Noč pred premiero ni kot nobena druga! Brez vsakršnih skritih misli dodajam, da smo se združili Zupančičeva, Peljhan in jaz pred sedemnajstimi leti v noči, katere nismo nikoli obžalovali. Bila je to v celoti nujna združitev! Po sedemnajstih letih, ki jih upravičujejo številni ukrepi, želim pred vas razgrniti smisle, ki so se zvrstili pred nami. Do neke mere je znano, kaj jaz in moji prijatelji razumemo z besedno zvezo "postgravitacijska umetnost". Izmislili si je nismo sami in bi jo lahko zlahka prepustili najohlapnejšemu kritiškemu besedišču. Uporabljamo jo v točno določenem pomenu. Strinjali smo se, da z njo označujemo vso umetnost, ki je nastala pred nami in ki bo tudi za nami nastajala v breztežnosti, v pogojih vakuuma, tam, kjer vsemu živemu izginja orientacija.

Premiera v Kinu Šiška, ki je strukturirana v postgravitacijskem abstraktu s pomočjo tekstualne mase Andréja Bretona, v katerem pred nami izgorevajo sile nadrealističnega nesmisla. Opravičujem se, ker bom na tem mestu vključil kodificirane opazke: Leta 1999 se je moja pozornost v času generalke za predstavo v bretežnosti usmerila na historične breztežnostne skulpture. Bile so tri. Spomnil vas bom na Stepančičevo levitacijsko konstrukcijo, ki jo je moj duh začel zaznavati v popolni samoti že leta 1983. O njej sem bral v poročilu Willija Nürnberga iz leta 1927. Ta izredno silovita oblika levitacijske konstrukcije, s popolnoma pravilno morfološko logiko, se mi je razkrila v celoti Tržaškega konstruktivističnega ambienta kot prvovrstni formalni element. Sprva sem se omejil samo na to, da sem jo leta in leta ohranjal v spominu. Pozneje sva z Zupančičevo pomislila, da bi v sebi hote obnovila stanje iz časa, ko so umetniki oblikovali konstruktivistični ambient. Zato je bilo treba samo odmisliti zunanji svet.

Čas se je gostil, začelo nama ga je zmanjkovati, zato sva se začela s Peljhanom pogovarjati v okrajšavah. Vsem ostalim so počasi okrajšave postale nerazumljive, mi pa smo jih vedno bolj uporabljali kot nam lastni jezik. Postajali smo drugim vedno bolj - kaj? Nerazumljivi! Ne zato, ker bi tako hoteli, ker bi se bali, da bi nas hotel kdo izrabiti. Ne! Samo zaradi tega, da bi bili bolj funkcionalni pri svojem umetniškem beleženju! Napočil je čas, v katerem bom v treh digitalnih didaktičnih prosojnicah razložil, kaj je to kozmifikacija umetnosti in s tem posledično, kaj je kulturalizacija vesolja. Z Zupančičevo sva se te naloge temeljito lotila, poenostavila sva dvajsetletno vedenje na samo tri digitalne didaktične prosojnice.

Pa vendar je tako, da samo še od prizora pričakujem razodetje. Da! Prav ste razumeli! Razodetje od gledališkega prizora. Predvsem zaradi tega, ker v prizoru obstaja možnost razodetja. Nikoli nisem izgubil prepričanja, da zunaj pokornosti magičnemu gledališkemu nareku "če bi", sledi narek "nič ni"! Ponovimo: V znanostih skrivnost razkrivamo, v umetnosti pa skrivnost oblikujemo v stil, v stilno formacijo. Oboje nas neustavljivo privlači! Nekega dne bo stilna formacija postala odmev tistega, kar bi mi vsi radi imeli za vesoljno zavest; stilna formacija je vesoljna zavest.

Naj se vrnem k postgravitacijski umetnosti. Naj ponovim stotič: uvajanje funkcionalnosti na področje umetnosti je kategorično nujno. To je to plodno izkoriščanje smisla. Iz enakega razloga sem se tokrat, pozor, odločil za tri prosojnice, ki sem jih imel izrisane in nezmontirane v svojem računalniku že več kot petnajst let. Nezmontirane zato, da bi jih obvaroval pred kakršnokoli stilizacijo. Na to me je Zupančičeva prav posebej opozorila. Težava je, da vsak poskus razlage kozmifikacije umetnosti, in s tem posledično kulturalizacije vesolja, zahteva pomoč spomina, ki pa je nadvse pomanjkljiv in nasplošno nezanesljiv. Zato s te strani ne pričakujem prav dosti, razen če se bo ponudila tretja rešitev problema. Osebno mislim, da jo je treba samo še razvozlati. O njej lahko sodim ali sodite glede na to, ali so bili po desetih letih tudi najbolj brezčutni, samozavestni dvomljivci zbegani, drhteči od spoznanja in strahu. Lahko bi rekel, da jih je najina, naša umetnost zmedla! Arhitekturna umetnina pa stoji kot prizor, ki ga nihče ne more podreti.

