Komentiram samo tisto, kar občudujem. Se pa velikokrat zgodi, da takoj zatem z vsem svojim znanjem temu nasprotujem. Republika je ogrožena. Kozmična silovitost se izrisuje kot bodočniška resničnost v hitrih filmskih kadrih. Nato se v trenutku preoblikuje v fantazmagorične stripovske preproščine, kjer fizikalni zakoni in rimsko pravo ne veljajo več. V vsem, kar vidim, je sila preprosta naracija, ki zahteva in sebe razume kot "sveto enostavnost", v imenu Mita. Vse, kar od nas zahteva, je, da vemo, kdo je kdo v mitski pripovedi. Skozi filmski kader redkokdaj zasveti človeško, čeprav se nenehoma sklicuje na človeštvo, na zven junaškega protagonista. Za republiko! Sila naj bo z nami! Razglaša: Vsi mi, ki pripadamo energiji kinematografije, se bomo združili v njej. Skupaj s silo bomo udarili proti ugrabljeni moči "princa teme". S svetlobnim mečem, z energetskim rezilom proti sebičnim interesom developerja. Takšen je načrt. Seveda nič na tem svetu ni tako, kot je videti v filmskem pogledu, proizvedenem v Hollywoodu.

V mojem svetu kozmifikacije umetnosti je vse ravno nasprotno. Dobesedno. Predvsem je vse kompozitno in čezčloveško! V mojem svetu kozmifikacije umetnosti avantgardni postopki odpirajo prostore divjemu in neenotnemu, a kljub temu civiliziranemu naporu prve bojne vrste brez militantnih jurišnikov. V mojem svetu je vse paradoksalno in anarhokozmistično! V mojem svetu je vsemirje naš skupni vmesnik. Če je bila formalna silovitost trilogije še polna fascinantnega XX. stoletja, se je v XXI. stoletju začela utapljati v stranskih kanalih, napolnjenih s politično dezorientiranostjo. Več kot očitno je, da je XXI. stoletje postalo nenadzorovano. Sicer je trilogija tudi v XX. stoletju požela ogromna kapitalska polja, v XXI. stoletju pa so dolarska kapitalska polja edini smisel trilogije: Nekdo je nekoga ubil. Kdo že? Koga? Ali je očeta, ali pa sina. Ali je sin ubil očeta, oče sina? Kdo je v resnici mati sinu, mogoče je mati oče! Kdo je komu učitelj? Mojemu učencu ali mojemu učitelju?

Na delu je sila umetniškega spomina, ki vedno znova manifestira emancipacjiski načrt vsakič, ko začne umetnost misliti sama sebe in proizvajati svoje lastno vesolje. Tudi na filmu. Ali ima vesolje svoj namen, je eno tistih in istočasno najstarejših vprašanj, ki si jih lahko zastavljamo znova in znova. Je vesolje prostor ali samo vmesnik med našo zavestjo in kozmističnim načrtom? Strah, nemir in napetost so izhodišča za prepoznavanje težnje, usmerjene na višjo raven razumevanja dveh popolnoma različnih konceptualizacij in formulacij vesoljskih tehnologij.

Zaradi strahu otrdimo, zamrznemo, obnemimo. Zaradi veselja zaplešemo in razgrajamo! Vriskamo čez časovne pokrajine! Kozmično prostranstvo je odprto za abstraktne misli in abstraktne oblike, ki naj se iz abstrakcije v bodočnosti spremenijo v naš mimezis. Zgrajen s pomočjo ekumanske procedure, brez kužnih klic. Ali je navkljub vsemu mogoče, da je človek le kužna klica kozmosa, ki nastopa proti prirodi?

Mi, levi anarhisti, v obdobju reda proizvajamo kaos, v času kaosa pa red, to je to naše enostavno poslanstvo. Ne več, ne manj! Manj znano dejstvo je, da inkvizicija ni zažgala na grmadi Giordana Bruna, filozofa in pesnika, astronoma ter matematika, samo zaradi tega, ker je trdil, da se Zemlja vrti okrog Sonca, zažgali so ga tudi zato, ker je trdil, da je Zemlja le eden od mnogih naseljenih planetov v vsemirju. Ali danes sploh še kdo dvomi o Brunovi hipotezi?

