Razkrivamo

Učenci in starši v primežu šolskih pedagogov in psihologov

V Sloveniji pogosto slišimo, da ljudje ne zaupajo več nobenemu sistemu. Nekateri naši šolski učitelji to včasih vržejo kot očitek, češ da na primer na Finskem starši spoštujejo učitelje in jim zaupajo, zato pa imajo dobro šolstvo, pri nas pa starši nočejo spoštovati in zaupati učiteljem, zato pa je vse narobe. Skratka, finski starši so torej dobri, ker zaupajo učiteljem, slovenski starši pa slabi, ker jim ne. Takšna logika je seveda otročja: finski starši učiteljem zaupajo zato, ker so zaupanja vredni.

04.01.2017 00:09
Piše: Marjana Škalič
Ključne besede:   šola   šolstvo   šolarji   otroci   starši   psihologi   Slovenija   Finska   zaupanje

Foto: arhiv Portala PLUS

Pri nas država učiteljem ne zaupa, ampak jih raje nadzoruje in jih usmerja z zakoni, pravilniki in drugimi akti. Ravnateljem pošilja okrožnice z direktivami, kako naj šolnike še dodatno preverjajo in nadzorujejo, tudi glede tega, če se res pripeljejo v šolo po najkrajši možni poti in če res stanujejo tam, kot so navedli. Učitelji morajo natančno pisno poročati o vsem, kar delajo. V več izvodih, sicer jim sistem ne bi verjel, da res delajo.

Neka mlada ženska je nekje na internetu delila svojo otroško izkušnjo s psihologinjo. Tako nekako je opisala: "Nikoli, ampak res nikoli ne bom pozabila, pa sem bila takrat stara šele šest let. Imela sem psihosomatske težave, stalno me je bolel trebušček, zato so me peljali k psihologu. Psihologinja mi je dala med drugimi nalogami tudi za narisati dve hiški, v kateri sem morala nato razporediti družino. Najprej sem vse narisala v isto hiško, ampak psihologinja je rekla, da nobena hiška ne sme ostati prazna. Verjetno sem si pomagala z logiko, da grejo fantki skupaj in punčke skupaj, ter v eni hiški narisala mami in mene, v drugi pa brata in očeta. Iz tega je potem nastal cel halo – kakšen odnos imam z očetom – zakaj sem ga narisala v drugo hiško... Klicali so očeta na razgovor, celo našo družino sosprli, jaz pa sem se počutila še bolj krivo za vse! Od takrat dalje ne verjamem nobenemu psihologu in psihiatru!"

 

Druga zgodba prihaja iz šolskega področja: Učenci prvega triletja so bili nekega dne med poukom napoteni k šolski pedagoginji, ki je testirala njihove bralne sposobnosti. Nekemu dečku se je pri branju bolj zatikalo kot običajno, njegov testni rezultat se ni čisto ujemal z njegovo bralno sposobnostjo, kot jo je sicer izkazoval v razredu. Ni znano, na čigavem zelniku je zrasla interpretacija tega nepričakovano nižjega bralnega rezultata – ali je nastala v glavi pedagoginje, učiteljice ali obeh skupaj; zgodba pove le to, kaj je učiteljica povedala fantkovi mami, ko ga je ta prišla po pouku iskat: "Vaš sin je pri pedagoginji bral slabše kot bere sicer. Sklepamo, da je imel zaradi nove situacije oziroma nove osebe in ker je šlo za testiranje, tremo in posledično naredil več napak. Menimo, da je otrok pod pritiskom vaših visokih pričakovanj, zato vam svetujem, da ga malo večkrat pohvalite in da ne zahtevate od njega preveč."

