Boj za štiri prosta mesta ustavnih sodnikov bo, kot vse kaže, trd in neizprosen. Tudi konkurenca je močna. Devet let dobro plačane službe na sodišču, nad katerim je zgolj modro nebo (oziroma Bog) in ki za razliko od rednih sodišč še vedno uživa precej visoko stopnjo zaupanja med državljani, je očitno mamljivo. O tem, kakšna gneča vlada med kandidati, zgovorno priča dejstvo, da je predsednik države Borut Pahor prejel kar triindvajset predlogov za ustavne sodnike. Med njimi so denimo vrhovni državni tožilec Andrej Ferlinc, ki se je izpostavil v zadevi Patria, Matjaž Nahtigal s Fakultete za management Univerze na Primorskem, podpredsednica vrhovnega sodišča Nina Betetto (ki jo na desnici sovražijo skoraj toliko kot Branka Maslešo), profesorji z ljubljanske pravne fakultete Vid Jakulin, Matej Accetto in Katja Šugman Stubbs, pa tudi dvojni doktor prava in predavatelj na Harvardu Klemen Jaklič ter številni drugi, širši javnosti morda nekoliko manj znani pravniki.

Rado Bohinc naj bi bil favorit prav zaradi podpore Metke Tekavčič, dekanije ekonomske fakultete in vidne članice Socialnih demokratov. Tudi sam Bohinc se je po navedbah naših virov v zadnjih dneh večkrat pohvalil, da je prav podpora Metke Tekavčič ključna za njegovo izvolitev za ustavnega sodnika. Da je Metka Tekavčič vplivna, dokazuje tudi njena burna preteklost. Naj samo spomnimo, da je bila Tekavčičeva nadzornica Ljubljanskega holdinga v času, ko je ta potrdil sporen nakup SIB banke. Bila je tudi članica nadzornega sveta NLB, ki je ta podpisal pogodbo, po kateri je predsedniku uprave te državne banke Marjanu Kramarju pripadal milijon evrov nagrade. Metka Tekavčič pa je bila kot javna uslužbenka med tistimi "akademiki", ki so ob plači prejemali še zloglasne honorarje. Njen izkupiček je skupno znašal zavidljivih 299.000 evrov. In danes igra taista Tekavčičeva ključno vlogo pri kadriranju ustavnih sodnikov.

Ovaden zaradi plačila storitev, ki niso bile opravljene

Zakaj je Rado Bohinc po naši oceni sporen kandidat za ustavnega sodnika? Predvsem zato, ker je po naših informacijah (še vedno) v predkazenskem postopku. Gre za zadevo v zvezi z gradnjo univerzitetnega kampusa Livade v Izoli, s katero je bilo tožilstvo seznanjeno že v letih 2013 in 2014. V kazenski ovadbi lahko med drugim preberemo, da je izvajalec del prejel preplačilo v višini 398.150,77 evrov na podlagi lažnih in nepravilnih začasnih situacij, v katerih so bila navedena dela, ki dejansko niso bila opravljena.

"Do preplačila izvajalca GPG d.d. in s tem do protipravne premoženjske koristi zanj ter oškodovanja proračuna Evropskih skupnosti je prišlo zaradi aktivnih ravnanj tedanjega zakonitega zastopnika Univerze na Primorskem Rada Bohinca, nadzornega organa Edmond Mahnič s.p. in GPG d.d. Za navedena ravnanja so slednji vedeli, ali bi vsaj morali vedeti, da so protipravna. Rado Bohinc je v vlogi tedanjega rektorja in s tem zakonitega zastopnika Univerze na Primorskem na strani univerze podpisal 'Sporazum o načinu izstavitev začasnih situacij in plačevanju na Objektu A Univerzitetnega kampusa Livade v Izoli' med Univerzo na Primorskem in Gradbenim podjetjem Grosuplje z dne 31.08.2010. Iz navedena sporazuma jasno izhaja, da so se vodile tako lažne začasne situacije za namene črpanja evropskih sredstev iz naslova projekta Sigma 2, ki so bile neskladne z dejansko opravljenim delom, kakor tudi interne situacije, ki so odražale dejansko vrednost izvršenih del," lahko med drugim preberemo v kazenski ovadbi, ki jo hranimo v uredništvu.

