Soparno popoldne je velo nad teniškimi igrišči v ljubljanskem primestju, iz popeskane površine je bilo slišati enakomerno udarjanje loparjev po žogicah, na terasi klubskega bifeja je četverica poslanskih kolegov med glasnim brenčanjem aktualne radijske postaje s pivom nazdravljala pravkar odigranem meču dvojic.

"Na zdravje, dobro sta naju stisnila danes!"

"Ah, srečo sva imela. Pa saj je najpomembneje, da se človek malo razmiga."

"Jebem ti ta radio," se je pridušal eden izmed poslancev in zaklical proti točilnemu pultu: "Senad, daj utišaj to jugomuziko ali pa prestavi na kak naš program!"

"Saj ne moreš verjeti," se je obrnil h kolegom, "vrtijo več hrvaških kot naših!"

"In to v slovenskem etru," je prikimal drugi. "Naše pa ponoči, kot da se jih sramujemo!"

"To bi bilo treba z zakonom prepovedati! A si kdaj na Hrvaškem slišal kakšno slovensko pesem?"

"Nikoli! Pa tudi v Avstriji in Nemčiji ne!"

"Kaj šele v Angliji ali v Ameriki!"

"Vam povem iz prve roke – moj mali si je doma naredil mini studio, v katerem je posnel eno pesem, tako luštno, gre v uho. Že več kot dva meseca zaman prosi Karolija, da bi jo zavrtel na radiu."

"Ne moreš verjeti. Pa če ne bomo sami ščitili naše kulture, kdo jo bo?"

"Angloameričani in Hrvati sigurno ne!"

"Jim bomo pa mi predpisali, kaj morajo vrteti! In kdaj! Daj, ti si si dober z ministrico. Naj spišejo nek predlog zakona, da se morajo tiste kvote dosegati v dnevnem času. Ga bomo že spravili skozi parlament."

"Valjda, saj imamo večino. Tadesni pa tukaj tudi ne bodo oporekali."

"Evo gospoda, štiri porcije čevapov s kajmakom i lepinje," je natakar pred prisotne postavil pladenj z dišečo hrano. "Dobar tek!"

"Hvala! Mmm," je zagodel eden izmed članov omizja, ko je pospravil prvi še kadeči se grižljaj. "Skoraj bi pozabil, a gre kdo od vas zvečer na Severino? Jaz peljem otroka."

"Midva z ženo greva!"

"Jaz tudi."

***

Nekako v tem duhu je najbrž potekala umna razprava o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih, če lahko šest mesecev po uveljavitvi ocenimo njegov izkupiček. Zakon, s katerim naj bi zakonodajalec po lastnih besedah zaščitil slovenski nacionalni interes in kulturo, žal deluje kot "na hitro vkup sklepana" rešitev, primerljiva s tisto, ko otroka, ki ima čustvene težave, odpravimo s par evri za sladoled. Zapoved odstotka slovenske glasbe v radijskih programih žal še zdaleč ni garant za dvig kakovosti slovenske glasbene ponudbe. Je pa ukrep, ki zagotavlja miren spanec pristojnim, češ, nekaj smo storili …

Problem slovenske popularne glasbe ni v prenizkem odstotku njene predvajanosti na naših radijskih programih, temveč v šibkosti njene ponudbe. V tem, da se pri nas s profesionalnim ustvarjanjem glasbe ukvarja premalo ljudi, da skoraj ni zasedb, ki bi lahko živele izključno od muzike, da se ukvarjanje z glasbo še vedno dojema kot ljubiteljska oziroma prostočasna aktivnost, ki lahko iz istega razloga žal daje samo takšne rezultate. Če bi bilo državi res mar za slovensko popularno glasbo, bi mladim glasbenikom, ki stopajo na sceno, omogočila pogoje za polnokrvno ukvarjanje z njo. S subvencijami pri nabavi instrumentov, z organiziranjem dodatnih izobraževanj izven rigidnih glasbenošolskih okvirov, z opremljanjem prostorov za vaje, s sofinanciranjem snemanj, izdaj nosilcev zvoka, z angažiranjem mreže mladinskih centrov in klubskih prostorov, kjer bi lahko mladi glasbeniki brez stroškov v živo predstavljali svoje stvaritve. Konec koncev tudi s stimuliranjem radijskih postaj, da (v zameno za nižjo ceno radijske frekvence) v svojih programih vrtijo tudi novoustvarjeno glasbo slovenskega izvora. Dasiravno osebno menim, da pri dovolj široki in pestri ponudbi za kaj takega niti ne bi bilo potrebe.

Predstavljajmo si, kakšna bi bila slovenska nogometna reprezentanca, če bi jo sestavili iz rekreativcev, ki hodijo po službi malo brcat žogo na šolsko igrišče. In kakšne uspehe bi želi Tina, Ilka in bratje Prevc, ko bi bili obsojeni na štamfanje na pobočju za domačo hišo. Bi bili sposobni parirati svetovni konkurenci? Podobna so pričakovanja od slovenske glasbe.