Razkrivamo

Učenci in starši v primežu šolskih pedagogov in psihologov

V Sloveniji pogosto slišimo, da ljudje ne zaupajo več nobenemu sistemu. Nekateri naši šolski učitelji to včasih vržejo kot očitek, češ da na primer na Finskem starši spoštujejo učitelje in jim zaupajo, zato pa imajo dobro šolstvo, pri nas pa starši nočejo spoštovati in zaupati učiteljem, zato pa je vse narobe. Skratka, finski starši so torej dobri, ker zaupajo učiteljem, slovenski starši pa slabi, ker jim ne. Takšna logika je seveda otročja: finski starši učiteljem zaupajo zato, ker so zaupanja vredni.

04.01.2017 00:09
Piše: Marjana Škalič
Ključne besede:   šola   šolstvo   šolarji   otroci   starši   psihologi   Slovenija   Finska   zaupanje

Foto: arhiv Portala PLUS

Pri nas država učiteljem ne zaupa, ampak jih raje nadzoruje in jih usmerja z zakoni, pravilniki in drugimi akti. Ravnateljem pošilja okrožnice z direktivami, kako naj šolnike še dodatno preverjajo in nadzorujejo, tudi glede tega, če se res pripeljejo v šolo po najkrajši možni poti in če res stanujejo tam, kot so navedli. Učitelji morajo natančno pisno poročati o vsem, kar delajo. V več izvodih, sicer jim sistem ne bi verjel, da res delajo.

Neka mlada ženska je nekje na internetu delila svojo otroško izkušnjo s psihologinjo. Tako nekako je opisala: "Nikoli, ampak res nikoli ne bom pozabila, pa sem bila takrat stara šele šest let. Imela sem psihosomatske težave, stalno me je bolel trebušček, zato so me peljali k psihologu. Psihologinja mi je dala med drugimi nalogami tudi za narisati dve hiški, v kateri sem morala nato razporediti družino. Najprej sem vse narisala v isto hiško, ampak psihologinja je rekla, da nobena hiška ne sme ostati prazna. Verjetno sem si pomagala z logiko, da grejo fantki skupaj in punčke skupaj, ter v eni hiški narisala mami in mene, v drugi pa brata in očeta. Iz tega je potem nastal cel halo – kakšen odnos imam z očetom – zakaj sem ga narisala v drugo hiško... Klicali so očeta na razgovor, celo našo družino sosprli, jaz pa sem se počutila še bolj krivo za vse! Od takrat dalje ne verjamem nobenemu psihologu in psihiatru!"

 

Druga zgodba prihaja iz šolskega področja: Učenci prvega triletja so bili nekega dne med poukom napoteni k šolski pedagoginji, ki je testirala njihove bralne sposobnosti. Nekemu dečku se je pri branju bolj zatikalo kot običajno, njegov testni rezultat se ni čisto ujemal z njegovo bralno sposobnostjo, kot jo je sicer izkazoval v razredu. Ni znano, na čigavem zelniku je zrasla interpretacija tega nepričakovano nižjega bralnega rezultata – ali je nastala v glavi pedagoginje, učiteljice ali obeh skupaj; zgodba pove le to, kaj je učiteljica povedala fantkovi mami, ko ga je ta prišla po pouku iskat: "Vaš sin je pri pedagoginji bral slabše kot bere sicer. Sklepamo, da je imel zaradi nove situacije oziroma nove osebe in ker je šlo za testiranje, tremo in posledično naredil več napak. Menimo, da je otrok pod pritiskom vaših visokih pričakovanj, zato vam svetujem, da ga malo večkrat pohvalite in da ne zahtevate od njega preveč."

