Plače visokih javnih uradnikov so že trinajst let in pol eden akutnejših slovenskih problemov. Nobena vlada nima jajc, da bi se jih lotila, opozarja Miha Burger, ki je napisani prispevek sestavljal v etapah, neuspešno pa ga je poskušal objaviti že septembra 2004! Bistvo njegovih ugotovitev pa je preprosto: očitno bo res potrebno, da se še bolj zaiskri, da se naš narod zdrami in zave, kako ga oblastna elita mirno nateguje že pri najbolj jasnih in očitnih kršitvah zakona, ob tem pa se zavija v najbolj primitivna izogibanja odgovoru oziroma svoji odgovornosti.
"Tri četrt direktorjev javnih zavodov ali podjetij v večinski državni lasti ima večji mesečni dohodek kot dovoljuje zakon." Izjava opozicijskega poslanca Franca Pukšiča je stara 162 mesecev. To je trinajst let in pol. Pukšič je junija 2003 stavek izrekel javno, med razpravo v slovenskem parlamentu, ki jo je prenašala tudi televizija. Vladni predstavnik, konkretno generalni sekretar takratne Ropove vlade, mu je odgovarjal v stilu "saj smo vse naredili, saj se trudimo, saj bomo to popravili, so pač majhne nevšečnosti...", ob tem pa so se mu okoli oči pojavljale smehljajoče iskrice. In? Nič. Enostavno, preprosto izračunljivo dejstvo, enostavna, preprosta zahteva nekega poslanca. In nič. Smehljajoče se iskrice. In potem je minilo več kot eno leto. Kaj se je zgodilo do takrat? Nič. No ja, ne čisto nič. Aprila 2004 postavi opozicijski poslanec Janez Janša poslansko vprašanje predsedniku vlade Tonetu Ropu: "V javnem sektorju gre na stotine plač prek milijon tolarjev, kaj boste storili?" Pa se tedanji predsednik vlade, notorični kolerik, v svojem slogu razburi in označi vprašanje za nejasno! Kot navaja novinar Viktor Luskovec v Nedelu 25. julija 2004, je predsednika vlade tudi sam kot novinar vprašal, zakaj plače vodilnih v javnem sektorju presegajo plačo predsednika vlade. In dobil odgovor: "Predsednik vlade ne more vedeti za vsakogar, kolikšno plačo ima."
Kdo je tu nor? Kje je rešitev problema, kje je pot k pravičnosti? Naj gre kdo na sodišče in toži tistega s smehljajočimi iskricami, ker se nič ne zgodi, kot jasno stoji v zakonu? Naj se ga loti še kako drugače, da se bo še bolj zaiskrilo? Ali pa naj da svojo glavo v vodnjak in zavpije, tako da se zagotovo nič ne bo slišalo? Ali pa boste, skupaj z "dovolj veliko količino ljudi" dobre volje in zdrave pameti, rekli: grem se to, dam glas ZA zahtevo, ki se glasi: POPOLNOMA JASNO VIDIM, DA JE KRŠEN ZAKON, DA SO PRESEŽENI ŽE VSI ROKI DANIH OBLJUB, ZATO ZAHTEVAM, DA VLADA V RAZUMNEM ROKU TO UREDI. ČE NE, SE BOM UDELEŽIL STOPNJEVANE DRŽAVLJANSKE NEPOKORŠČINE! In s tem pomagali k rešitvi enega najbolj akutnih javnih problemov!
Pravite, da je to nespodobno? Da ni dovoljeno? A res?! Kje pa to piše?! A pravite, da je edina pravno formalna oblika izražanja ljudske volje generalni referendum? Nas ponovno silite v to silno drago obliko? Pri tako enostavni in jasni zahtevi? Ki jo lahko vidi in izračuna vsak otrok? Dobro. Pa naj bo referendum!! Če ni druge poti, ko si oblastna elita nadene nepremagljive smehljajoče iskrice okoli oči. Pa naj bo ponovno ta drag in naporen referendum, na primer z vprašanjem: "Ali ste zato, da se z dobro merjenim udarcem izbije ta iskrivi neodgovor, to očitno nespoštovanje zakona?"
Kajti očitno je res potrebno, da se še bolj zaiskri, da se narod zdrami in zave, kako ga oblastna elita mirno nateguje že pri najbolj jasnih in očitnih kršitvah zakona, ob tem pa se zavija v najbolj primitivna izogibanja odgovoru oziroma svoji odgovornosti. In ko "dovolj velika količina ljudi" poreče "ne gremo se več teh smehljajočih neodgovorov", potem se pojavi možnost za rešitev takšnih javnih problemov.