 

 

En šolski psiholog na 400 učencev

 

Mamo je to sporočilo zelo presenetilo, ostala je brez besed. V besedah učiteljice ni mogla razbrati nobenega smisla, nobene povezave z načinom, kako z možem vzgajata svoje tri otroke in kakšna pričakovanja imata do njih. Tudi ta zgodba je priromala na splet v starševsko klepetalnico. Ena izmed bralk opravlja soroden poklic kot šolska pedagoginja, in njena razlaga za mamino reakcijo je bila, da je staršem pač težko sprejeti resnico o otroku. Ta "strokovnjakinja" je podprla oceno prve "strokovnjakinje", otrokova mama je bila po njenem pač v zmoti in zanikanju. Nikakršnega dvoma ni izrazila glede tega, da "stroka" na podlagi nekajminutnega bralnega preizkusa izpeljuje ugotovitve (ne hipoteze!) o storilnostnih pritiskih staršev, teh ugotovitev pa potem ne preveri v pogovoru z otrokovo mamo, ampak se gladko ima za vsevedno.


Tudi sama sem po izobrazbi psihologinja. Pripravništvo sem opravila v svetovalni službi osnovne šole, torej na enakem delovnem mestu kot omenjena pedagoginja, ki je testirala bralne sposobnosti otrok. Vem, da imajo svetovalni delavci v šolah v povprečju malo stika s posameznim otrokom. Po normativu pripada šoli en tak delavec na 20 oddelkov, to pa je približno 400 učencev. Svetovalni delavec ima precej birokratskih zadolžitev, občasno opravi kakšno uro v razredu. Več stikov ima s posameznimi učenci, ki imajo izrazite vedenjske in/ali učne težave, ostale, tj. povprečne otroke pozna le površinsko. Staršev ne pozna, razen posameznih, katerih otrok ima kakšne večje težave, zaradi katerih se starši večkrat oglasijo v šoli. Učenec, o katerem teče beseda, je bil med najboljšimi v razredu (ravno od tu začudenje nad slabšim branjem), zato pedagoginja z njim doslej še ni delala, s starši prav tako ne. Nekaj skopih dejstev – da je deček zelo dober učenec, ki mu gre dobro tudi branje, in ena situacija, ko je bral slabše kot navadno, je pedagoginji (in učiteljici?) zadoščalo za sklep, da so starši storilnostno naravnani, da na otroka pritiskajo, od njega preveč zahtevajo in ga premalokrat pohvalijo. In – hop – že sta se pedagoški delavki počutili upravičeni dajati otrokovi mami vzgojne nasvete.

 

Takšno ravnanje lahko označim z eno besedo: nestrokovnost (še vedno govorim o drugem primeru). Takšno precenjevanje lastnega dometa in kompetenc lahko pomeni zgolj hudo pomanjkljivo strokovno znanje. Če bi bili pedagoginja in učiteljica ustrezno strokovno podkovani, potem bi vedeli, da otrokovih staršev, njunih stališč in ambicij ne poznata dovolj dobro, da bi lahko sodili, kaj je vzrok otrokovega slabšega branja, ko je bil na testu pri pedagoginji; da je možnih še nešteto drugih vzrokov za zatikajoče branje v posameznem trenutku; da tako kompleksnih fenomenov, kot sta počutje in delovanje otroka v določenem trenutku, ne moremo soditi na hitro, enoznačno in brez zbiranja dodatnih informacij.

 

 

Niso vsi "strokovnjaki" res strokovnjaki

 

Skratka, če bi imeli nekaj več znanja, bi vedeli, da imata premalo znanja za takšne sklepe in vzgojne nasvete na podlagi teh sklepov. Ni pa samo nestrokovno, ampak tudi nespoštljivo in neotesano, da se šolsko osebje, ki otroka samo površno pozna – ter se mu sploh ne posveča kot celoviti osebnosti, pač pa "obdeluje" samo njegov intelekt, niti ga ne obravnava kot posameznika, pač pa le kot del skupine –, čuti upravičeno njegovi mami soliti pamet o tem, kaj otrok potrebuje.

 

 

V določenih primerih bi bila vzgojna pomoč staršem zelo dobrodošla in potrebna. V vsakem razredu je skoraj zagotovo tudi kak otrok staršev, ki svoji nalogi niso dorasli, kar se kaže v otrokovih težavah. Po mojih opažanjih šolsko osebje slabo izbira situacije, ko se odloči ponuditi pomoč pri vzgoji. V zvezi z otroki in starši, ki imajo resnično hude težave, vse prevečkrat poslušamo samo kritike, zgražanje in obsojanje. V takih težkih primerih šolniki redko zmorejo kaj več kot to. V opisani zgodbi pa je imel en prijeten, bister deček slab trenutek ali slab dan, in že sta imeli "strokovnjakinji" pri roki prgišče nasvetov za njegovo mamo. In če teh nasvetov na sprejme s hvaležnostjo, potem lahko dobi še dodatno nalepko: ne zmore sprejeti resnice o otroku.