 

 

En šolski psiholog na 400 učencev

 

Mamo je to sporočilo zelo presenetilo, ostala je brez besed. V besedah učiteljice ni mogla razbrati nobenega smisla, nobene povezave z načinom, kako z možem vzgajata svoje tri otroke in kakšna pričakovanja imata do njih. Tudi ta zgodba je priromala na splet v starševsko klepetalnico. Ena izmed bralk opravlja soroden poklic kot šolska pedagoginja, in njena razlaga za mamino reakcijo je bila, da je staršem pač težko sprejeti resnico o otroku. Ta "strokovnjakinja" je podprla oceno prve "strokovnjakinje", otrokova mama je bila po njenem pač v zmoti in zanikanju. Nikakršnega dvoma ni izrazila glede tega, da "stroka" na podlagi nekajminutnega bralnega preizkusa izpeljuje ugotovitve (ne hipoteze!) o storilnostnih pritiskih staršev, teh ugotovitev pa potem ne preveri v pogovoru z otrokovo mamo, ampak se gladko ima za vsevedno.


Tudi sama sem po izobrazbi psihologinja. Pripravništvo sem opravila v svetovalni službi osnovne šole, torej na enakem delovnem mestu kot omenjena pedagoginja, ki je testirala bralne sposobnosti otrok. Vem, da imajo svetovalni delavci v šolah v povprečju malo stika s posameznim otrokom. Po normativu pripada šoli en tak delavec na 20 oddelkov, to pa je približno 400 učencev. Svetovalni delavec ima precej birokratskih zadolžitev, občasno opravi kakšno uro v razredu. Več stikov ima s posameznimi učenci, ki imajo izrazite vedenjske in/ali učne težave, ostale, tj. povprečne otroke pozna le površinsko. Staršev ne pozna, razen posameznih, katerih otrok ima kakšne večje težave, zaradi katerih se starši večkrat oglasijo v šoli. Učenec, o katerem teče beseda, je bil med najboljšimi v razredu (ravno od tu začudenje nad slabšim branjem), zato pedagoginja z njim doslej še ni delala, s starši prav tako ne. Nekaj skopih dejstev – da je deček zelo dober učenec, ki mu gre dobro tudi branje, in ena situacija, ko je bral slabše kot navadno, je pedagoginji (in učiteljici?) zadoščalo za sklep, da so starši storilnostno naravnani, da na otroka pritiskajo, od njega preveč zahtevajo in ga premalokrat pohvalijo. In – hop – že sta se pedagoški delavki počutili upravičeni dajati otrokovi mami vzgojne nasvete.

 

Takšno ravnanje lahko označim z eno besedo: nestrokovnost (še vedno govorim o drugem primeru). Takšno precenjevanje lastnega dometa in kompetenc lahko pomeni zgolj hudo pomanjkljivo strokovno znanje. Če bi bili pedagoginja in učiteljica ustrezno strokovno podkovani, potem bi vedeli, da otrokovih staršev, njunih stališč in ambicij ne poznata dovolj dobro, da bi lahko sodili, kaj je vzrok otrokovega slabšega branja, ko je bil na testu pri pedagoginji; da je možnih še nešteto drugih vzrokov za zatikajoče branje v posameznem trenutku; da tako kompleksnih fenomenov, kot sta počutje in delovanje otroka v določenem trenutku, ne moremo soditi na hitro, enoznačno in brez zbiranja dodatnih informacij.

 

 

Niso vsi "strokovnjaki" res strokovnjaki

 

Skratka, če bi imeli nekaj več znanja, bi vedeli, da imata premalo znanja za takšne sklepe in vzgojne nasvete na podlagi teh sklepov. Ni pa samo nestrokovno, ampak tudi nespoštljivo in neotesano, da se šolsko osebje, ki otroka samo površno pozna – ter se mu sploh ne posveča kot celoviti osebnosti, pač pa "obdeluje" samo njegov intelekt, niti ga ne obravnava kot posameznika, pač pa le kot del skupine –, čuti upravičeno njegovi mami soliti pamet o tem, kaj otrok potrebuje.

 

 

V določenih primerih bi bila vzgojna pomoč staršem zelo dobrodošla in potrebna. V vsakem razredu je skoraj zagotovo tudi kak otrok staršev, ki svoji nalogi niso dorasli, kar se kaže v otrokovih težavah. Po mojih opažanjih šolsko osebje slabo izbira situacije, ko se odloči ponuditi pomoč pri vzgoji. V zvezi z otroki in starši, ki imajo resnično hude težave, vse prevečkrat poslušamo samo kritike, zgražanje in obsojanje. V takih težkih primerih šolniki redko zmorejo kaj več kot to. V opisani zgodbi pa je imel en prijeten, bister deček slab trenutek ali slab dan, in že sta imeli "strokovnjakinji" pri roki prgišče nasvetov za njegovo mamo. In če teh nasvetov na sprejme s hvaležnostjo, potem lahko dobi še dodatno nalepko: ne zmore sprejeti resnice o otroku.

