kot so to nekoč od Nemcev, ki so živeli v Sloveniji, zahtevali znani revolucionarni Avnojski sklepi; po drugi strani pa bi morali biti tisti, ki jim je do moderne in demokratične države Slovenije, pozorni na pojav legitimizacije, tj. upravičevanja socializma in komunizma. Da o politični policiji oz. o obveščevalnih službah, kot sta bili Udba in SDV, ne govorimo. V Washingtonu se utegnejo vprašati, kako je mogoče, da so v Sloveniji njuni nekdanji pripadniki nagrajeni z veleposlaniškimi položaji; in ali je postala pripadnost takšnim službam norma diplomatskega napredovanja, kot je bila v socialistični Jugoslaviji? Pa še: ali je tozadevna abstinenca razlog za zavračanje kandidatov za veleposlanike?