Z vstopom sirske vojske in njenih šiitskih zaveznikov v Alep se je začela pripravljalna faza za prihajajočo bitko med vlado in uporniki za največjo opozicijsko enklavo, provinco Idlib. Opozicija bo morala verjetno spremeniti svojo vojaško strategijo za boj z močnim silami Sirije, Rusije ter najmanj 16 različnimi šiitskim milicam iz Irana, Iraka, Libanona in Afganistana, ki so pod nadzorom Irana. Sprememba taktike bo nujna, če se Asadovi nasprotniki želijo izogniti resnim napakam, do katerih je prišlo v bitki za Alep. Opozicija se mora končno združiti politično in vojaško, opustiti frontalni napad in spremeniti boj v klasično gverilsko bojevanje. Ključno pa je to, da se izogiba zasedbi mest zaradi preprečitve civilnih žrtev. Idlib ima več prednosti v primeru sirskega napad na to provinco. Veliko podeželskega zaledja ter bližino turške meje denimo. Ruska letala v tem primeru ne bodo več učinkovita, kot so bila v primeru Alepa zaradi geografske lege.

Pirova zmaga sirske vojske v Alepu je preprečila poraz Asada, ni pa tudi končala vojne. Sirska vojska ni zmagala v Alepu, temveč so slavili ruska letala in tuje šiitske milice. Kljub temu, da Asadov režim nadzira zahod države, je danes še vedno več kot polovica Sirije je pod nadzorom ISIL, fronte Al Nusra, Svobodne sirske vojske (proturške), Demokratičnih sil Sirije (prokurdske, ki jih podpirajo Združene države Amerike s 500 svetovalci). Obstaja velika verjetnost, da se radikalne islamistične organizacije (Islamska država, Nusra in še 20 manjših) združijo za obrambo vzhodne Sirije pred napadom vladinih sil. Njihovo bojevanje bo gverilsko po vzoru talibanov v Afganistanu, kjer upor traja vse od 2001 do danes, torej celih 15 let.

Veselje ob zmagi v Alepu bo trajalo nekaj dni. Pol milijona mrtvih, 12 milijonov razseljenih in povsem uničena infrastruktura lahko vodijo samo k poti sovraštva, maščevanja in nasilja, če vzporedno ne pride do resnih pogovorov z zmerno opozicijo za prekinitev vojne. Največji trenutni zmagovalec je Iran, ki je vse bližji dolgoletnem snu za ustanovitev "šiitskega polmeseca", ki se bo raztezal od Afganistana pa vse do Mediterana in Jemna na jugu arabskega polotoka. Vzpostavitev šiitske transverzale daje Teheranu velik politični vpliv regiji in neposredno tudi zaveznici Rusiji. To je posredna grožnja za dve pomembni državi v regiji - za Izrael in Saudsko Arabijo. Verjetno bo zbliževanje teh dveh držav odgovor na vpliv Irana, ki odprto govori o uničenju Izraela in strmoglavljenju sunitske monarhije v Saudski Arabiji.

Te spremembe so na vidiku. Sam izraelski premier Natanjahu je potrdil,da nikoli niso bili bližje vzpostavitvi zavezništva z nekaterimi pomembnimi arabskimi državami, s katerimi so sicer uradno še v vojnem stanju. Verjetno je mislil na Saudsko Arabijo in ostalih pet držav Sveta za sodelovanje v zalivu GCC.

S padcem Alepa torej vojna v Siriji še zdaleč ni končana. V bistvu gre le za prehajanje iz ene krvave faze v drugo, še bolj krvavo. Ob tem se dogajajo tudi spremembe taktik in se rišejo nova med državna zavezništva na tem območju.

Bakhtyar Aljaf je direktor inštiruta IFIMES iz Ljubljane.