Komentar

"Črka, črka je samo črka na papirju in čisto nič drugega"

V času tolstojanskega romana je človeka obvladovala velika resnica, naj je bil to bog ali narod. Roman XX. stoletja je obvladovala ideologija in avtodestrukcija, obvladoval ga je nesmisel in človekova absurdna pozicija. V romanu XXI. stoletja pa dominira ideologija globalnega lastninjenja jezika. To je tisto, kar vsak dan poslušate v oglasnih sloganih.

08.01.2017 07:00
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Vladimir Sorokin   Lenkom   Moskva   Tatiana Didenko   neokonceptualizem   Sovjetska zveza

Foto: Rusia Insider

Socialistična norma je zahtevala, da je tisti, ki je bral, bral točno tisto, kar je bilo napisano. Nič več, nič manj.

V lanskem letu sem se mnogokrat namenil na moskovsko ulico Malaja Dmitrovka št. 14. To je ulica z impresivno zgodovino. Še danes v njej vlada atmosfera XIX. stoletja, ko so bile tam še naseljene meščanske družine. Na št. 12 je živela - med drugim - na prehodu iz XIX. v XX. stoletje mati dramatika Antona Pavloviča Čehova. Na isti številki so se v prvi četrtini XIX. stoletja zbirali pomembni uporniški dekabristi, ki so hoteli ruskega carja vreči iz prestola. Če si namenjen na ulico Malaja Dmitrovka iz smeri Puškinove metro postaje, se moraš neizbežno sprehoditi mimo umetniškega gledališča Lenkom, ki se nahaja na Malaji Dmitrovski št. 6. Natančno iz tega položaja preverim, katera predstava je trenutno na programu, poleg tega pregledam njihov mesečni repertoar predstav. Lenkom je visoko profilirano gledališče, v katerem uprizarjajo modernistično tradicijo. Ustanovljen je bil pred devetdesetimi leti, za časa Sovjetske zveze. Ime gledališča je kratica besedne zveze "Leninski komsomol".

 

In zdaj nekaj popolnoma drugega: na decemberskem napovedniku nisem mogel zgrešiti napovedane premiere dramatizacije romana Vladimirja Georgijeviča Sorokina z naslovom "Dan pribočnika" (moj prevod, v izvirniku "Den opričnika"). Sorokin? Žanr antiutopija. Sorokin v Lenkomu? Očitno že dolgo nisem gledal predstav v Lenkomu. Med več kot stotino poklicnih gledališč v Moskvi teater Lenkom vsekakor ni moj prvi izbor. Ko pa sem zagledal napoved za predstavo v režiji gledališkega in filmskega avtorja Marka Zaharova, ki je istočasno tudi umetniški vodja teatra, sem si jo z vsem svojim aparatom želje zaželel ogledati - in si jo tudi bom 23. ali 24. marca 2017.

 

Teater Lenkom je vsekakor le povod, vzrok in motiv mojega komentarja pa je sodobni pisatelj, dramatik in scenarist, Vladimir Georgijevič Sorokin. Naj brez zadržkov zapišem, da bom v komentarju sledil sosledju njegovega romanesknega opusa, ki ga bom na začetku in koncu zaporedja prekinil z dvema filmoma. Zanju menim, da sta izrednega pomena za njegov osebni stilno formativni in vsebinski razvoj.

 

Sorokin je eden tistih umetnikov, ki jih spremljam skozi vso njihovo umetniško biografijo. Lahko bi brez zadržka zapisal: Sorokin je moj sodobnik! Tako kot je Viktor Olegovič Pelevin moj sodobnik. Je eden tistih, s katerim sem vzporedno vstopil v areno življenja. V duhu postmodernističnega časa. Svojemu času se ne da ubežati, lahko pa si kritičen, neusmiljen do njega. Ko je Sorokin bil kulturno vojno: "črka, črka je samo črka na papirju in čisto nič drugega", sem se moral z njim strinjati, čeprav sem razmišljal popolnoma drugače. Toda v Sorokinovem svetu, kjer si moral vse brati med vrsticami, si si moral zaželeti idaelen svet, v katerem ni ničesar zapisano med vrsticami. Sorokinova manifestativna želja je bila več kot legalna, v celoti je bila to estetska želja. Seveda so tihi Sorokinovi sarkazmi s časom postali njemu lastni nasprotniki, predvsem v trenutku, ko se je začel strateško umikati pred svojo postmodernistično stilno zakonodajo. Moja delitev Sorokinovih razvojnih faz:

 

a.) Neokonceptualna knjiga

 

b.) Visoko-konceptualni roman

 

c.) Anarho-kozmistični roman

 

 

Scenarij za film št.1: Blazni Fric!

