Veseli december je v zadnjih letih, ko najlepšemu mestu na svetu načeluje najbolj pošten župan na svetu, res fenomen sui generis, kot bi rekli. Ljubljančani, ki živijo v središču mesta, bežijo iz stanovanj ali jih oddajajo veselim tujim turistom, samo da jim ne bi bilo treba vsak večer trpeti ob zlatih zvokih romskih pihačev. Pred invazivno poročno-pogrebno muziko, pravijo tisti najbolj inovativni, je dobro dodatno zatesniti okna, saj poleg zvokov v meščanska stanovanja hitro vdre tudi tisti nepozabni vonj roštilja, se pravi čevapčičev, pleskavic, ražnjičev, pikantnih klobasic in drugih tradicionalnih slovenskih specialitet. Če k temu dodamo še senf, ajvar in čebulo, je simfonija vonjav dejansko prvinska. Nazaj na Balkan oziroma vrnitev k uskoškim koreninam, bi se moral glasiti prihodnji slogan ljubljanskega turizma. Glasbena podlaga bi bila lahko skladba Čevapčiči, ki sta jo zapela legendarna Korado in Brendi, videospot pa je sploh poglavje zase, saj se meščanski filistri ob njem počutijo bolj ogrožene kot pred islamskimi teroristi. Toda "štimunga", ki jo prinašajo Čevapčiči, je prav tisto, v kar se je spremenila Jankovićeva adventna Ljubljana: v parado neurbaniziranega ponosa, v festival nacejanja s ceninim kuhanim vinom in nažiranja z mastno južnjaško hrano.

Upam, da bo vsaj kdo izgubil apetit ob tem umetniškem izdelku.

Vendar moramo biti pošteni in priznati tudi nekaj drugega: dolgoletni gradonačelnik Ljubljane je z 1,7 milijona nočitev nacionalni šampion. In v tem pogledu je jasno tudi to, da trum tujih turistov dejansko ne zanima izvor "božične" glasbe, ob kateri se tresejo okna in vitraži Stare Ljubljane. Tujcem se zdi balkanska glasba fajn, mi je razlagal veleposlanik ene od najbolj prijateljskih članic Evropske unije. Zanje je Slovenija ravno prav eksotična, balkanska država in vzdušje na ljubljanskih ulicah jih v njihovi nevednosti samo še utrjuje. Bolj so presenečeni, če na Čopovi ali na Tromostovju vidijo harmonikaša v slovenski narodni noši, citrarja ali pa celo lajnarja. Zdi se jim, da je to avstrijska ali švicarska glasba. Ambasador mi tega ni pripovedoval privoščljivo, pač pa z rahlo otožnim pragmatizmom, češ, če je dobro za turizem, bo moralo biti pač dobro tudi za ljudi, nacionalni ponos gor ali dol.

Ampak ali je s trubači kaj narobe? Jasno, da ne. Edinole prostor in čas so v Ljubljani zgrešili. Vsaka glasba ima svoj ambient, v kateremse najbolje "sliši". To velja tudi za cigansko. Tudi Dragojević ali Vinko Coce ne spadata pozimi na smučišče v Kranjsko goro, podobno kot bi bilo deplasirano avgusta na hvarski rivi nažigati Avsenike. Ko sem pred leti smučal v enem izmed bolj eksotičnih hrvaških smučišč, so ob vstopni postaji razmajane sedežnice iz prejšnjega stoletja iz hreščečih zvočnikov prihajali takti goranske glasbe. Če kdo ne ve, to je avtohtona glasba iz Gorskega Kotarja, ki močno spominja na sosednjo slovensko narodnozabavno. Da bi Hrvati na svojem smučišču vrteli dalmatinske klape, jim ni padlo na kraj pameti. Ker tja pač ne sodijo. Kdor se profesionalno ukvarja s turizmom, mu je to jasno.

Adventni Dunaj, sinonim za romantično prebožično vzdušje Srednje Evrope. Brez pleskavic in čebule.