 

Obstajajo tudi drugačni primeri: Ko se učitelj/svetovalni delavec in starši konstruktivno povežejo v skrbi za otroka, se ujamejo v komunikaciji, se medsebojno podprejo, ponudijo adekvatno pomoč... in iz vsega skupaj pridejo okrepljeni – predvsem otrok. Komur to uspeva vsaj občasno, se v gornjem tekstu zagotovo ne bo prepoznal.

 

 

Diagnostični intervju ali manipulacija? 

 
Potem je tu še psihologinja z dvema hiškama. Taki testi se imenujejo projekcijski, saj naj bi pacient v risbo ali soroden material projiciral svoje psihične vsebine. Bolj običajen tovrstni preizkus za otroke je risba družine v podobi živali. Za test z dvema hiškama slišim prvič, vendar sem kljub temu prepričana, da uporaba testa na tak način ni korektna. Ne moremo otroku reči, da morata biti zasedeni obe hiški (s tem bi mu sugerirali, naj družino razdeli na dva dela), pozneje pa iz tega sklepati na težave v odnosih! Takšno "testiranje" je navadna manipulacija, za katero ni treba biti strokovnjak. Prav to je naredila omenjena psihologinja: deklico je z navodili usmerila, da je narisala družino razdeljeno, potem pa iz tega potegnila zaključke, na osnovi katerih je gradila lastni občutek pomembnosti, ker je nekaj "ugotovila" o družini in imela razlog za nove razgovore... Družini pa je naredila zgolj dodatno škodo.

 

Obe zgodbi ponazarjata, da vsi strokovnjaki niso zares strokovnjaki. Razlogi, da si kot psihologinja upam komentirati strokovnost druge psihologinje in pedagoginje, so predvsem naslednji:

 

- da je minilo že dobrih dvajset let, odkar sem bila sveža diplomantka psihologije;

 

- da sem spoznala delo šolske svetovalne službe, potem pa se umaknila in opazovala sistem še od zunaj, kot mama;

 

- da nisem bila vpeta v delovno razmerje, kar bi pomenilo preživljati velik del časa v službi, ob ne vedno smiselnih in koristnih opravilih, in sem lahko prebrala veliko literature;

 

- da si zadnja leta iz družinskega denarja plačujem draga in kvalitetna izobraževanja, na kakršna zaide le redkokatera šolska svetovalna delavka ali klinična psihologinja.

 

 

 

Še vedno imam občutek, da sem komaj na začetku in da mi manjka še ogroomno znanja... a primeri kot sta ta dva, bodejo v oči že od daleč. Ena takšnih "strokovnjakinj", o katerih tu ne govorim ravno pohvalno, sem bila pred leti tudi sama. S fakultete na delovno mesto sem prišla z nenavadno mešanico občutkov: po eni strani samozavestna, saj po petih letih in toliko opravljenih izpitih ter diplomi menda že nekaj znam, po drugi strani pa povsem nepripravljena za soočenje z realnostjo dela z ljudmi. Fakultetni programi za poklice, ki jih omenjam, ponujajo le za ščepec prakse, a so zvrhano prepolni takšnih in drugačnih teorij – vse niso v pomoč, za povrhu pa se rade pozabljajo ali postanejo zastarele. Ko je takšen mlad strokovnjak nenadoma z vso silo vpet v sistem, je odvisno od številnih dejavnikov, ali se bo uspel ob svojem delu razvijati in rasti, ali pa bo zgolj eno od kolesc v mehanizmu, ki ostaja vedno na istem mestu in se vrti venomer v isto smer, vsak dan z enako samoumevnostjo, vedno bolj zarjavelo. Psihologinja in pedagoginja iz pričujočih dveh primerov sta takšni kolesci.