 

Moja neposredna vez z Vladimirjem Sorkinom je bila kulturna urednica in režiserka Tatiana Didenko, danes pokojna, ki je skupaj z Aleksandrom Šamajskim in s Sorokinom kot scenaristom filma leta 1994 proizvedla postprodukcijski film "Blazni Fric" (v izvirniku "Bezumni Fric"). V filmu gledamo, kako nacistični stroj mori in kolje, v svojem občutju pa film ni na noben način tragičen. Nasprotno, film je "totalno komičen", sami sebi se smejemo stereotipom domovinskega filma. V ZSSR je bilo posnetih čez 500 domovinskih filmov, ki smo jih mi žanrovsko opredelili kot "partizansko filmografijo". Kmalu po moskovski premieri je bila projekcija filma, pred desetimi gledalci, v spodnjih prostorih Moderne galerije v Ljubljani. Film je konceptualna dekonstruktivistična bravura, toda v kakšnih produkcijskih odnosih je bil proizveden, nisem nikoli izvedel. Sam sem bil predvsem vez med Tatiano in Laibachom. V filmu je bila namreč uporabljena njihova glasba.

 

Vez s Sorokinovim vstopom v literarno dekonstrukcijio je bil nežni čudež Rusije, vizualni umetnik Ilia Kabakov. Tega sem ozavestil šele, ko sem sedel v njegovem znamenitem stanovanju, preden se je izselil iz Rusije, ter se potapljal v njegovo tedanjo knjižno zbirko, ki mi je znova pokazala usodno povezanost moskovske konceptualne umetnosti in otroške knjižne ilustracije. Da, spoštovani bralec Portala PLUS, nisi se zmotil pri branju. Ta neverjetna formalna kombinacija je vplivala na celo vrsto moskovskih umetniških stilnih vektorjev, tako žanrovskih kot vsebinskih. Otroška ilustracija je s svojo preprostostjo in nazornostjo lahko brez večjih težav ilustrirala celotno idejo konceptualne umetnine. Z načelno prikupnostjo in barvno presvetljenostjo je lahko vstopala brez prevelikega nadzora tja, kamor druga literatura ni mogla, še najmanj pa "veliki roman". Mnogim literarnim oblikam ni bilo dano, da bi bile sploh videne.

 

"Apartment art" Ilije Kabakova je bila samo vizualna paralela z logiko "samizdat" literarure, ki je imela svojo iracionalno distribucijo do bralcev. Neformalna distribucija umetniške energije je brez zunanjih zavor demokratizirala izbiro in poglede. Razstave v zasebnih stanovanjih, tipkopisi in indigo kopije so brez vsakršnega zadržka dopuščale demitologizacijo sovjetske stvarnosti. Ilija Kabakov se je sicer preživljal z otroško ilustracijo, a jo je istočano briljantno transponiral v "veliko umetnost".

 

Na podoben način je mladi inženir petrokemije Vladimir Sorokin vstopil v svet konceptualizma; z oblikovanjem otroških knjig. Spoj duha časa in knjige kot objekta je izoblikovalo prvo fazo Vladimirja Sorokina, ki jo imenujem

 

a.) neokonceptualna knjiga, knjiga kot umetniški objekt, lepota knjige kot civilizacijski fenomen. Otroškim knjigam je bilo dovoljeno, da so lepe. Vse druge knjige so morale zadovoljiti druge zahteve, predvsem ideološki nagovor.

 

Sam sem vedno rad bival v obilju dvopomenskosti, zato mi je bilo zelo težko sprejeti misel Vladimirja Sorokina, da ne obstaja nič, ne v romaneskni pripovedi, ne v dialogu, kar je izven črke same. Toda že v filmu "Blazni Fric" je postalo vse drugače. Socialistična norma je zahtevala, da je tisti, ki je bral, bral točno tisto, kar je bilo napisano. Nič več, nič manj. Zato se je po mojem mnenju način branja Sorokinove knjige Norma zarezal tako globoko v probleme literarne teorije. Socialistična norma romana in proizvodni soc-romani so ravno tako kot vizualna umetnost Komarja in Melamida, soc-art, postali paradigmatski modeli najvišje stopnje ironije in sarkazma. Dobili smo proizvodni roman Sorokinovega tipa soc-realistične doktrine, v katerih so proletarci v duhu soc-realistične doktrine padali po črnovalovskih realističnih grozodejstvih. Politični kriminal politične policije je veseli socrealistični motiv prijaznih domačijskih stričkov, ki so v službi mirno pobijali nasprotnike delavskega razreda.