V nas vre globoka vera v humanizem, racionalizem, razsvetljenstvo in globoko prepričanje, da se lahko znanost in umetnost soočita z najzahtevnejšimi problemi, ki jih zastavlja kozmična resničnost. Človekova emancipacija je mogoča samo v svetu znanja in znanosti, v svetu razsvetljenskega razvoja. Poglejmo v sončevo maso, v središče našega sistema. Gledamo in vidimo nujnost kozmološke evolucije. Drugače ne more biti v kompleksni mreži postulatov, tehnik in stališč. Nedoločena meja med fiziko in filozofijo določa naš pogled na nezemljski koncept razumnega življenja. Računalniška revolucija je omogočila pogled v simulirane paralelne svetove, ki jih bomo v bodočnosti obiskovali v realnem. Civilizacija je in naj ostane skupnost brez militantov. Stopnja razvoja človeštva, kulturni in materialni dosežki v določnem času, brez vojaške prisotnosti. To je osrednji element za gradnjo medzvezdne civilizacije. Pobeg ali povratek? Tarkovski ali Homer? Projekcija človekovega uma je napolnjena z obsesijo in skrivnostjo. Katastrofa galaktične federacije največjih možnih razsežnosti.

Zlom in dezintegracija republike se napoveduje v bližnji bodočnosti. Teleološko razumevanje vesolja je bilo dodeljeno romantikom. Eksistenca brezciljnih potovanj lorda Byrona in njegovega Kajna do roba vesolja, do katerega ga je popeljal Belcebub. Prodreti v globino vesolja s posvečenimi mislimi. Misliti samega sebe, ki se gradi tako, da lahko misli samega sebe. Skrivnost vsega je zagotovo nekje v globini vsemirja in nekje v globini naših kognitivnih procesov. Pradavni miti so trezorji vrednot za organiziranje novih mitov. Smo v fizičnemu in biološkemu obdajanju, polnemu inženirskih mitoloških aktivnosti.

Poziv slovenskim založnikom: Prosim, da kdo končno prevede knjigo Stanislava Lema "Summa Technologiae", ker je v slovenščini še nimamo. Konec poziva.

Zdaj pa še moja osrednja misel današnjega komentarja: Kljub temu, da je XXI. stoletje že v konfliktu, da je že v tretji vojni, v drami največjih možnih razsežnosti, vam sporočam radostno vest, da smo na začetku procesa velikega združevanja! Zato se morajo dokončno izoblikovati posvetene države, da bo lahko proces združevanja potekal karseda tekoče. Znanost in tehnologija naj nam oblikujeta povratek v središče sodobne mitologije, ponovim še enkrat, zadnjič: brez militantne kamarile! Umetnost je stroj univerzalne onostranskosti občutljive materije. Juriš večnih resnic v panoramskih slikah in v galaktičnem volumnu. Saj se vsi zavedamo, da se miltantna golazen napaja z visoko energetskimi aktivnostmi. Obljube, pretnje, izsiljevanja in iluzije. Psihoze, ki jih proizvajajo militanti, so njihov teror. Psihoza strahu, ko telo otrdi pred militantom.

Didaktični primer: Hitlerjanski podrepnik Joseph Goebbels si je s svojo propagandistično pozicijo v nacistični Germaniji prek filmske hiše UFA popolnoma podredil filmsko industrijo in s tem celotno igralsko piramido. V tistem času je na njenem vrhu žarela Marlene Dietrich, ki je bila s svojo igralsko odličnostjo izpostavljena že leta 1929 v filmu Modri angel. Do leta 1937 je še nekako prenašala nacistična govna, medtem ko ji je scvrti pritlikavec nenehoma silil pod krilo. Leta 1937 je dokončno emigrirala v ZDA in prevzela ameriško državljanstvo. Nacistično govno pa ni in ni moglo prenesti ponižanja in zavrnitve. Tako ji je na vse načine sporočalo, da si želi, da se vrne v objem nacistične kinematografije. Sredi II. svetovne vojne ji je napovedal sestanek v pariškem hotelu Du Louvre. V dokumentarnem filmu o veliki igralki je dogodek obnovila njena hči Maria Riva. Kot dekle je skupaj z materjo čakala v preddverju hotela nacistično pogajalsko skupino. Maria Riva nam je v dokumentarnem filmu pričevala: "Sama nisem bila tako napeta kot Marlena, saj sem bila v tistem času majhen deklič. Toda, ko se je pojavila skupina petih silhuet, sem otrdela od strahu. Bili so kot Darth Vader in njegovi štirje črni jurišniki!"

Menim, da je postalo več kot očitno, da komentiram film Vojne zvezd!