 

Za takšno stanje je veliko bolj kot posamezni kvazi-strokovnjaki odgovoren sistem, ki njihovo izobraževanje in pripravo na poklic jemlje dokaj lahkotno ter se ne obremenjuje s skrbjo za njihovo osebno in poklicno rast. Vsak posameznik se je za poklic odločil iz svojih osebnih razlogov, za katere je verjel, da so pravi.

 

 

Zaupanje strokovnjakom na preizkušnji

 

Kadar smo v težavah, včasih potrebujemo pomoč strokovnjaka. Pravzaprav je za šoloobvezne otroke zgodba drugačna: če imajo kakšne težave ali ne, pri določeni starosti vsi pristanejo v rokah pedagoških strokovnjakov in za marsikaterega otroka se težave začnejo ravno takrat... Da bi nam lahko pomagal, strokovnjak potrebuje naše zaupanje, kar pa ni možno na ukaz. Ker imamo vsi že določene življenjske izkušnje, na tej podlagi lažje ali težje zaupamo določenim strokam, ljudem in sistemom. Ženska iz prve pripovedi pravi, da ne zaupa več nobenemu psihologu in psihiatru, potem ko je imela v zgodnjem otroštvu zelo slabo izkušnjo z enim od njih.

 

 

Zaupanja ni mogoče izsiliti ali ukazati, vedno pa si ga je možno pridobiti! Vsakdo, ki dela z ljudmi, ima možnost pridobiti njihovo zaupanje: tako, da jim prisluhne in jih zares sliši; tako da vodi z njimi dialog (in ne monolog); tako da jim prizna pravico čutiti, kot čutijo; tako da ne zanika ali minimalizira njihovih težav; tako da jih upošteva; da jih obravnava spoštljivo in kot sebi enakovredne sogovornike; da ne posega v njihovo integriteto in ne ruši njihovega človeškega dostojanstva; da ne zlorablja svoje moči, ki mu jo daje sistem...

 

 

Zaupanje sistemu po naše


 
V Sloveniji pogosto slišimo, da ljudje ne zaupajo več nobenemu sistemu; za Finsko na primer velja, da imajo državljani visoko zaupanje v šolski sistem. Nekateri slovenski učitelji to včasih pograbijo in vržejo kot očitek, češ, na Finskem starši spoštujejo učitelje in jim zaupajo, zato pa imajo dobro šolstvo, nas pa starši nočejo spoštovati in nam zaupati, zato je vse narobe. Finski starši so torej dobri, ker zaupajo učiteljem, slovenski starši pa so slabi, ker jim ne – takšna logika pritiče morda otroku. Odrasli pa vemo, da finski starši učiteljem zaupajo zato, ker so zaupanja vredni. Tam so strogi pogoji za sprejem na pedagoški študij. Želja postati učitelj se uresniči samo najboljšim desetim odstotkom tistih, ki se prijavijo. Finskim učiteljem zaupa tudi sistem in jim zato dopušča veliko avtonomije pri delu; isti sistem je te učitelje zelo pazljivo izbral in jih odlično izobrazil – logično, saj jim potem lahko tudi zaupa.

 

Pri nas država učiteljem ne zaupa, ampak jih raje nadzoruje in jim vsak najmanjši korak usmerja z zakoni, pravilniki in drugimi akti. Ravnateljem pošilja razne okrožnice z direktivami, kako naj jih še dodatno preverjajo in nadzorujejo, na primer pri tem, če se res pripeljejo v šolo po najkrajši možni poti in če res stanujejo tam, kot so navedli. Učitelji morajo tudi natančno pisno poročati o vsem, kar delajo, v več izvodih, sicer jim sistem ne bi verjel, da res delajo. Nenavadno je pri vsem tem pričakovati, da bodo učiteljem zaupali starši in učenci.

 

 

Še beseda o spoštovanju...

 

S spoštovanjem je podobno kot z zaupanjem. Ni mogoče na ukaz, ampak si ga mora vsak sam pridobiti. Tudi otroci niso (več) pripravljeni spoštovati drugih na ukaz, ampak se tega naučijo tako, da so odrasli spoštljivi do njih in sami med seboj.

