Novo leto se začenja z vrnitvijo v preteklost. Vrača se t.i. odvzeti praznik, namreč 2. januar, ki je bil tik pred zdajci, pred nekaj tedni, na hitro ponovno uzakonjen kot dela prost dan. Samo še Srbija in Rusija imata ta privilegij. Kljub temu da populistična poteza prinaša tudi zmedo in težave - denimo prenaročanje malčkov za cepljenje v pediatričnih ambulantah, kar bo še dodatno podaljšalo čakalne vrste v javnem zdravstvu -, se vladajoča politika požvižga nanje. Prilizovanje volivcem je pomembnejše.
Na spletu so se pojavile šale na račun 2. januarja, ki je v Evropi državni praznik edinole v Sloveniji, Srbiji in Rusiji. Nepozaben je video posnetek (vir), na katerem novinarka sredi diskoteke sprašuje močno okajenega mladeniča, kaj bo počel za Novo leto. Odgovori ji, da bo kar doma, saj si ne more privoščiti zdraviti mačka dva dneva, ko pa so mu poslanci vzeli 2. januar. Ko mu novinarka pove, da so se poslanci odločili, da bo 2. januar ponovno dela prost dan, je njegova reakcija izjemna... Šalo na stran, ob tem novem prazniku delodajalcem najbrž ni do smeha. 2. januar namreč v ekonomskem prevodu pomeni nekaj deset milijonov evrov manj prihodkov v t.i. realnem sektorju. S tem se seveda ne strinjajo vsi in mnenja se krešejo, kar je za kulturo demokratičnega dialoga kvečjemu dobrodošlo. Ampak predstavljajte si, kako se bodo mnenja kresala šele pri predsedniških volitvah. Doslej je sicer kandidaturo javno napovedal le Borut "domotožni«"Pahor, za katerega ljudski glas pravi, da bo najbrž spet najboljši kandidat med samimi slabimi in da zato, ker v življenju še ni prav dosti delal, ne more pretirano škoditi državi. Morda je ravno zaradi tega v prednosti. Pahor sicer trdi, da bi Slovenija pokazala, da je stabilna država, če bi ga ponovno izvolili za predsednika. Kdor je mislil, da je v demokraciji najbolj stabilna tista država, ki ponuja možnost različnim opcijam, je očitno v zmoti.
Mimogrede, leto, v katerega smo ravno vstopili, prinaša tudi 100. obletnico Oktobrske revolucije. Na kratko, Lenin je z revolucijo Rusijo za 70 let pahnil v komunizem. Je ta obletnica pomembna v luči predsedniških volitev pri nas? Tisti redki desničarji, ki Pahorja ne prebavljajo, bi mu lahko zabrusili, da bi lahko na volitvah v primeru zmage proslavljal takorekoč dvojno – kajti če Lenin pred stoletjem s svojo revolucijo ne bi uspel, najverjetneje tudi Komunistične partije Slovenije ne bi bilo. KPS pa je formalno pravna predhodnica današnjih Socialnih demokratov, stranke, ki brez Boruta Pahorja verjetno nikoli ne bi dosegla takšnih uspehov na volitvah.
2017 je tudi leto, ko skoraj zagotovo ne bomo mogli ubežati arbitražnemu epilogu. Arbitražno sodišče v Haagu naj bi dokončno odločilo o meji med Slovenijo in Hrvaško. In potem? Hrvati so jasno povedali, da arbitraža zanje ne obstaja več, Slovenci pa vztrajajo, da bo arbitraža mednarodno veljavna in da jo bodo Hrvati morali upoštevati. Vprašanje je, ali Slovenci vztrajajo, ker verjamejo, da bodo dobili, kar pričakujejo, Hrvati pa arbitražo zavračajo, ker se bojijo neuspeha. Zgodba o nerešenem mejnem vprašanju med državama sicer spominja na misel Friedricha Nietzscheja, "norost je pri posameznikih redka - v skupinah, strankah, narodih in zgodovinskih obdobjih pa je pravilo."
Svojevrstna norost, ki je napadla vlado Mira Cerarja, se tiče področja javnega zdravstva. Milojka Kolar Celarc v letu 2017 obljublja zdravstveno reformo, vendar je njena kredibilnost že danes tam nekje okoli ničle. Tudi zaradi zdravniške stavke, med katero so bile izrečene stvari, zaradi katerih bi morale leteti glave. Še najbolj bode v oči naslednja: "Če delodajalec zdravnika toliko obremeni, da bi postalo njegovo delo pri drugem delodajalcu zaradi tega nevarno, mu mora zagotoviti enak finančni položaj, kot če bi delo drugje opravil." Medtem ko je v Sloveniji okrog 100.000 registrirano brezposelnih oseb (pustimo, da so tu še tisti, ki niso prijavljeni, in ljudje pod pragom revščine), bi zdravniki imeli dopoldansko službo pri svojem delodajalcu, popoldne pa bi opravljali delo še v zasebni ordinaciji. Brez komentarja.
Tu je seveda še saga o drugem tiru. Ne bo poceni, to je jasno.
Če si morda kdo beleži datume, ko objokuje našo zapravljeno samostojnost, ali pa če se najde kdo, ki dejansko praznuje te datume, naj ga spomimo, da je 1. januar 2017 tudi deseta obletnica uvedbe evra. 21. decembra letos pa se bomo spomnili vstopa v Schengen, ki bo prav tako praznoval 10 let in glede katerega utegne biti leto 2017 zaradi eventuelne nove migrantske krize še kako pomembno.
Leto 2017 bo leto sprememb sprememb. Glede na izkušnje, še najmanj v Sloveniji. Pač pa se obeta kar nekaj zanimivih političnih, gospodarskih in drugih dogodkov po Evropi in svetu. 20 . januarja bo Donald Trump prisegel kot novi ameriški predsednik, aprila bodo predsedniške volitve v Franciji, jeseni v Nemčiji. Letos naj bi Velika Britanija sprožila postopek izstopa iz EU … Če smo za leto 2016 rekli, da je bilo nadpovprečno pestro, potem je že 1. januarja 2017 jasno, da bo to leto v vseh pogledih še bolj intenzivno od lanskega. Pripnite si varnostni pas.