Komentar

Trump bo na južni meji gradil zid, Cerar je tam že postavil bodečo žico, zdaj pa grozi še z zakonom o tujcih

Prvič po razsodbi Evropskega sodišča za človekove pravice glede t.i. izbrisanih je Slovenija spet pod drobnogledom Amnesty International, Sveta Evrope in domačih civilno-družbenih skupin ter neodvisnih pravnikov. Skupni imenovalec kritik, protestov in zgroženosti je predlagana novela zakona o tujcih. Premier Miro Cerar ima pri tem tudi veliko sreče: če bi bil namreč na oblasti Janša, bi ga zaradi takšnega zakona zmerjali s fašistom, ulice pa bi bile polne agresivnih protestnikov.

12.01.2017 06:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   zakon o tujcih   Slovenija   ZDA   Miro Cerar   Janez Janša   Donald Trump   demokrati   republikanci   Lincoln   Truman   Kissinger   Nixon   izbrisani   begunci   migranti   meja

Foto: Twitter

Kam so šli ideali republike, ki je nastala na temelju "stoletnega hrepenenja po svobodi", o kateri so modrovali naši pesniki in literati, uresničili pa smo ga šele pred četrt stoletja? Kam so izginili? Pogreznili so se v močvirje modernega centra.

Med Cerarjem in Janšo na eni ter med demokrati in republikanci na drugi strani bi lahko potegnili nekaj vzporednic. Zelo očitno se odražajo v obdobju tranzicije med Obamo in Trumpom, kjer se ob političnem spletkarjenju in destruktivni politiki vodilnih demokratov nenavadno obnašajo tudi mediji, tisti vodilni (tj. mainstream) še posebej. Če so se mnogi med njimi, na žalost tudi nekoč najuglednejši, že v predvolilni kampanji prelevili v aktiviste in agitatorje ene politične strani, se kasneje zaradi šoka ob Trumpovi "nepričakovani" zmagi za kratek čas potuhnili, potem so zdaj ponovno in z vso silo v pogonu. Moj včerajšnji tvit, češ da Trump "z vsakim dnem postaja za ameriške mainstream medije podobna obsesija kot Janša za slovenske" (prva žrtev te patologije pa je resnica), bi lahko razširil tudi z interpretacijo, da je skrivnost nenadne priljubljenosti demokratov pravzaprav posledica dolgoletnega pranja možganov - s čimer imamo bogate izkušnje tudi pri nas v Evropi in še posebej v Sloveniji. Če je hollywoodska propagandna mašinerija v čem učinkovita, potem je v ustvarjanju zgodb, reinterpretaciji zgodovine, zgodovnskih likov in prelomnih dogodkov. Ste morda kdaj gledali hollywoodski film o Hirošimi ali Nagasakiju? Težko, ker ga niso posneli. Kdo je bil predsednik, ki je ukazal uporabo atomskih bomb? Gotovo ni bil iz iste stranke kot Abraham Lincoln, predsednik, ki je dosegel ukinitev in prepoved suženjstva, pa čeprav je to pomenilo državljansko vojno.

 

Res je, tako kot Hillary Clinton in Donald Trump nista iz iste stranke, tako tudi Harry Truman in Abraham Lincoln nista bila. Uporabo atomskih bomb je ukazal demokratski predsednik, črnce pa je osvobodil republikanec. Nekaj tukaj ne bo držalo, pravite? Moč propagande je naredila svoje - če gre za vprašanje svobode, človekovih pravic ali sožitja med narodi, pomislimo na demokrate oziroma levičarje, če pa gre za konflikte, vojne ali različne oblike omejevanja pravic in svoboščin, pa nam na misel pridejo republikanci oziroma - če se za hip preselimo v Evropo - desničarji, konservativci. Takšna "interpretacija" je zgodovinsko nevzdržna, deplasirana in nenazadnje tudi zlonamerna, saj spodbuja laž, manipulacijo in dvojna merila.

 

Abraham Lincoln je bil sicer velik demokrat, vendar je bil član republikanske stranke.

