Razkrivamo

Učenci in starši v primežu šolskih pedagogov in psihologov

V Sloveniji pogosto slišimo, da ljudje ne zaupajo več nobenemu sistemu. Nekateri naši šolski učitelji to včasih vržejo kot očitek, češ da na primer na Finskem starši spoštujejo učitelje in jim zaupajo, zato pa imajo dobro šolstvo, pri nas pa starši nočejo spoštovati in zaupati učiteljem, zato pa je vse narobe. Skratka, finski starši so torej dobri, ker zaupajo učiteljem, slovenski starši pa slabi, ker jim ne. Takšna logika je seveda otročja: finski starši učiteljem zaupajo zato, ker so zaupanja vredni.

04.01.2017 00:09
Piše: Marjana Škalič
Ključne besede:   šola   šolstvo   šolarji   otroci   starši   psihologi   Slovenija   Finska   zaupanje

Foto: arhiv Portala PLUS

Pri nas država učiteljem ne zaupa, ampak jih raje nadzoruje in jih usmerja z zakoni, pravilniki in drugimi akti. Ravnateljem pošilja okrožnice z direktivami, kako naj šolnike še dodatno preverjajo in nadzorujejo, tudi glede tega, če se res pripeljejo v šolo po najkrajši možni poti in če res stanujejo tam, kot so navedli. Učitelji morajo natančno pisno poročati o vsem, kar delajo. V več izvodih, sicer jim sistem ne bi verjel, da res delajo.

Neka mlada ženska je nekje na internetu delila svojo otroško izkušnjo s psihologinjo. Tako nekako je opisala: "Nikoli, ampak res nikoli ne bom pozabila, pa sem bila takrat stara šele šest let. Imela sem psihosomatske težave, stalno me je bolel trebušček, zato so me peljali k psihologu. Psihologinja mi je dala med drugimi nalogami tudi za narisati dve hiški, v kateri sem morala nato razporediti družino. Najprej sem vse narisala v isto hiško, ampak psihologinja je rekla, da nobena hiška ne sme ostati prazna. Verjetno sem si pomagala z logiko, da grejo fantki skupaj in punčke skupaj, ter v eni hiški narisala mami in mene, v drugi pa brata in očeta. Iz tega je potem nastal cel halo – kakšen odnos imam z očetom – zakaj sem ga narisala v drugo hiško... Klicali so očeta na razgovor, celo našo družino sosprli, jaz pa sem se počutila še bolj krivo za vse! Od takrat dalje ne verjamem nobenemu psihologu in psihiatru!"

 

Druga zgodba prihaja iz šolskega področja: Učenci prvega triletja so bili nekega dne med poukom napoteni k šolski pedagoginji, ki je testirala njihove bralne sposobnosti. Nekemu dečku se je pri branju bolj zatikalo kot običajno, njegov testni rezultat se ni čisto ujemal z njegovo bralno sposobnostjo, kot jo je sicer izkazoval v razredu. Ni znano, na čigavem zelniku je zrasla interpretacija tega nepričakovano nižjega bralnega rezultata – ali je nastala v glavi pedagoginje, učiteljice ali obeh skupaj; zgodba pove le to, kaj je učiteljica povedala fantkovi mami, ko ga je ta prišla po pouku iskat: "Vaš sin je pri pedagoginji bral slabše kot bere sicer. Sklepamo, da je imel zaradi nove situacije oziroma nove osebe in ker je šlo za testiranje, tremo in posledično naredil več napak. Menimo, da je otrok pod pritiskom vaših visokih pričakovanj, zato vam svetujem, da ga malo večkrat pohvalite in da ne zahtevate od njega preveč."

 

 

En šolski psiholog na 400 učencev

 

Mamo je to sporočilo zelo presenetilo, ostala je brez besed. V besedah učiteljice ni mogla razbrati nobenega smisla, nobene povezave z načinom, kako z možem vzgajata svoje tri otroke in kakšna pričakovanja imata do njih. Tudi ta zgodba je priromala na splet v starševsko klepetalnico. Ena izmed bralk opravlja soroden poklic kot šolska pedagoginja, in njena razlaga za mamino reakcijo je bila, da je staršem pač težko sprejeti resnico o otroku. Ta "strokovnjakinja" je podprla oceno prve "strokovnjakinje", otrokova mama je bila po njenem pač v zmoti in zanikanju. Nikakršnega dvoma ni izrazila glede tega, da "stroka" na podlagi nekajminutnega bralnega preizkusa izpeljuje ugotovitve (ne hipoteze!) o storilnostnih pritiskih staršev, teh ugotovitev pa potem ne preveri v pogovoru z otrokovo mamo, ampak se gladko ima za vsevedno.