Pripis iz leta 2009:
Kljub temu, da sta omenjena poslanca (Pukšič in Janša) od jeseni 2004 dalje imela cela štiri leta drugačno moč, kot sta jo imela v opozicijski vlogi, se v tem času glede opisanega javnega problema ni zgodilo nič! Zato z velikimi črkami zapisani poziv državljanom iz septembra 2004 velja bolj kot kdajkoli! Oblastna elita je oblastna elita in vrana vrani ne izkljuje oči! Rešitev je le v demokraciji, še več, v dolgotrajni in mukotrpni izobrazbi državljanov o tem, kaj sploh je demokracija: ne več ne manj kot tudi že zgoraj zapisano: Da "dovolj velika količina ljudi" dobre volje in zdrave pameti poreče: grem se to, dam glas ZA...
Neizvedljivo? Utopija? Čisto malo je treba; skoraj vsak državljan ima že na dosegu dostop do interneta, dostop do digitalnega potrdila, s katerim lahko v vsakem trenutku legitimno da svoj glas ZA. Ja, je treba postoriti še nekaj hišniških opravil, malo vzpodbude, malo dobre volje, pa bomo pospravili v tej hiši z imenom Slovenija vsaj najbolj očitno in v nebo vpijočo svinjarijo. Pa čeprav bo vedno 90% stanovalcev te hiše raje skrbelo samo za svoje stanovanje, za svoj žep, in jih svinjarija v skupnih prostorih ne bo zanimala. Ali pa še vedno verjamejo, da bo pospravil hišnik, državni uradnik, ki je plačan za to delo. Ne, ne bo je; ker jih je med hišniško kasto ravno tako 90% takšnih, ki zagotovo skrbijo le za svoj žep, na čelu z veliko večino direktorjev javnih zavodov, ki imajo večinoma še vedno višjo plačo, kot jim jo dovoljuje zakon! Rešitev je edino v demokraciji, da se dovolj veliko število ljudi gre demokracijo in tako prisili hišnika, da počisti svinjarijo!
Pripis iz avgusta 2014:
Še vedno neizvedljivo? Utopija? Vlada Alenke Bratušek se 25. februarja 2014 zaveže, da bo pospravila to hišo in sprejme jasen ukrep, način in roke za rešitev tega in podobnih problemov. Do volitev julija 2014 se nič ne zgodi, vse zamre. Edini, ki pred volitvami zelo jasno v svoj program zapiše, da bo to svinjarijo v lastni hiši pospravil je nova stranka Mira Cerarja, SMC. Bo sedaj, ko je zmagala na volitvah, to obljubo držala?
Pripis iz marca 2016:
Nekakšen pravilnik o sistemu plač v javnem sektorju, ki je končno po vseh teh letih nastal, je objavljen na vladni spletni strani. Toda nenadoma pade v oči, kaj pa se je sploh zgodilo? Ja, morda res ni več osnovnega ekscesa, da bi imela direktorica Živalskega vrta ali pa direktor kakšne javne agencije višjo plačo kot predsednik vlade, toda, ali ni bila vsa leta to le igra, da davkoplačevalci ne vidijo bistva, namreč quis custodiet ipsos custodes, kdo bo nadzoroval nadzornike, tj. oblast? Kdo kontrolira nadzornike, ki jih postavlja taista oblast? In sem napisal članek na Portalu PLUS, ki je bil pod naslovom Zmagovalci se požvižgajo na zahteve civilne družbe po nadzoru nad oblastjo, objavljen 8. aprila 2016 (vir) Saj so si sami sebi napisali pravilnik o sistemu plač v javnem sektorju!? Kdo je imel sploh kakšno besedo poleg tistih, ki so plačani iz proračuna??
Poslednji pripis - konec decembra 2016:
Po dogovoru z odgovornim urednikom Portala PLUS pripravljam članek o borbi za transparentnost trošenja javnega denarja. Odločil sem se, da bom v ta namen najprej naredil anketo med nekaterimi najbolj odločujočimi (tako dejansko kot potencialno) na to temo v naši državi. Sredi te ankete pa sem opazil zanimivo povezavo s temo, o kateri govori ta zapis, to so plače v javnem sektorju. Posebej z zadnjim post scriptum iz marca 2016. Tudi zato je bil pred objavo rezultatov te ankete konec januarja 2017 potreben pričujoči zapis.
Nadaljevanje torej sledi...