 

Obstajajo tudi drugačni primeri: Ko se učitelj/svetovalni delavec in starši konstruktivno povežejo v skrbi za otroka, se ujamejo v komunikaciji, se medsebojno podprejo, ponudijo adekvatno pomoč... in iz vsega skupaj pridejo okrepljeni – predvsem otrok. Komur to uspeva vsaj občasno, se v gornjem tekstu zagotovo ne bo prepoznal.

 

 

Diagnostični intervju ali manipulacija? 

 
Potem je tu še psihologinja z dvema hiškama. Taki testi se imenujejo projekcijski, saj naj bi pacient v risbo ali soroden material projiciral svoje psihične vsebine. Bolj običajen tovrstni preizkus za otroke je risba družine v podobi živali. Za test z dvema hiškama slišim prvič, vendar sem kljub temu prepričana, da uporaba testa na tak način ni korektna. Ne moremo otroku reči, da morata biti zasedeni obe hiški (s tem bi mu sugerirali, naj družino razdeli na dva dela), pozneje pa iz tega sklepati na težave v odnosih! Takšno "testiranje" je navadna manipulacija, za katero ni treba biti strokovnjak. Prav to je naredila omenjena psihologinja: deklico je z navodili usmerila, da je narisala družino razdeljeno, potem pa iz tega potegnila zaključke, na osnovi katerih je gradila lastni občutek pomembnosti, ker je nekaj "ugotovila" o družini in imela razlog za nove razgovore... Družini pa je naredila zgolj dodatno škodo.

 

Obe zgodbi ponazarjata, da vsi strokovnjaki niso zares strokovnjaki. Razlogi, da si kot psihologinja upam komentirati strokovnost druge psihologinje in pedagoginje, so predvsem naslednji:

 

- da je minilo že dobrih dvajset let, odkar sem bila sveža diplomantka psihologije;

 

- da sem spoznala delo šolske svetovalne službe, potem pa se umaknila in opazovala sistem še od zunaj, kot mama;

 

- da nisem bila vpeta v delovno razmerje, kar bi pomenilo preživljati velik del časa v službi, ob ne vedno smiselnih in koristnih opravilih, in sem lahko prebrala veliko literature;

 

- da si zadnja leta iz družinskega denarja plačujem draga in kvalitetna izobraževanja, na kakršna zaide le redkokatera šolska svetovalna delavka ali klinična psihologinja.

 

 

 

Še vedno imam občutek, da sem komaj na začetku in da mi manjka še ogroomno znanja... a primeri kot sta ta dva, bodejo v oči že od daleč. Ena takšnih "strokovnjakinj", o katerih tu ne govorim ravno pohvalno, sem bila pred leti tudi sama. S fakultete na delovno mesto sem prišla z nenavadno mešanico občutkov: po eni strani samozavestna, saj po petih letih in toliko opravljenih izpitih ter diplomi menda že nekaj znam, po drugi strani pa povsem nepripravljena za soočenje z realnostjo dela z ljudmi. Fakultetni programi za poklice, ki jih omenjam, ponujajo le za ščepec prakse, a so zvrhano prepolni takšnih in drugačnih teorij – vse niso v pomoč, za povrhu pa se rade pozabljajo ali postanejo zastarele. Ko je takšen mlad strokovnjak nenadoma z vso silo vpet v sistem, je odvisno od številnih dejavnikov, ali se bo uspel ob svojem delu razvijati in rasti, ali pa bo zgolj eno od kolesc v mehanizmu, ki ostaja vedno na istem mestu in se vrti venomer v isto smer, vsak dan z enako samoumevnostjo, vedno bolj zarjavelo. Psihologinja in pedagoginja iz pričujočih dveh primerov sta takšni kolesci.