Tudi sama sem po izobrazbi psihologinja. Pripravništvo sem opravila v svetovalni službi osnovne šole, torej na enakem delovnem mestu kot omenjena pedagoginja, ki je testirala bralne sposobnosti otrok. Vem, da imajo svetovalni delavci v šolah v povprečju malo stika s posameznim otrokom. Po normativu pripada šoli en tak delavec na 20 oddelkov, to pa je približno 400 učencev. Svetovalni delavec ima precej birokratskih zadolžitev, občasno opravi kakšno uro v razredu. Več stikov ima s posameznimi učenci, ki imajo izrazite vedenjske in/ali učne težave, ostale, tj. povprečne otroke pozna le površinsko. Staršev ne pozna, razen posameznih, katerih otrok ima kakšne večje težave, zaradi katerih se starši večkrat oglasijo v šoli. Učenec, o katerem teče beseda, je bil med najboljšimi v razredu (ravno od tu začudenje nad slabšim branjem), zato pedagoginja z njim doslej še ni delala, s starši prav tako ne. Nekaj skopih dejstev – da je deček zelo dober učenec, ki mu gre dobro tudi branje, in ena situacija, ko je bral slabše kot navadno, je pedagoginji (in učiteljici?) zadoščalo za sklep, da so starši storilnostno naravnani, da na otroka pritiskajo, od njega preveč zahtevajo in ga premalokrat pohvalijo. In – hop – že sta se pedagoški delavki počutili upravičeni dajati otrokovi mami vzgojne nasvete.

 

Takšno ravnanje lahko označim z eno besedo: nestrokovnost (še vedno govorim o drugem primeru). Takšno precenjevanje lastnega dometa in kompetenc lahko pomeni zgolj hudo pomanjkljivo strokovno znanje. Če bi bili pedagoginja in učiteljica ustrezno strokovno podkovani, potem bi vedeli, da otrokovih staršev, njunih stališč in ambicij ne poznata dovolj dobro, da bi lahko sodili, kaj je vzrok otrokovega slabšega branja, ko je bil na testu pri pedagoginji; da je možnih še nešteto drugih vzrokov za zatikajoče branje v posameznem trenutku; da tako kompleksnih fenomenov, kot sta počutje in delovanje otroka v določenem trenutku, ne moremo soditi na hitro, enoznačno in brez zbiranja dodatnih informacij.

 

 

Niso vsi "strokovnjaki" res strokovnjaki

 

Skratka, če bi imeli nekaj več znanja, bi vedeli, da imata premalo znanja za takšne sklepe in vzgojne nasvete na podlagi teh sklepov. Ni pa samo nestrokovno, ampak tudi nespoštljivo in neotesano, da se šolsko osebje, ki otroka samo površno pozna – ter se mu sploh ne posveča kot celoviti osebnosti, pač pa "obdeluje" samo njegov intelekt, niti ga ne obravnava kot posameznika, pač pa le kot del skupine –, čuti upravičeno njegovi mami soliti pamet o tem, kaj otrok potrebuje.

 

 

V določenih primerih bi bila vzgojna pomoč staršem zelo dobrodošla in potrebna. V vsakem razredu je skoraj zagotovo tudi kak otrok staršev, ki svoji nalogi niso dorasli, kar se kaže v otrokovih težavah. Po mojih opažanjih šolsko osebje slabo izbira situacije, ko se odloči ponuditi pomoč pri vzgoji. V zvezi z otroki in starši, ki imajo resnično hude težave, vse prevečkrat poslušamo samo kritike, zgražanje in obsojanje. V takih težkih primerih šolniki redko zmorejo kaj več kot to. V opisani zgodbi pa je imel en prijeten, bister deček slab trenutek ali slab dan, in že sta imeli "strokovnjakinji" pri roki prgišče nasvetov za njegovo mamo. In če teh nasvetov na sprejme s hvaležnostjo, potem lahko dobi še dodatno nalepko: ne zmore sprejeti resnice o otroku.

