Če novo besedišče, nov besedni niz ne proizvede novega prostora, potem ni vredno, da sploh obstaja! Šele v novem prostoru je smiselno plesati nov ples! Ples lahko najde svojo analogijo tudi v času. Zato zaplešimo vsi skupaj v novo leto! Zaplešimo z vsem svojim bitjem in skeletom v nov čas. Plešimo z vsem svojim spolom in značajem. Naši plesni gibi so vrojeni z vso nežnostjo v naturo. Naši mladiči potrebujejo dolgotrajno nego in skrb, da se postavijo na lastne noge. Toda takoj, ko se postavijo, se že vrtijo okrog svoje osi. Z vrtenjem vstopajo v območje omotičnosti, z vso radovednostjo in radostjo izgubljajo ravnotežje. To njihovo samoopazovanje in samozavedanje jih neskončno veseli, s tem pa tudi nas. Osnovne elemente gibalnega materiala, ki jih pripeljejo do omotičnosti, že lahko razumemo kot ples.

Ples je starejši fenomen od kulture. Ozaveščeno gibalno obredje razumemo kot dokončen vstop kulture v naša življenja. Kultura ždi sredi naših življenj v želji, da se maksimalizira, da koreografira svojo kolektivno učinkovitost tako na simbolni kot materialni ravni. Človek s svojo raso prispeva pomemben delež k plesu biopolitike. Ta je danes vključno z religiozno obrednostjo osrednji motiv omotičnosti človeštva. Ples je tema današnjega komentarja. Umetniški sodobni ples! V finalu danšnjega komentarja sem za Vas organiziral plesni "youtube" festival sodobenga plesa "XX.-XXI.". Izbral sem koreografije koreografinj, ki sem jih srečal na takšen ali drugačen način v svojem poklicnem življenju, izbral sem koreografinje, ki jih občudujem. Na globalnem telesu planeta je vse preveč slučajnega in nepredvidljivega, nesistematičnega, vse preveč zakritega in nerazvidnega. Vse preveč je rasističnega in dominantno lažnivega. Vse preveč je bojnih plesov, umazanih gibov in gibanj. Gledamo celo ples za dež in vodo v ustavah.

Ples je najprej spolno generiranje. Tam, kjer je na planetu noč, ljudje spijo ali pa se generirajo. Tam, kjer je na planetu dan, ljudje proizvajajo, tako proletarci kot kognitivci. Življenje je navkljub vsemu ekvilibrij med razvnetostjo, prostovoljno zmedenostjo in organskim redom telesnosti, funkcionalne smiselnosti kolektivnega skeleta. Vse to je svetovni red. Svet nenehoma niha med svobodo in varnostjo. Koliko svobode smo se pripravljeni odreči v imenu varnosti? Ples je osrednji motiv moje umetnosti, biomehatronika je moja obsesija. Posamezniki, pari, skupine ali množice plešejo, vsi mi izvajamo gibalno biomehatronsko vzorčenje.

Ples posameznika je zapeljevanje drugih, je narcizem in virtuoznost. Ples parov je ritmično ponavljanje dogovorjenih gibov, počivanje, zadrževanje in stopnjevanje. Ponavljanje gibalne mase, dokončno intenziviranje ter katarzično divjanje po dogovorjenem gibalnem zaporedju. Po katarzičnem divjanju nastopi umirjanje. Na takšen način je ples vključen v prirodo. Toda ples je tudi agresija in zavračanje, zato imamo bojne plese. Vse to je ples prirode. Na tem mestu nastopi svet umetniškega plesa.

Johan Huizinga: Kaj, če se le vzpenjamo od nižjih religioznih oblik k višjim? Od divjega ropota svetih obredov pri afriških, avstralskih ali ameriških primitvnih ljudstev se pogled obrača k vedskemu kultu žrtvovanj, k mističnim homologijam egipčanske religije, k orfičnim ali elevezinskim misterijem. V praksi pa je njihova oblika vse do bizarnih podrobnosti še vedno v najožjem sorodu s tako imenovanimi primitivnimi oblikami.