 

Knjigo Norma razumem kot začetek druge faze Vladimirja Sorokina, sam jo imenujem

 

b.) visokokonceptualni roman

 

Nujna digresija: Vzpostavitev paralelizma Sovjetske zveze in Jugoslavije naj bi bila načelno nemogoča, v resnici pa je titoistični totalitarizem bil voden absolutno identično, torej stalinistično, do prosovjetskih agonov. Pobili, potolkli so jih ter jih poslali v koncentracijska taborišča ter jih prevzgajali s stalinističnimi metodami. Po ruski mehki revoluciji v devetdesetih letih so takoj opravili s stalinističnimi metodami in kagebejevskimi morilci. V umetnosti so takoj opravili s soc-realističnim narativom. Zato so bili romani Sorokina lahko oblikovani kot svobodne, emancipirane substrukture, antikulturne strukture. Vse dokler se ni spet pojavil v novem tisočletju nov totalitarni narativ. Sorokina usklajeno napade črni marketing in cenzura. Dobesedno modrasasto. Kultura je sovražnik umetnosti. Konec digresije.

 

Degradiraj. Diskreditiraj.

 

V času tolstojanskega romana je človeka obvladovala velika resnica, naj je bil to bog ali narod. Roman XX. stoletja je obvladovala ideologija in avtodestrukcija, obvladoval ga je nesmisel in človekova absurdna pozicija. V romanu XXI. stoletja pa dominira ideologija globalnega lastninjenja jezika. To je tisto, kar vsak dan poslušate v oglasnih sloganih.

 

In zdaj nekaj popolnoma drugačnega: Združeni umetniki sveta se že celo XXI. stoletje zavedamo, da je čivkanje ptic samo en majhen segment svobode. Mnogo večjega imajo v rokah tisti, ki obvladujejo kozmični roman, ki ni ne epski, ne viteški, ne ljubezenski, ne pustolovski, temveč bo nekega dne bil anarho-kozmistični.

 

Scenarij za film št. 2: "4"!

 

Oglejte si na youtubu prvo minuto filma "4", režiserja Ilije Kržanovskega (vir). To je film, katerega scenarij je napisal Vladimir Sorokin. Mladi Ilia Kržanovski je leta 2004 Sorokina temeljito pripravil na njegovo tretjo razvojno fazo: anarho-kozmistično.