 

Obstajajo tudi drugačni primeri: Ko se učitelj/svetovalni delavec in starši konstruktivno povežejo v skrbi za otroka, se ujamejo v komunikaciji, se medsebojno podprejo, ponudijo adekvatno pomoč... in iz vsega skupaj pridejo okrepljeni – predvsem otrok. Komur to uspeva vsaj občasno, se v gornjem tekstu zagotovo ne bo prepoznal.

 

 

Diagnostični intervju ali manipulacija? 

 
Potem je tu še psihologinja z dvema hiškama. Taki testi se imenujejo projekcijski, saj naj bi pacient v risbo ali soroden material projiciral svoje psihične vsebine. Bolj običajen tovrstni preizkus za otroke je risba družine v podobi živali. Za test z dvema hiškama slišim prvič, vendar sem kljub temu prepričana, da uporaba testa na tak način ni korektna. Ne moremo otroku reči, da morata biti zasedeni obe hiški (s tem bi mu sugerirali, naj družino razdeli na dva dela), pozneje pa iz tega sklepati na težave v odnosih! Takšno "testiranje" je navadna manipulacija, za katero ni treba biti strokovnjak. Prav to je naredila omenjena psihologinja: deklico je z navodili usmerila, da je narisala družino razdeljeno, potem pa iz tega potegnila zaključke, na osnovi katerih je gradila lastni občutek pomembnosti, ker je nekaj "ugotovila" o družini in imela razlog za nove razgovore... Družini pa je naredila zgolj dodatno škodo.

 

Obe zgodbi ponazarjata, da vsi strokovnjaki niso zares strokovnjaki. Razlogi, da si kot psihologinja upam komentirati strokovnost druge psihologinje in pedagoginje, so predvsem naslednji:

 

- da je minilo že dobrih dvajset let, odkar sem bila sveža diplomantka psihologije;

 

- da sem spoznala delo šolske svetovalne službe, potem pa se umaknila in opazovala sistem še od zunaj, kot mama;

 

- da nisem bila vpeta v delovno razmerje, kar bi pomenilo preživljati velik del časa v službi, ob ne vedno smiselnih in koristnih opravilih, in sem lahko prebrala veliko literature;

 

- da si zadnja leta iz družinskega denarja plačujem draga in kvalitetna izobraževanja, na kakršna zaide le redkokatera šolska svetovalna delavka ali klinična psihologinja.

 

 

 

Še vedno imam občutek, da sem komaj na začetku in da mi manjka še ogroomno znanja... a primeri kot sta ta dva, bodejo v oči že od daleč. Ena takšnih "strokovnjakinj", o katerih tu ne govorim ravno pohvalno, sem bila pred leti tudi sama. S fakultete na delovno mesto sem prišla z nenavadno mešanico občutkov: po eni strani samozavestna, saj po petih letih in toliko opravljenih izpitih ter diplomi menda že nekaj znam, po drugi strani pa povsem nepripravljena za soočenje z realnostjo dela z ljudmi. Fakultetni programi za poklice, ki jih omenjam, ponujajo le za ščepec prakse, a so zvrhano prepolni takšnih in drugačnih teorij – vse niso v pomoč, za povrhu pa se rade pozabljajo ali postanejo zastarele. Ko je takšen mlad strokovnjak nenadoma z vso silo vpet v sistem, je odvisno od številnih dejavnikov, ali se bo uspel ob svojem delu razvijati in rasti, ali pa bo zgolj eno od kolesc v mehanizmu, ki ostaja vedno na istem mestu in se vrti venomer v isto smer, vsak dan z enako samoumevnostjo, vedno bolj zarjavelo. Psihologinja in pedagoginja iz pričujočih dveh primerov sta takšni kolesci.

 

Za takšno stanje je veliko bolj kot posamezni kvazi-strokovnjaki odgovoren sistem, ki njihovo izobraževanje in pripravo na poklic jemlje dokaj lahkotno ter se ne obremenjuje s skrbjo za njihovo osebno in poklicno rast. Vsak posameznik se je za poklic odločil iz svojih osebnih razlogov, za katere je verjel, da so pravi.