Gledati ples: Ples je nenehno gibanje med dvema smrtima. Sodbni plesni imaginarij XX. in XXI. stoletja izumlja nove geste! Dokler ples ne postane umetnost, je le paritveni obred. Ljudje se poparijo, organizirajo se v dvojice, prek plesa se generirajo v družine. Konstrukcija proti kompoziciji je konstitutivni element sodobnega plesa. Hipnotična neskončnost je nov koreografski modus, nova abstrakcija mimo narativnega baleta, usmerjena v modernistični balet, v koreo-dramo, v svetu kontaktnega ali konceptualnega plesa. Zato pojdimo pogledat geste iz običajnega življenja, geste iz militantnega življenja in geste iz spolnega zapeljevanja ter zavračanja v organizirane koreografije.

Na tem mestu nastopi plesni youtube festival "XX.-XXI.":

1.) Lucinda Childs - Carnation, 1964, 3,45min (vir)

2.) Pina Bausch - Cafe Muller, 1978, 3,05min (vir)

3.) Anne Teresa De Keersmaeker - Rosas danst Rosas, 1983, 8,23min (vir)

4.) Sasha Waltz - Korper, 2000, 1,45min (vir)

5.) Meg Stewart - Built to last, 2013, 4,13min (vir)

Vse skupaj je bilo najprej telesno in takoj zatem imaginarno. Vprašanje je samo, kako koreografirati ritme, ker harmonije se same vpletajo v odnose. Na tem mestu poizkusim oblikovati razvojno definicijo: Ples je metodološko oddaljevanje telesa od tal! Vse to sem videl v Artaudovi gesti blaznosti in Bauschevi gibalni čustvenosti, ki je v nenehni pripravljenosti, da prestopi iz bivanja v ples. Ravno telo Pine Bausch je kot partitura, njeno telo je kot programirana biologija. Njene plesne konstrukcije določajo dramaturgijo sodobnega plesa. Te nastopajo proti plesnim kompozicijam klasičnih teles, čeprav se je izoblikovala ravno v njih zato, da se jim je lahko uprla. Tudi zaradi upora gibe izumljamo, jih predlagamo, sprejemamo in množimo. Tudi zaradi upora gibe premišljujemo, ker brez teorije ni razvoja in slovarja. Teorija plesa sproža najglobje plesne pobude.

In končno: Pozor! Glasba je ideologija plesa. Bodite pozorni na kakšno glasbo plešete. Priporočam tišino. V sodobnem plesu je v vsakem trenutku možnost vstopa tišine v strukturo plesa točka kritične distance. Pravzaprav je tišina poslušanje telesa med plesom. Je pa res, da glasba lahko generira gibe, ki jih še nismo videli. Res je; glasba regulira svobodo. Res je, da ritem frazira gibalno telesnost. V svoji sredici pa je notranja glasba koreografija plesa. Bodimo dobesedni: ples koreografira glasbi telo.

Ples je osvoboditev sama, je proces osvobajanja od vsega prisilnega, preboj skozi vsaj štiri dimenzije. Šele ko si v pogojih, kjer ni težnosti, je vredno zaplesati. Ponovimo: Ples je stroj za proizvodnjo vrtoglavice, kjer izgine spodaj, levo, desno, zgoraj. Ples je kombinatorika voljnih konstrukcij in različnih vzorcev. Plesalci nenehoma citirajo svoje abstrakcije. Plešejo gibalni spomin. Menim, da je to razvidno tudi iz plesnega festivala sodobnega plesa "XX.-XXI.", ki sem ga organiziral za potrebe praznovanja Novega leta. Ples je živa sled telesnosti, je vedno nov univerzum, kjer meso dodelimo človekovem skeletu ne pa črvom.

V novem letu bom plesal na glasbo skupine Radial!