 

 

... in sodelovanju

 
Kadar učitelji(ce) govorijo o tem, da bi starši morali s šolo sodelovati, pri tem večkrat zaznamo ton, ki pravi, da je sodelovanje, da naj starši naredijo, kar jim rečemo šolniki; naj ne sprašujejo, ne dvomijo in ne dajejo predlogov, saj mi vendar vemo vse, kar je treba vedeti. Vpričo otroka starši nikoli ne smejo na glas podvomiti v učiteljev prav. Kritičnost do šole, učitelja ali ravnatelja pa je sploh višek nesramnosti. Naš šolski sistem je nasploh radodaren s sporočili v smislu: "Mi bolje vemo, kaj je dobro za vas." "Prepustite se nam, ne razmišljajte in ne sprašujte, samo ubogajte."

 

Mi smo strokovnjaki – zaupajte nam!

 

 

Marjana Škalič je psihologinja in mati treh otrok. Prekmurka, ki piše kritične prispevke o slovenskem šolstvu na svojem blogu Kje vas čevelj žuli. Pričujoči članek je delno editiran, v celoti ga lahko preberete tule.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Polemika: Esej o opustošenju legalnosti, legitimnosti in ustavnosti volitev 2014
9
30.11.2020 23:30
Prispevek je odziv na mnenje Boruta Pahorja, predsednika republike, z dne 18. 11. 2020, v odzivu na pismo predsednika vlade ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Se nam ponavlja zadnja kriza iz leta 2009? Vse kaže, da ne, vseeno pa bo ključen ponovni dvig domače potrošnje.
0
29.11.2020 23:30
Upad gospodarske aktivnosti bo v letošnjem letu zaradi epidemije skoraj podoben upadu v prvem letu zadnje gospodarske in ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zmagal ni niti Biden niti Trump, Američani so izgubili volitve, račune pa plačujemo prebivalci preostalega sveta
14
20.11.2020 22:50
Kaj za vraga se dogaja v največji demokraciji na svetu, da se je zgodila ena največjih blamaž v zgodovini Združenih držav? Kajti ... Več.
Piše: Igor Vlačič
30 letnica plebiscita (1990-2020): Vsega je bil kriv Jože Pučnik
8
09.11.2020 21:30
V prihodnjih tednih, vse tja do božiča, bomo na portalu objavljali prispevke na temo slovenskega plebiscita, od katerega bo ... Več.
Piše: Peter Jambrek
Ponovno odkrita knjižna mojstrovina: Gulliverjeva potovanja
3
06.11.2020 23:09
Živimo v časih, ko je zaradi pandemije gibanje omejeno in ko potovanja nikakor niso več samoumevna, ponekod pa so celo ... Več.
Piše: Uredništvo
Demokracija v Ameriki: Nikakor ni izključeno, da bo Melania Trump še štiri leta krasila Belo hišo
6
02.11.2020 22:04
Kdo bo naslednji predsednik Združenih držav Amerike? Dokončen odgovor na to vprašanje bomo Evropejci zaradi časovnega zamika ... Več.
Piše: Mitja Kotnik
Zakaj je ustavno sodišče doseglo novo dno
5
30.10.2020 22:00
Ustavno sodišče je doživelo novo ponižanje, po mnenju dr. Jurija Toplaka pa so varuhi ustavnosti in zakonitosti na Beethovnovi ... Več.
Piše: Uredništvo
Covid statistika: Slovenija se pospešeno "prekužuje", narašča pa število smrtnih žrtev
17
27.10.2020 21:00
Kakšna je statistika, ko gre za število uradno potrjenih okužb za novim koronavirusom kot tudi za smrtnost na milijon ... Več.
Piše: Bine Kordež
Pred nami je odločilen teden: Če nam uspe ustaviti napredovanje virusa, se bomo izognili Bergamu, v nasprotnem primeru bo zelo hudo
11
25.10.2020 21:25
Ljubljanski Institut Jožef Stefan (IJS) je pripravil novo projekcijo širjenja okužb s Covid-19 v Sloveniji, ki je po naši oceni ... Več.
Piše: Uredništvo
Znani televizijski voditelj na CNN po le treh mesecih izgubil imunost na Covid-19!
11
16.10.2020 21:09
Britanski novinar in televizijski voditelj Richard Quest, eno izmed najbolj prepoznavnih imen ameriške televizije CNN, je ... Več.