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
Šarčeva ideja o prehodni vladi je res genialna, skoraj na nivoju traktorista Ivana Serpentinška!
0
08.07.2020 23:30
Ideja o podvigu, s katerim bi z oblasti spravili janšistične fašiste, predstavlja največji možni mentalni domet naše dvorne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Prizori iz Slovenije: Kučanova igralnica oblasti in besed
6
08.07.2020 11:30
V Sloveniji se je obsedenost z oblastjo obdržala do današnjih dni, saj privrženci revolucionarnih tradicij začno s protesti in ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Volitve na Hrvaškem: Zakaj je Plenkovićeva moderna desnica suvereno povozila socialiste
25
06.07.2020 00:30
Napovedovali so tesen izid, morda celo zmago opozicijskih socialistov, ki so šli na volitve s koalicijo Restart, pa se je na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ko sem na odru in so vame uprte stotine oči, se šele zavem, da zares obstajam!
13
04.07.2020 21:59
Katarina Stegnar povezuje svojo osebno obliko z natančno nadzorovanim izjavljanjem. Tudi takrat, ko se v njej sproži ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
13. julij, pomemben mejnik v slovensko-italijanskih odnosih
2
03.07.2020 06:17
V prihodnjih dneh, 13. julija, ob stoletnici njegovega požiga, naj bi Italija naposled vrnila slovenski manjšini Narodni dom v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
11
01.07.2020 22:50
Politično etiketiranje z namenom diskvalifikacije je (bilo) zelo razširjeno v diktaturah in totalitarnih režimih. Za totalitarna ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Nihalo kvalitete: Šele človek, ki eksistenčno ni odvisen od države, je lahko res svoboden
7
29.06.2020 22:59
Nihalo kvalitete poimenujem vzgon večnega iskanja, poskusov in raziskav k lepše, boljše, pravičnejše; to, kar počne na tisoče ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
23
29.06.2020 00:00
V svetu, ki ga živimo, bi moral vsakdo imeti svoj otok, na katerega bi se umaknil, ko se ne bi dalo več zdržati z ljudmi, družbo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
34
28.06.2020 12:00
Dežela normalnih ljudi ne potrebuje kulture, potrebuje samo vojsko, sovražnika, tradicionalno družinsko formo, domovinske napeve ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
18
27.06.2020 23:00
Antifašistična Primorska! Pri Marku Breclju je svet etičnih zahtev do skrajnosti izostren. Njegov duh je izven vseh kategorij ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nov državni praznik: Dileme o tem, kateri datum je najprimernejši za dan športa
0
27.06.2020 15:09
Planica je res slovenski nacionalni praznik. Tako ga dojemajo državljani, tako ga dojemajo mediji, ki oglašajo Planico kot ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
25
25.06.2020 23:59
Čeprav državi grozi še ena epidemija koronavirusa, nas to lahko manj skrbi kot izjemno polarizirana politika, zaradi katere so ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
16
21.06.2020 23:27
Slovenci smo športni narod. Iz petkovih kolesarskih Tour de Parlement smo prešli na met v daljavo (zaenkrat papirnatih letal), ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje sramotnega požiga: Fašizem ni ideološka oznaka za politično gibanje, fašizem je zlo samo po sebi
9
20.06.2020 22:15
Ljudje so navkljub vsemu le živalska vrsta. Umetnost je tista, ki omogoča človečnost, posledično pa tudi kultura. Ene brez druge ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Trump najverjetneje umika četrtino vojakov iz Nemčije, Rusi in Kitajci se veselijo
10
18.06.2020 23:15
Gre sicer za še eno v nizu enostranskih potez Trumpove politične doktrine America First! (Na prvem mestu Amerika!). Neuradne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj se Luka Lisjak Gabrijelčič moti oziroma zakaj bo kljub protestom lahko zmeraj tako kot zmeraj
10
18.06.2020 04:30
Prvi korak do bistvenih sprememb v političnem ustroju naše družbe je spoznanje, da dvokrožni večinski volilni sistem ... Več.
Piše: Zoran Božič
Negativna selekcija je v dveh desetletjih potlačila razsodnost posameznika, ubila rahločutnost
4
17.06.2020 00:50
To je zgodba o tem, kako je slovenski zdravstveni sistem pozabil na bolnika in uresničevanje njegovih pravic. Pri tem pa ta isti ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Slovenski kulturniki, nesreča za družbo
12
15.06.2020 23:30
Na nobenem področju življenja se ne zbira toliko duševnih pohabljencev in razkrojevalcev človečnosti, zabitežev in estetskih ... Več.
Piše: Anej Sam
Mali test antijanšizma: O herojih, ki jedo kanibale, da bi nas odrešili ljudožerstva
23
14.06.2020 22:00
V Sloveniji politične empatije skorajda ni. Ni več političnih nasprotnikov, ostali so samo še sovražniki, ki jih je treba za ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Reševanje življenj, časti in lastnih riti
11
14.06.2020 11:00
Epidemija koronavirusa je poudarila že dolgo znano porazno stanje v domovih za ostarele, pa tudi razsulo zdravstvenega sistema, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
Uredništvo
Ogledov: 5.168
02/
Volitve na Hrvaškem: Zakaj je Plenkovićeva moderna desnica suvereno povozila socialiste
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.551
03/
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.859
04/
Hrvaška se bo verjetno znašla na t.i. rdečem seznamu, kar pomeni tudi zaprtje meje s Slovenijo
Uredništvo
Ogledov: 1.582
05/
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.810
06/
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.673
07/
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
Simona Rebolj
Ogledov: 2.482
08/
Ali opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu res predstavlja nedovoljen poseg v ustavo?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.486
09/
Slovenski komunisti so v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so govorili, da so za demokracijo
Igor Bavčar
Ogledov: 1.424
10/
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
Tjaša Šuštar
Ogledov: 1.074