 

 

Ravno nesrečni Trump, ki je republikanec bolj kot ne po sili razmer, je silovito razgalil dvoličnost ameriškega medijsko-propagandnega establishmenta. Ta je iz občutka ogroženosti zaradi poraza Hillary Clinton pripravljen na totalno vojno, s pomočjo politično zlorabljenih služb CIA in FBI pa predstavlja tudi potencialno fizično grožnjo novemu predsedniku. Teden dni pred Trumpovo inavguracijo je, če uporabimo Lincolno parafrazo Biblije, "hiša spet razdeljena" (A House Divided), poraženci oziroma demokratska opozicija pa nameravajo s podporo medijskih aktivistov Trumpu greniti življenje prav vsako sekundo mandata v Beli hiši. Že zdaj je moč napovedati, da se ga bodo ob prvi priliki lotili z ustavno obtožbo oziroma impeachmentom. Več energije, vložene v notranjepolitične obračune v Združenih državah, pomeni manjši fokus na mednarodno dogajanje, predvsem potencialna konfliktna žarišča. Svetovni policaj bo imel nenadoma toliko dela sam s sabo, s svojo policijsko postajo, da ne bo več izvajal intervencij na terenu, kar bo posledično povečalo nasilje v konfliktnih območjih. Zgolj diplomacija ne bo dovolj. Kaj bi to lahko pomenilo, sem pred dvema dnevoma v nekoliko drugačnem kontekstu govoril s Harisom Silajdžićem, nekdanjim zunanjim ministrom Bosne in Hercegovine. Razlagal mi je namreč situacijo leta 1992, ko se je državljanska vojna v njegovi državi razplamtevala, impotentna Evropska gospodarska skupnost ni bila sposobna niti mrdniti ("Ne more biti vsaka vas zdaj država", mu je med obiskom Sarajeva cinično dejal tedanji socialistični francoski predsednik Mitterrand), zaradi česar so Bošnjaki pomoč iskali na drugi strani Atlantika. Silajdžić me ni posebej šokiral z izjavo, da so v odhajajoči republikanski administraciji našli precej razumevanja, vendar se je vse končalo, ko so v Belo hišo (za osem let) vkorakali demokrati. V kontekstu oboroženih konfliktov je razmerje med demokrati in republikanci dejansko in vsaj na prvi pogled paradoksalno: republikanci probleme rešujejo, demokrati jih ustvarjajo ali ohranjajo status quo. Vietnamska vojna je tipičen primer. Začeli so jo demokrati, končal pa šele republikanec Nixon oziroma njegov državni sekretar Henry Kissinger, med drugim zaslužen tudi za "odpiranje" Kitajske. Njegove zasluge Kitajci še danes tako cenijo, da je bržkone edini Američan, ki ima ves čas dostop do najvišjega partijskega vodstva.

 

Haris Silajdžić: Republikanci so nam izkazali večjo naklonjenost kot demokrati. (Foto: www. hayat.ba)

 

 

Podobno kot ameriški demokrati jadrajo na prividu lastne moralne integritete, imamo tudi pri nas opravka s fikcijo etičnega premierja, ki se pred mediji in javnostjo še kar uspešno skriva pod plaščem akademske imunitete oziroma profesorskega teoretiziranja, odgovornosti pa ne prevzame nikoli. Vedno so krivi drugi. Uvodoma omenjeni zakon o tujcih, čigar rigorozna novela je tik pred obravnavo v državnem zboru, bi moral že zaradi svoje restriktivne narave zbuditi vse poštene levičarje in liberalce, kajti počasi bo vrag odnesel šalo. Opravka imamo namreč z dvoličnostjo oziroma dvojnimi merili, v katerih se utaplja ta država. Prav na tej točki se človek sprašuje, kam za vraga so šli vsi ideali naše republike, da se predstavniki ljudstva leta 2017 ukvarjajo z vprašanjem, kakšna je pravna razlika med vrednostjo dveh življenj, dveh pravic, dveh svobod, pri čemer je v prvi katagoriji naša, slovenska, državljanska, nacionalna svoboda, v drugi pa tuja, morda bolj eksotična, temnejša, sumljiva in predvsem - bežeča. Kam so šli ideali republike, ki je nastala na temelju "stoletnega hrepenenja po svobodi", o kateri so modrovali naši pesniki in literati, uresničili pa smo ga šele pred četrt stoletja? Ravno v teh dneh - če smo že pri obletnicah - mineva 25 let od začetka širšega procesa priznavanja Slovenije.