Piše: Uredništvo
Afera mazači: Odprto pismo nekemu poslancu
16
15.10.2020 20:42
Običajno ljudi, ki jih ne poznam, vikam. To žal v tem primeru ne bo mogoče. Celo zapisati ime in priimek te osebe je pretežko. ... Več.
Piše: Domen Gorenšek
Pismo urednikom in novinarjem: Slovenija ponovno potrebuje angažma ljudi, ki so sposobni artikulirati duh časa!
6
11.10.2020 11:00
Na javni RTV opažam, da se bolj kot informiranju in pozivanju k spoštovanju ukrepov ukvarjajo z iskanjem napak pristojnih, ... Več.
Piše: Uredništvo
Odprto pismo ministroma Vasku Simonitiju in Simoni Kustec
1
05.10.2020 20:43
Tomaž Seljak in Alojz Križman sta že konec minulega meseca poslala odprto pismo ministru za kulturo Vasku Simonitiju in ... Več.
Piše: Uredništvo
Balkan na Kavkazu: Zgodovinski spopad Armenije in Azerbajdžana ali spopad z geostrateškimi razsežnostmi?
6
02.10.2020 23:59
Ljubljanski Mednarodni inštitut za balkanske in bližnjevzhodne študije IFIMES je pripravil podrobno analizo zadnje zaostritve ... Več.
Piše: Uredništvo
Naših 20.000 pravnih predpisov, 2. del: Vlada ima letos zaradi posledic Covid-19 precej več manevrskega prostora pri javnofinančnih izdatkih
4
27.09.2020 12:00
Brez dvoma so predlogi vladnega Strateškega sveta, kako znižati administrativne ovire, debirokratizirati javno upravo in ... Več.
Piše: Bine Kordež
Teta iz ozadja: Kako je tajnica Breda Oman "prevzela" Fundacijo za invalidske in humanitarne organizacije
3
23.09.2020 23:29
Pred desetimi dnevi smo objavili prispevek Elene Pečarič z naslovom Na invalidih se dobro služi: FIHO kot družinsko podjetje ... Več.
Piše: Elena Pečarič
Naših 20.000 pravnih predpisov, 1. del: Kako nam bo Simičev Strateški svet za debirokratizacijo poenostavil administriranje
5
22.09.2020 21:00
V senci politično oportunejših in populističnih aktivnosti je vlada že pozno spomladi ustanovila Strateški svet za ... Več.
Piše: Bine Kordež
Pet resnic o pokojninah in upokojencih, ki jih večina izmed nas verjetno ne pozna
9
17.09.2020 21:00
Med miti in legendami izstopajo zlasti prepričanje, da se nam bo vsak čas sesul pokojninski sistem, da imamo že skoraj dve ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dosje ekstremisti, 3. del: Zakaj bi nas morale podobnosti med Levico in italijansko skrajno desnico CasaPound skrbeti
7
16.09.2020 22:34
V zadnjem delu bomo naredili primerjavo poudarkov programa CasaPound in Levice do evroatlantskih povezav ter razmišljanja o ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Zagovor svobode govora: Pismo o pravičnosti in odprti javni razpravi
6
14.09.2020 20:59
V slovenskih medijih in javnosti skoraj docela spregledano pismo o pravičnosti in odprti razpravi (A Letter on Justice and Open ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
Keith Miles
Ogledov: 3.012
02/
Zakaj je Janševo pismo pomembno
Miha Burger
Ogledov: 2.573
03/
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.139
04/
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.039
05/
Polemika: Esej o opustošenju legalnosti, legitimnosti in ustavnosti volitev 2014
Žiga Stupica
Ogledov: 1.983
06/
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
Denis Poniž
Ogledov: 1.990
07/
Odtisi časa: Vladavina prava, papeževa pamet in Rdeči noski
Anej Sam
Ogledov: 1.340
08/
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
Keith Miles
Ogledov: 1.267
09/
Blagor kriznih razmer ali fenomen Jacinde Ardern
Simona Rebolj
Ogledov: 1.271
10/
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 5.188