Seveda je v mestih drugače. Dunajski kvart Naschmarkt v 6. becirku je s svojim rahlo orientalskim pridihom več kot odličen kraj, kamor se številni Dunajčani napotijo v petek zvečer bodisi na drink bodisi na koncert ene izmed gostujočih glasbenih skupin. V Berlinu pojdite v Kreuzberg ali pa še raje v Neukölln, pa bo šarm Orienta povsod okoli vas. Ne boste pa eksotike našli v strogem centru Dunaja ali Berlina, še najmanj na božičnih sejmih. Ker je tam glasba povsem jasno določena. V izogib nesporazumu, urbana etno glasba je danes popularna in vsekakor predstavlja inteligentno, kozmopolitsko mešanje kultur. Nekakšen glasbeni multi-kulti. Kdor se je kdaj prepustil njenim vibracijam, se ob ljubljanskem trubaškem kozlanju pač ne bo dobro počutil. Morda je kleč v tem, da sta Dunaj in Zagreb, v marsičem celo Gradec in Trst, vseeno mesti, avstrijska in hrvaška prestolnica sta povrhu vsega tudi metropoli. Tisto, kar predstavlja Ljubljana, pa je v najboljšem primeru provincialna prestolnica, se pravi precejšnja periferija. Radomir Konstantinović, srbski filozof postmoderne, je v tem kontektu skoval koncept t.i. palanke. Kaj je palanka in kaj ima z Ljubljano? Konstantinović jo definira kot "svet med vasjo in mestom", "svet između sela i grada", ki torej ni niti vas niti mesto. Če palanko kot metaforo postavimo v ljubljanski "veseli december", potem je to svojevrsten lakmusov papir stopnje urbaniziranosti mesta. Pojdite na adventni sejem k Avstrijcem ali v Zagreb in nemudoma vam bo jasno, za kaj gre. Za občutek tradicije, umeščenosti v srednjeevropski prostor in čas. Predbožični Dunaj ali Zagreb, če dlje niti ne zahajamo, se zibljeta v taktih božičnih melodij, klasičnih, jazzovskih ali šansonskih, saj je vseeno. Bistvena je zmaga urbane kulture nad kmečko-proletarskim primitivizmom. Sprehodite se po praznično okrašenih ulicah teh dveh metropol in potem naredite sprehod od Filipovega dvorca do Pošte. Ljubljana je preplavljena z življem, ki že od daleč kaže, od kod prihaja. Kot cow boys - kravji pastirji, mar ne? - hodijo vštric, tako kot je pač to v navadi na vaseh, zaletavajo se v mimoideoče, ker so tako navajeni od doma. Proletariat v trgovini s porcelanom rodi le črepinje.

Advent v Zagrebu je eden najlepših v Evropi.

Aktualni ljubljanski župan ni nič drugega kot ena izmed institucionalnih posledic retrogradnih, antikozmopolitskih oziroma narodnjaških procesov. Prenovljene fasade, na novo tlakovani trgi in ulice so privlačne za obiskovalce, ustvarjajo ljubljansko Potemkinovo vas, ob kateri se večini volivcev milo stori. Vsi se pridušajo, da je Zoki "veliko naredil za Ljubljano", obenem pa relativistično dodajajo, da "saj se ve, kako on dela, ampak je vsaj veliko dal tudi mestu", in ob tej sijajni posttranzicijski "distributivni pravičnosti", ki bi intrigirala celo Gogolja, je sleherno upanje na spremembe pravzaprav absurdno. Meščanstvo so v Ljubljani zdesetkali komunistični revolucionarji, preostanek elite pa se je potem bodisi degradiral v napol ruralne občane bodisi se resignirano umaknil iz javnosti. Ljubljana ne bo prestolnica, dokler meščanstvo ne bo ponovno zahtevalo tistega, kar mu zgodovinsko pripada. To pa je že zaradi demografske strukture praktično nemogoče.