 

Za takšno stanje je veliko bolj kot posamezni kvazi-strokovnjaki odgovoren sistem, ki njihovo izobraževanje in pripravo na poklic jemlje dokaj lahkotno ter se ne obremenjuje s skrbjo za njihovo osebno in poklicno rast. Vsak posameznik se je za poklic odločil iz svojih osebnih razlogov, za katere je verjel, da so pravi.

 

 

Zaupanje strokovnjakom na preizkušnji

 

Kadar smo v težavah, včasih potrebujemo pomoč strokovnjaka. Pravzaprav je za šoloobvezne otroke zgodba drugačna: če imajo kakšne težave ali ne, pri določeni starosti vsi pristanejo v rokah pedagoških strokovnjakov in za marsikaterega otroka se težave začnejo ravno takrat... Da bi nam lahko pomagal, strokovnjak potrebuje naše zaupanje, kar pa ni možno na ukaz. Ker imamo vsi že določene življenjske izkušnje, na tej podlagi lažje ali težje zaupamo določenim strokam, ljudem in sistemom. Ženska iz prve pripovedi pravi, da ne zaupa več nobenemu psihologu in psihiatru, potem ko je imela v zgodnjem otroštvu zelo slabo izkušnjo z enim od njih.

 

 

Zaupanja ni mogoče izsiliti ali ukazati, vedno pa si ga je možno pridobiti! Vsakdo, ki dela z ljudmi, ima možnost pridobiti njihovo zaupanje: tako, da jim prisluhne in jih zares sliši; tako da vodi z njimi dialog (in ne monolog); tako da jim prizna pravico čutiti, kot čutijo; tako da ne zanika ali minimalizira njihovih težav; tako da jih upošteva; da jih obravnava spoštljivo in kot sebi enakovredne sogovornike; da ne posega v njihovo integriteto in ne ruši njihovega človeškega dostojanstva; da ne zlorablja svoje moči, ki mu jo daje sistem...

 

 

Zaupanje sistemu po naše


 
V Sloveniji pogosto slišimo, da ljudje ne zaupajo več nobenemu sistemu; za Finsko na primer velja, da imajo državljani visoko zaupanje v šolski sistem. Nekateri slovenski učitelji to včasih pograbijo in vržejo kot očitek, češ, na Finskem starši spoštujejo učitelje in jim zaupajo, zato pa imajo dobro šolstvo, nas pa starši nočejo spoštovati in nam zaupati, zato je vse narobe. Finski starši so torej dobri, ker zaupajo učiteljem, slovenski starši pa so slabi, ker jim ne – takšna logika pritiče morda otroku. Odrasli pa vemo, da finski starši učiteljem zaupajo zato, ker so zaupanja vredni. Tam so strogi pogoji za sprejem na pedagoški študij. Želja postati učitelj se uresniči samo najboljšim desetim odstotkom tistih, ki se prijavijo. Finskim učiteljem zaupa tudi sistem in jim zato dopušča veliko avtonomije pri delu; isti sistem je te učitelje zelo pazljivo izbral in jih odlično izobrazil – logično, saj jim potem lahko tudi zaupa.

 

Pri nas država učiteljem ne zaupa, ampak jih raje nadzoruje in jim vsak najmanjši korak usmerja z zakoni, pravilniki in drugimi akti. Ravnateljem pošilja razne okrožnice z direktivami, kako naj jih še dodatno preverjajo in nadzorujejo, na primer pri tem, če se res pripeljejo v šolo po najkrajši možni poti in če res stanujejo tam, kot so navedli. Učitelji morajo tudi natančno pisno poročati o vsem, kar delajo, v več izvodih, sicer jim sistem ne bi verjel, da res delajo. Nenavadno je pri vsem tem pričakovati, da bodo učiteljem zaupali starši in učenci.

 

 

Še beseda o spoštovanju...

 

S spoštovanjem je podobno kot z zaupanjem. Ni mogoče na ukaz, ampak si ga mora vsak sam pridobiti. Tudi otroci niso (več) pripravljeni spoštovati drugih na ukaz, ampak se tega naučijo tako, da so odrasli spoštljivi do njih in sami med seboj.