Izbrisani in avtomobilske nalepke za tehnične preglede

Gospod Bohinc ne kandidira prvič za ustavnega sodnika. Prvič je kandidiral že leta 2011, ko se mu je iztekal mandat rektorja Univerze na Primorskem. Toda takrat ni bil izvoljen, saj ni dobil nujno potrebnih 46 glasov poslancev. Krivo je bilo najbrž to, da ni imel podpore Metke Tekavčič, boste sarkastično porekli. No, ni tako preprosto. Bohincu so pred petimi leti na levici zamerili predvsem neprimerno postopanje v primeru izbrisanih. Nekateri poslanci pa so poleg tega opozorili tudi na to, da je bil Rado Bohinc tisti notranji minister, ki je z novomeškim podjetjem Mirage podpisal razvpito pogodbo za tiskanje avtomobilskih nalepk za tehnične preglede. Nalepke so bile leta 2005 ukinjene - to je bila po splošnem prepričanju ena daleč najboljših potez Janševe vlade. Pogodbo z družbo Mirage je sicer Bohinc podpisal brez javnega razpisa in s tem omogočil, da je podjetje Mirage pridobilo donosen posel v postopku, ki je bil skrit pred slovensko javnostjo.

Nasmejena Metka Tekavčič in Rado Bohinc sta prijatelja in zaveznika.

Da je Bohinc leta 2000 zlorabil pravo (tj. sklenitev pogodbe brez razpisa) za potrebe doseganja zaslužkov za točno določen podjetja dokazuje tudi dejstvo, da je država leta 2005 izbrala izvajalca za tiskanje popotnih listov na javnem razpisu. Čeprav je bil leta 2005 izdelovalec biometričnih potnih listov izbran na javnem razpisu, varnost Slovenije ni bila ogrožena. Zakaj to navajamo? Zato ker je Rado Bohinc marca leta 2004 v odgovoru na interpelacijo zapisal: "Vsi posli, povezani z oblikovanjem obrazcev, izborom zaščitnih elementov in materialov za izdelavo obrazcev, izborom tehnologije izdelave obrazcev ter samo izdelavo in personalizacijo obrazcev potovalnih dokumentov, prometnih dovoljenj in vizumov, so vsi posli zaupne narave, za katere lahko MNZ odda javno naročilo izvajalcu oziroma izvajalcem z neposredno pogodbo brez javnega razpisa."

Pozneje se je izkazalo, da je za to isto zadevo mogoče izvesti tudi razpis.

Bo Bohinc kljub predkazenskem postopku lahko ugleden ustavni sodnik?

Nedvomno drži, da je podatek o tem, da je kandidat za ustavnega sodnika v predkazenskem postopku, neroden za kandidata. In če gre za nekoga, ki naj bi najverjetneje postal ustavni sodnik, potem je zadeva dejansko neprijetna ne le za bodočega ustavnega sodnika, ampak predvsem za institucijo najvišje sodne instance v državi. Sodnik v predkazenskem postopku pač ne povečuje ugleda ustavnega sodišča. Če je Rado Bohinc kot minister izvedel eno največjih javnih naročil (za potne liste in nalepke) brez javnega razpisa ter tako omogočil visoke dobičke podjetju, kjer je bil prokurist predsednik izbirne komisije, ki je temu podjetju naročila izdelavo osebnih izkaznic, potem imamo opravka s situacijo, na katero bi morali biti zakonodajalci pozorni in nanjo ustrezno odreagirati.

Ključno vprašanje je torej, ali bo Borut Pahor podlegel pritiskom Metke tekavčič, svoje nekdanje strankarske tovarišice in že več desetletij vidne članice stranke SD. Nič manj pomemben ni odgovor na vprašanje, ali se bo etični premier Miro Cerar strinjal, da njegova poslanska skupina v državnem zboru sodeluje pri izvolitvi za ustavnega sodnika, ki je v predkazenskem postopku. Bo Simona Kustec Lipicer tokrat sposobna dojeti, da gre za moralno dilemo? Vprašanje. Kajti ob vsem tem vladajoča koalicija ne sme pozabiti, da gre za ugled bržkone edine sodne instance v Sloveniji, ki med državljani še uživa ugled. Bodo državljani še zaupali temu sodišču, če bo med sodniki tudi nekdo, ki je kot minister brez razpisa podelil enega največjih državnih poslov "prijateljskemu podjetju"? Morda bi pomagal že spomin na tiste nepotrebne in nesramno drage "tehnične nalepke", ki smo jih morali mukoma lepiti na notranjo stran vetrobranskih stekel ...