 

 

Zaupanje strokovnjakom na preizkušnji

 

Kadar smo v težavah, včasih potrebujemo pomoč strokovnjaka. Pravzaprav je za šoloobvezne otroke zgodba drugačna: če imajo kakšne težave ali ne, pri določeni starosti vsi pristanejo v rokah pedagoških strokovnjakov in za marsikaterega otroka se težave začnejo ravno takrat... Da bi nam lahko pomagal, strokovnjak potrebuje naše zaupanje, kar pa ni možno na ukaz. Ker imamo vsi že določene življenjske izkušnje, na tej podlagi lažje ali težje zaupamo določenim strokam, ljudem in sistemom. Ženska iz prve pripovedi pravi, da ne zaupa več nobenemu psihologu in psihiatru, potem ko je imela v zgodnjem otroštvu zelo slabo izkušnjo z enim od njih.

 

 

Zaupanja ni mogoče izsiliti ali ukazati, vedno pa si ga je možno pridobiti! Vsakdo, ki dela z ljudmi, ima možnost pridobiti njihovo zaupanje: tako, da jim prisluhne in jih zares sliši; tako da vodi z njimi dialog (in ne monolog); tako da jim prizna pravico čutiti, kot čutijo; tako da ne zanika ali minimalizira njihovih težav; tako da jih upošteva; da jih obravnava spoštljivo in kot sebi enakovredne sogovornike; da ne posega v njihovo integriteto in ne ruši njihovega človeškega dostojanstva; da ne zlorablja svoje moči, ki mu jo daje sistem...

 

 

Zaupanje sistemu po naše


 
V Sloveniji pogosto slišimo, da ljudje ne zaupajo več nobenemu sistemu; za Finsko na primer velja, da imajo državljani visoko zaupanje v šolski sistem. Nekateri slovenski učitelji to včasih pograbijo in vržejo kot očitek, češ, na Finskem starši spoštujejo učitelje in jim zaupajo, zato pa imajo dobro šolstvo, nas pa starši nočejo spoštovati in nam zaupati, zato je vse narobe. Finski starši so torej dobri, ker zaupajo učiteljem, slovenski starši pa so slabi, ker jim ne – takšna logika pritiče morda otroku. Odrasli pa vemo, da finski starši učiteljem zaupajo zato, ker so zaupanja vredni. Tam so strogi pogoji za sprejem na pedagoški študij. Želja postati učitelj se uresniči samo najboljšim desetim odstotkom tistih, ki se prijavijo. Finskim učiteljem zaupa tudi sistem in jim zato dopušča veliko avtonomije pri delu; isti sistem je te učitelje zelo pazljivo izbral in jih odlično izobrazil – logično, saj jim potem lahko tudi zaupa.

 

Pri nas država učiteljem ne zaupa, ampak jih raje nadzoruje in jim vsak najmanjši korak usmerja z zakoni, pravilniki in drugimi akti. Ravnateljem pošilja razne okrožnice z direktivami, kako naj jih še dodatno preverjajo in nadzorujejo, na primer pri tem, če se res pripeljejo v šolo po najkrajši možni poti in če res stanujejo tam, kot so navedli. Učitelji morajo tudi natančno pisno poročati o vsem, kar delajo, v več izvodih, sicer jim sistem ne bi verjel, da res delajo. Nenavadno je pri vsem tem pričakovati, da bodo učiteljem zaupali starši in učenci.

 

 

Še beseda o spoštovanju...

 

S spoštovanjem je podobno kot z zaupanjem. Ni mogoče na ukaz, ampak si ga mora vsak sam pridobiti. Tudi otroci niso (več) pripravljeni spoštovati drugih na ukaz, ampak se tega naučijo tako, da so odrasli spoštljivi do njih in sami med seboj.

 

 

... in sodelovanju

 
Kadar učitelji(ce) govorijo o tem, da bi starši morali s šolo sodelovati, pri tem večkrat zaznamo ton, ki pravi, da je sodelovanje, da naj starši naredijo, kar jim rečemo šolniki; naj ne sprašujejo, ne dvomijo in ne dajejo predlogov, saj mi vendar vemo vse, kar je treba vedeti. Vpričo otroka starši nikoli ne smejo na glas podvomiti v učiteljev prav. Kritičnost do šole, učitelja ali ravnatelja pa je sploh višek nesramnosti. Naš šolski sistem je nasploh radodaren s sporočili v smislu: "Mi bolje vemo, kaj je dobro za vas." "Prepustite se nam, ne razmišljajte in ne sprašujte, samo ubogajte."