 

 

... in sodelovanju

 
Kadar učitelji(ce) govorijo o tem, da bi starši morali s šolo sodelovati, pri tem večkrat zaznamo ton, ki pravi, da je sodelovanje, da naj starši naredijo, kar jim rečemo šolniki; naj ne sprašujejo, ne dvomijo in ne dajejo predlogov, saj mi vendar vemo vse, kar je treba vedeti. Vpričo otroka starši nikoli ne smejo na glas podvomiti v učiteljev prav. Kritičnost do šole, učitelja ali ravnatelja pa je sploh višek nesramnosti. Naš šolski sistem je nasploh radodaren s sporočili v smislu: "Mi bolje vemo, kaj je dobro za vas." "Prepustite se nam, ne razmišljajte in ne sprašujte, samo ubogajte."

 

Mi smo strokovnjaki – zaupajte nam!

 

 

Marjana Škalič je psihologinja in mati treh otrok. Prekmurka, ki piše kritične prispevke o slovenskem šolstvu na svojem blogu Kje vas čevelj žuli. Pričujoči članek je delno editiran, v celoti ga lahko preberete tule.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
21
05.08.2020 00:48
Zakaj to pišem, se bo kdo vprašal. Zato, ker me še danes ob vstopu na ljubljansko univerzo z visokega stebra nad notranjim ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Kolobocije z ratifikacijo sporazuma med Slovenijo in Unescom so trajale dolgih osem let
2
04.08.2020 02:24
Državni zbor je pred slabim mesecem, natančneje 9. julija 2020, končno sprejel Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
13
31.07.2020 23:00
Kaj bi se zgodilo, če bi zahodni zavezniki dve ali celo tri leta prej začeli masovno in sistematično bombardirati nemško vojaško ... Več.
Piše: Shane Quinn
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
13
30.07.2020 08:15
Razprava o medijskih zakonih je prvorazredna politična debata tega poletja. Kot običajno pri takšnih občutljivih temah so se ... Več.
Piše: Bine Kordež
Številke in dejstva: Koliko milijard "koronapomoči" je Slovenija zares dobila v Bruslju
12
26.07.2020 23:59
Voditelji članic Evropske unije so se vsi po vrsti hvalili z dosežki, z dodatnimi ugodnostmi ali popusti, ki da so jih dosegli ... Več.
Piše: Bine Kordež
Jazbinšek piše ministru za okolje Andreju Vizjaku: Plečnikov štadion za Bežigradu je okužen s korupcijo
11
23.07.2020 22:25
Plečnikov štadion je očitno pozabljen od Boga in slovenske države. Zaradi tega bo lahko še naprej v miru propadal, država pa ga ... Več.
Piše: Miha Jazbinšek
Venezuelske emigrantke v Čilu: "To je smrt, ki je nikoli zares ne preboliš ... Moje države ni več."
18
22.07.2020 22:30
Življenjske zgodbe mladih Venezuelk, ki so zaradi nevzdržnih razmer v nesojenem socialističnem paradižu emigrirale v Čile, do ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
Merili smo "nepristranskost" nacionalkinega TV Dnevnika: Vladne stranke imajo nekajkrat manj minutaže od opozicije!
18
17.07.2020 22:00
V javnosti potekajo burne razprave o novem zakonu o RTV. Zategnitev proračunskega pasu, ki ga načrtuje vlada, bržkone ne bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dosje slovenski gozdovi, 5. del: Kako je Damjan Oražem poskrbel za streho v Kočevski Reki in na hiši svoje območne šefinje Katje Konečnik
4
16.07.2020 22:30
Direktor Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) Damjan Oražem je podpisnik pogodbe o obnovi strehe na stavbi v Kočevski Reki, ki je v ... Več.
Piše: Uredništvo
Univerza v Ljubljani se 100 let po svoji prvi doktorici znanosti Ani Mayer Kansky utaplja v absurdni obvezni rabi ženskega spola za vse spole
10
15.07.2020 21:30
Ob stoletnici podelitve prvega ženskega doktorata je na ljubljanski državni univerzi najaktualnejše vprašanje spoljenja v ... Več.
Piše: Saška Štumberger