Didaktični komad: Mislim, da bi bilo brezpredmetno, če bi še dlje vztrajal pri značilnostih premiere in vseh dogodkih, ki so se odigrali v teh enaindvajsetih letih petdesetletnega procesa moje zadnje gledališke predstave. Zato v ognju spim! Umetnost lahko zagovarja nesmisle točno tako suvereno kot zagovarja smisle. Umetnost je v svojih oblikah funkcionalna, na drugi strani pa je lahko zavestno nefunkcionalna. Umetnost je predvsem polna vera - tudi v nesmisle. Religija pa je prazna vera v smiselno upanje, predvsem pa je religija disciplinator upanja. Ponovimo zadnjič: umetnost je polna vera. Zato je potrebno razumeti razmejitveno črto med funkcionalno in nefunkcionlno oblikovano umetnostjo. Naj še enkrat podčrtam svojo pozicijo - sam sebi sem se zaobljubil, da ne bom nikoli popustil in se v svoji umetnosti prepustil nesmislu, absurdu! Nenehoma bivam v umetniških funkcijah. Navkljub vsemu, če bomo vojno dobili ali ne, bomo potrebovali obe roki - najmanj.

Antagonist v pozabljeni drami cvili: "Za vojskovanje so takšne množice beguncev nemogoče. Tanki lahko prodrejo skozi vsako močvirje, v človeškem pa obtičijo. Pokazalo se je, da civilno prebivalstvo povzroča vojni veliko škodo. Brezobzirno bi ga morali odstraniti že takoj na začetku vojne, saj so samo v napoto. Odpraviti je treba ljudi ali pa vojno; obojega ni mogoče imeti."

Kjer manjka duha, je vedno veliko opravičevanj in popravkov navedb. To se nam dogaja samo zato, ker se bo zelo kmalu začela vojna. Apokaliptični entertainment nam napoveduje: "Kaj se po nepotreben vznemirjaš, vse bo tako kot je vedno bilo, le da malo bolj kričavo in krvavo!"

V tem komentarju bi rad skupaj z vami reflektiral nadrealistično gledališče in njegovo dramatiko, ki ji sam nisem nikoli pripadal ali ji v kakršnikoli obliki sledil, iz avditorija pa sem totalno občudoval nadrealistični film na podoben način kot politično umetnost. "Smejem se, da ne jočem!" Meja med absurdistično repliko in nadrealistično ter dadaistično sintakso je zelo zabrisana. Je tako rahla, da je zato tako enostavno prehodna. Absurdistična dramatika je za razliko od dadaistične ali nadrealistične brutalno resnobna. Pretirana je v svoji resnosti, ravno zaradi tega je tako komična.

Tako kot je fotografija zadala starim oblikam izaražanja smrtni udarec, tako je tudi film zarezal v prizore novih stvarnosti. Gledališče se je že pred nastopom dvajsetega stoletja prvič odreklo naturalistični paradi v scenskem prostoru. Pogled gledalca se je razklal na dvoje, z ostro britvijo na dvoje. Spomnimo se samo filma Andaluzijski pes! V scenskem prostoru se je razprl iracionalen svet možnosti in asociativnosti, ki so dobile v scenskem prostoru domovinsko pravico. Umetniki smo se s posmehom distancirali od največjih zločinov človeštva. Humanistična nekorektnost je postala metoda razbijanja stvarnosti po prvi, drugi in tretji svetovni vojni. Neskončnost generira repliko "pa ne moreš verjet"! Ravno razgradnja smiselnih sistemov je apoteoza absurda, nadrealizma in dadaizma. Verjetno se v absurdizmu drugih umetnikov spočijem. Mnogi umetniki so bili v XX. stoletju dobesedno aktivisti nesmisla in ludizma. S svojo igrivostjo in radostjo so opevali, s komično intonacijo, črno kepo planetarnega nesmisla. Okrog absurda se nenehoma vrtinči in istočasno oblikuje subkultura silogizmov. Tudi zato je naši gledališki predstavi / informansu naslov Teologija in ne Telelogija.