 

Mi smo strokovnjaki – zaupajte nam!

 

 

Marjana Škalič je psihologinja in mati treh otrok. Prekmurka, ki piše kritične prispevke o slovenskem šolstvu na svojem blogu Kje vas čevelj žuli. Pričujoči članek je delno editiran, v celoti ga lahko preberete tule.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
EMA 2017: analiziramo odločitve strokovne komisije RTV, ki je ignorirala in povozila glas ljudstva
0
27.02.2017 00:28
Kljub temu, da sta fanta iz skupine BQL po mnenju večine Slovencev na letošnji Emi odpela najbolj všečno pesem, ki jima je v ... Več.
Piše: Uredništvo
Pred velikim finalom: Zakaj je Ema dokaz, da so glasbene kvote slaba ideja
4
24.02.2017 00:28
Po zaključku polfinalnih večerov Eme ter tik pred velikim finalom tega glasbenega dogodka smo pridobili nov komentar o glasbeni ... Več.
Piše: Uredništvo
Lidia Glavina na vrhu SDH: Ženska za 12 milijard evrov, o kateri ne vemo skoraj nič!
9
23.02.2017 15:30
Lansko poletje, ko je Lidia Glavina nepričakovano postala v.d. predsednice uprave Slovenskega državnega holdinga (SDH), smo na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kako je Darko Zorman "blestel" pred parlamentarno preiskovalno komisijo
10
20.02.2017 01:11
Med vrhunci zaslišanj, ki jih je doslej opravila spomladi 2016 ustanovljena parlamentarna preiskovalna komisija za ugotavljanje ... Več.
Piše: Uredništvo
Televizija Slovenija tik pred Emo priznava: "Ob prenosu Evrovizije kvot zagotovo ne bo mogoče doseči."
8
16.02.2017 23:00
Uredniki oddaje Ema na RTV Slovenija se držijo za glavo in tekmovanje za slovensko evrovizijsko popevko prilagajajo norim kvotam ... Več.
Piše: Uredništvo
Trump in Cerar: podobna v kopičenju slabih odločitev in neumnih izjav
7
16.02.2017 01:25
Miro Cerar in Donald Trump sta si v svojih odločitvah vedno bolj podobna: odločitve sprejemata zaradi medijev, sprejetih ... Več.
Piše: Uredništvo
Če Hrvaška ne bo sprejela arbitražne razsodbe, jo bo morala Slovenija tožiti
11
14.02.2017 22:00
Eden od najpomembnejših dogodkov letošnjega leta bo zagotovo razsodba Arbitražnega sodišča, ki odloča o meji med Slovenijo in ... Več.
Piše: Igor Mekina
Specialna vojna: ponarejeno pismo slovenskega vojaka iz fronte, ki ne obstaja
19
14.02.2017 02:16
Dokopali smo se do t.i. pisma slovenskega vojaka iz Litve, ki je bilo verjetno načrtovano kot medijski spin za kampanjo proti ... Več.
Piše: Uredništvo
Bravo! Svetniki rešujejo čast zakonodajalcev in noro glasbeno kvoto pošiljajo na ustavno sodišče!
1
09.02.2017 23:59
Če je Državni svet, ki ga nekateri zaničljivo imenujejo slepo črevo slovenskega parlamentarizma, kdaj upravičil svojo čast in ... Več.
Piše: Uredništvo
Prva obletnica glasbenih kvot: velika zagovornika slovenskih kvot Zoran Predin in Tinkara Kovač prepevata v hrvaščini in italijanščini
3
07.02.2017 02:00
Nore glasbene kvote so upihnile prvo svečko: 4. februarja 2016 je Državni svet izglasoval veto na Zakon o medijih, ki je uvajal ... Več.
Piše: Uredništvo
Vroči HIT: Borut Jamnik ne izbira sredstev, da bi postavil svojo upravo, tudi SMC prav nič etično poriva svoje
12
05.02.2017 20:00
Tragikomedija imenovanja nove uprave družbe Hit se približuje vrelišču: nadzorni svet družbe naj bi v ponedeljek, 6. februarja ... Več.
Piše: Uredništvo
UKCL odgovarja: "Internistična prva pomoč, največja sirota ljubljanskega Kliničnega centra"
0
05.02.2017 12:00