Še vedno nepriznani nemško govoreči manjšini je ministrstvo za kulturo zaradi koronavirusa mirno zamrznilo 32.000 evrov subvencije
6
15.07.2020 00:30
Zapuščina klavrne zunanje politike zadnjega desetletja, ki sta jo poosebljala Karl Erjavec in Miro Cerar, dobiva konkretnejše ... Več.
Piše: Uredništvo
Križi in težave ministra za zdravje: Tomaž Gantar ne bi bil več minister, ta resor je zanj prenaporen!
13
13.07.2020 23:02
Ob zadnjih trenjih v upokojenski stranki, ko se je zdelo, da položaj nove predsednice Aleksandre Pivec le ni tako trden, na dan ... Več.
Piše: Uredništvo
Dolga pot domov: Stoletje začetka pomiritve med Slovenci in Italijani
9
12.07.2020 22:30
Po natanko stoletju, ki je minilo od barbarskega požiga, se tržaški Narodni dom končno vrača Slovencem v Italiji. Morda je ta, ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Hrvaška se bo verjetno znašla na t.i. rdečem seznamu, kar pomeni tudi zaprtje meje s Slovenijo
5
07.07.2020 11:15
Pandemija Covid-19 se očitno bliža novemu vrhuncu. Ali je ponovna rast okužb že napoved naslednjega, drugega vala, ali gre le za ... Več.
Piše: Uredništvo
Ali opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu res predstavlja nedovoljen poseg v ustavo?
6
05.07.2020 11:00
Ali bi obseg in narava kršitev povezanih policijsko-tožilsko-sodnih struktur (kar zatrjuje predsednik vlade Janez Janša) tako ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski komunisti so v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so govorili, da so za demokracijo
5
04.07.2020 07:00
Izid najnovejše knjigeIgorja Omerze Udba in Akcija Sever sovpada s prihajajočo trideseto obletnico osamosvojitveSlovenije. ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
10
03.07.2020 14:30
Čeprav mainstream mediji občutno vlečejo v levo, je slovenska medijska scena pluralna. Zasebni mediji lahko izbirajo svojo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
20
01.07.2020 00:25
Črni torek, kot bi lahko poimenovali včerajšnje dogajanje v Sloveniji, ni omejen le na policijske preiskave, aretacijo ... Več.
Piše: Uredništvo
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
5
30.06.2020 08:30
Mesec in pol popolne karantene, ki so jo sredi maja razglasili za Santiago, pomeni, da lahko odidemo iz stanovanja samo z online ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
Muha proti Kosu: Neresnične navedbe Gregorja Kosa o delu AKOS
0
26.06.2020 22:39
Zaradi članka Gregorja Kosa, objavljenega na portalu+ 19. junija 2020 pod naslovom Skrajni čas bi bil, Tanja Muha poslovi z ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
Angel Polajnko
Ogledov: 3.519
02/
Esej o nepozabnosti: Morda bomo nekoč za ježa imeli Janeza Janšo, za lisjaka pa Milana Kučana
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2.372
03/
Socialdemokratska živalska farma: Narodni dom je bilo treba vrniti, lastnine maloštevilne slovenske judovske skupnosti pa ne?!
Keith Miles
Ogledov: 2.199
04/
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
Vili Kovačič
Ogledov: 1.730
05/
Esej o odtujenosti: Grehi očetov praviloma udarijo na dan v tretji generaciji
Boštjan M. Zupančič
Ogledov: 1.428
06/
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
Bine Kordež
Ogledov: 1.553
07/
Dosje MD Medicina d.o.o. ali zgodba o uspehu ortopedske dinastije Gorenšek
Uredništvo
Ogledov: 10.847
08/
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
Shane Quinn
Ogledov: 1.420
09/
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
Božo Cerar
Ogledov: 1.318
10/
Zakaj Slovenija ni Švedska? Nekaj primerjav v dobrem in slabem
Andrej Capobianco
Ogledov: 632