Da bi bilo leto 2017 še boljše, kar pomeni, da bi politiki sprejemali odločitve, ki ne bi nikogar zatirale in bi torej vsakomur zagotavljale enake možnosti za razvoj in napredek, se je treba ozreti tudi nazaj. Leto 2016 je na medijskem področju močno zaznamovala kvota slovenske glasbe, ki je po nenavadni koalicijski zakonodajni intervenciji razjezila tako ustvarjalce radijskih in televizijskih programov kot tudi ljubitelje glasbe oziroma poslušalce.
Potem ko so predstavniki ministrstva za kulturo z zdaj že bivšo ministrico Julijano Bizjak Mlakar in koalicijski poslanci na čelu s predsednikom parlamentarnega odbora za kulturo Draganom Matićem (SMC) v začetku leta 2016 pod pretvezo nujnosti dvakrat v nekaj mesecih spreminjali zakon o medijih, smo na koncu dobili najbolj zapleteno ureditev obveznega predvajanja domače glasbe v televizijskih in radijskih programih na svetu. Po novem sistemu morajo namreč radijske postaje, ki temeljijo na živem programu, kvoto slovenske glasbe dosegati v treh časovnih pasovih, ob tem pa morajo v vsakem izmed njih dosegati tudi delež glasbe, ki je izključno ali v večinskem delu izvajana v slovenskem jeziku, medtem ko mora najmanj četrtino deleža predstavljati slovenska glasba, prvič predvajana pred največ dvema letoma. Na ministrstvu za kulturo so na svoji spletni strani objavili tudi evidenco mlade glasbe, v kateri pa – kot smo poročali številni mediji – prevladujejo turbofolk skladbe in glasbeniki, ki s pridevnikoma "neuveljavljeni" ali "mladi" nimajo nobene zveze.
Učinki novega kvotnega sistema so po nekaj mesecih od uveljavitve zakonskih sprememb že znani. Večina radijskih postaj se sooča s padcem poslušanosti, poslušalci se pritožujejo nad izbori skladb, glasbeni uredniki izpostavljajo državne posege v avtonomijo uredništev in svobodo izražanja, vlagajo in pišejo se zahteve za ustavno presojo zakona o medijih, agencija za komunikacijska omrežja in storitve izdaja kazni zoper neposlušne ustvarjalce radijskih programov … Ker gre v primeru kvote slovenske glasbe za najbolj očiten in grob poseg države v svobodo izražanja, ki velja tudi za pogoj medijske svobode, smo se po uveljavitvi zadnjih zakonskih sprememb v uredništvu Portala PLUS odločili, da problematiko tovrstne državne politike pokomentirajo tudi priznani in ugledni strokovnjaki s področja glasbe ter medijske in kulturne politike. Do sedaj smo tako objavili komentarje in izjave Mirka Štularja, Marka Milosavljevića, Uršule Cetinski, Damjana Damjanoviča, Violete Tomić, Simona Karduma, Uroša Grilca, Borisa Sušina, Andreja Karolija, Mirana Zupaniča, Jerneja Dirnbeka, odgovornih in glasbenih urednikov slovenskih radijskih postaj … V tem letu bomo z našo akcijo nadaljevali, tokrat pa objavljamo izbor desetih najboljših izjav v letu 2016.
10. mesto

"Kvota je neumnost, saj ne rešuje realnega problema kakovosti slovenske glasbe."
Bor Greiner, odgovorni urednik Radia City
9. mesto

"Kvote koristijo predvsem najbolj uveljavljenim ali najbolj komercialnim glasbenikom, prispevka k promociji mlajših, manj uveljavljenih ustvarjalcev ter kakovostne in raznovrstne glasbe pa ni zaznati."
Violeta Tomić, poslanka in igralka
8. mesto

"Če bi bilo državi res mar za slovensko popularno glasbo, bi mladim glasbenikom, ki stopajo na sceno, omogočila pogoje za polnokrvno ukvarjanje z njo."
Jernej Dirnbek, ustanovni član skupine Mi2
7. mesto

"Očitno so bili tisti domoljubni klani, ki že sicer prepevajo v narodovem jeziku, uspešni lobisti, zato se ne čudite, da boste na radijskih postajah slišali čedalje manj kakovostne glasbe, "tuje" in "domače", še manj "mlade" glasbe in še več ponovitev enih in istih komadov enih in istih avtorjev."
Simon Kardum, direktor Kina Šiška
6. mesto

"Spomnimo se primera, ko smo takoj, ko je zakon stopil v veljavo, morali skrajšati neposreden prenos oddaje o elektronski glasbi RH202 iz Maribora, saj bi v primeru, da bi ga izpeljali tako, kot smo ga načrtovali v uredniški ekipi, že prvo noč kršili zakon."
Mirko Štular, odgovorni urednik Vala 202
5. mesto

"To je le spodbuda manj kakovostni glasbi, ki se na ta račun lahko bolje uveljavi, kot bi se sicer, kar pa znižuje splošno kakovost slovenske glasbene ponudbe in posledično tudi glasbeni okus poslušalcev."
Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma
4. mesto

"Neoliberalne težnje v slovenski kulturi, posredno ali neposredno prepuščanje kulture trgu, je nevarno početje; a obstaja še eno početje, ki je od tega nevarnejše in za slovensko kulturo samouničevalno: sprejemanje takšnih zakonskih rešitev, ki pred našimi očmi in z neverjetno hitrostjo uničujejo še tisto nekaj kulturnega trga, ki ga premoremo."
Uroš Grilc, nekdanji minister za kulturo
3. mesto

"Za površnimi in škodljivimi zakonskimi spremembami, ki so se večinoma sklicevale na visoko leteče obljube o zaščiti slovenskega jezika, so se kot običajno skrivali povsem osebni interesi določenih glasbenikov, ministrica in njena ekipa pa je kupila njihov argument o velikem domoljubju, ki se je zdaj že izkazal za popolnoma praznega."
Marko Milosavljević, profesor na ljubljanski FDV
2. mesto

"Če želiš izpolniti obveznosti, ki ti jih nalaga nova kvotna ureditev, ki mimogrede s tremi programskimi pasovi in različnimi deleži velja za najbolj zapleteno na svetu, potrebuješ novega sodelavca, in sicer na delovnem mestu 'za dosledno spoštovanje zakona'."
Boris Sušin, lastnik velenjske radijske postaje Moje radio
1. mesto

"Zakonodajalec je prezrl, da je radio živ medij in da življenja ni mogoče vedno stlačiti v odstotke in sheme."
Miran Zupanič, predsednik programskega sveta RTVS