Iz Službe za odnose z javnostmi ljubljanskega UKC so nam zaradi članka, objavljenega 3. februarja z naslovom Internistična prva ... Več.
Piše: Uredništvo
Internistična prva pomoč, največja sirota ljubljanskega Kliničnega centra
2
03.02.2017 01:35
O Internistični prvi pomoči (IPP) ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra na Portalu PLUS letos pišemo že četrtič. Na ... Več.
Piše: Uredništvo
Veto proti samovolji oblasti, upor proti aroganci starih mačkov in novih obrazov
2
01.02.2017 20:47
Državni svet bo v torek, dan pred praznikom slovenske kulture, odločal o vložitvi zahteve za oceno ustavnosti zakona o medijih, ... Več.
Piše: Uredništvo
Koga ali kaj bo Slovenska vojska branila v Latviji
12
31.01.2017 20:18
Kaj dejansko za Slovenijo, ki lovi ravnovesje v odnosih med Zahodom in Rusijo, lahko pomeni napotitev petdesetih slovenskih ... Več.
Piše: Ivan H. Kukec
Epidemija slabega vodenja: Ponovno izredne razmere na ljubljanski urgenci!
1
31.01.2017 14:08
Pred nekaj dnevi smo poročali o pravem kaosu na urgenci naše največje bolnišnice, točcneje na Internistični prvi pomoči UKC ... Več.
Piše: Uredništvo
Operacije sive mrene na Očesni kliniki razkrivajo skrivnost umetno ustvarjenih čakalnih vrst
2
30.01.2017 23:13
Pred kratkim - točneje 18. decembra lani - je časnik Dnevnik v članku Bolniki imajo vtis, da se jih otepajo: kaj se dogaja na ... Več.
Piše: Uredništvo
Po sramotni glasbeni kvoti gre zdaj Cerarjeva vlada z diskriminacijo še nad slovenske mladinske pisatelje in pesnike!
9
29.01.2017 21:12
Javna agencija za knjigo - da, tudi takšno institucijo imamo! - je na začetku leta slovenske avtorje presenetila z dvema ... Več.
Piše: Uredništvo
Mladi zdravniki v pismu Miru Cerarju trdijo, da so v čakalnih vrstah tudi že mrtvi pacienti
2
26.01.2017 21:47
Na Portalu PLUS nas veseli, da so vsaj mladi, neobremenjeni ljudje končno spregledali kvazisocialistično ozadje slovenskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Politiki se igrajo z ocenjevanjem pripravljenosti Slovenske vojske, ta pa životari na robu popolnega poloma
6
25.01.2017 00:00
Bliža se trenutek, ko bo predsednik republike sprejel oceno o pripravljenosti Slovenske vojske. Ker je po ustavi njen vrhovni ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zakaj sem javno podprl Gorana Klemenčiča in zakaj bi iz načelnih razlogov to storil še enkrat
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.915
02/
Kako je Darko Zorman "blestel" pred parlamentarno preiskovalno komisijo
Uredništvo
Ogledov: 3.252
03/
Lidia Glavina na vrhu SDH: Ženska za 12 milijard evrov, o kateri ne vemo skoraj nič!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.508
04/
Cerarjev harem je s falconom odletel na rokometno tekmo v Pariz, kot da bi šlo za državniški obisk
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.312
05/
Televizija Slovenija tik pred Emo priznava: "Ob prenosu Evrovizije kvot zagotovo ne bo mogoče doseči."
Uredništvo
Ogledov: 1.761
06/
Kako novi zdravstveni prispevek "popravlja" lani uvedeno davčno razbremenitev
Bine Kordež
Ogledov: 1.080
07/
Evropska zavest in totalitarizem
Keith Miles
Ogledov: 1.079
08/
Vizija 2050: ali se res samo po poti strankarstva lahko naredi korak k boljši demokraciji?
Miha Burger
Ogledov: 998
09/
Pred velikim finalom: Zakaj je Ema dokaz, da so glasbene kvote slaba ideja
Uredništvo
Ogledov: 702
10/
Specialna vojna: ponarejeno pismo slovenskega vojaka iz fronte, ki ne obstaja
Uredništvo
Ogledov: 2.792