 

Kam so torej šli principi, zaradi katerih smo zase zahtevali zgolj tisto, kar je oziroma kar bi moralo pripadati tudi vsem drugim svobodnim ljudem na tem planetu? Morda pa niso nikamor odtavali ali se izgubili; morda jih sploh nikoli zares ni bilo. Morda je usoda te države in njene pravne ter moralne predhodnice v tem, da se vedno pogrezne v močvirje lastnr sramote, krivic in zla. Tako je bilo med II. svetovno vojno, ko je del politične in cerkvene oblasti kolaboriral z okupatorji, nič drugače ni bilo ob koncu te vojne, s katero je sovpadla revolucija, zaradi katere so bila storjena sramotna hudodelstva. Prekletstvo usode se je po desetletjih spanja vrnilo pred četrt stoletja, ko je prav tako zaradi spremenjene zakonodaje o tujcih oziroma zakona o državljanstvu brez ustreznega statusa ostalo na tisoče prebivalcev, kasneje poimenovanih izbrisani. Eden izmed njih, Mehmedalija Alić, ki je o svoji kalvariji napisal knjigo z naslovom Nihče, je ob "izbrisu" in genocidu nad Bošnjaki v Bosni in Hercegovini - ti dve katastrofi sta namreč po nekem perverznem naključju povsem sovpadali - hote ali nehote odprl še vprašanje divje privatizacije in suženjskega odnosa do tuje delovne sile v Sloveniji. Vse to neprijetne teme smo na ravni kolektivnega potisnili v sfero nezavednega, od koder vsake toliko "useka" na površje in potem imamo nacionalno razpravo o suicidarnosti, alkoholizmu, sovražnem govoru ali nasilju nad ženskami in otroki.

 

Je pores naključje, da se po mnoštvu človeka nevrednih epizod ponovno pogrezamo v nekakšen somrak človekovih pravic in svoboščin? Kaj pa če imamo to v genih in se nam vsake toliko, prosto po Heglu, zgodovina ponavlja - enkrat kot tragedija, drugič kot farsa? Ob tem ne smemo zanemariti očitne nedoslednosti mnenjskih voditeljev, medijev in celo dela javnosti, ki imajo vedno pri roki staro Terencijevo modrost iz časa rimske republike, da namreč tisto, kar je dovoljeno bogovom, ni dovoljeno govedu (volom) oziroma Quid licet Iovi, non licet bovi. Ironija pa je v tem, da Terencij namiguje na pripoved o Jupitru, ki je spremenjen v vola skušal zapeljati Evropo. Pravna filozofija Cerarjevega predloga novele zakona o tujcih se med vrsticami sklicuje ravno na evropske vrednote, predvsem varnost, svobodo in človekove pravice, ki jih ogrožajo množice tujih beguncev in migrantov. Da bi ohranili in obranili svoje pridobitve (bolje: privilegije), se moramo neprodušno zapreti v trdnjavo Evropa in počakati, da bo nevarnost minila.

 

Po takšni srednjeveški logiki obrambe proti novodobnim Turkom je seveda dovoljeno vse, kar je možno stlačiti pod dežnik "izrednih ukrepov". Če predlagane rešitve, ki jih bo parlament skoraj zagotovo izglasoval, predstavljajo kršitve mednarodnega prava, se jih nonšalantno opravičuje z nekakšno višjo silo, nihče od oblastne nomenklature pa ljudem ne pove, da lahko vlada podobne ukrepe, kakršne je predvidela z noveliranim zakonom o tujcih, sprejme tudi v primeru, ko razglasi izredne razmere. O čemer je očitno prepovedano javno razpravljati. 

 

V ozadju vsega tega hitenja, živčnosti in ekstremnih rešitev je strah. Za to paranojo, zaradi katere je premier že lani na dele južne meje postavil bodečo žico tudi tam, kjer nikoli ni bilo nezakonitih prehodov, ne more biti kriva samo vlada, saj nosijo zanjo svoj del odgovornosti tudi mediji. Podpihovanje strasti je najslabša strategija, čeprav prinaša gledanost, branost oziroma spletni obisk. Vendar pa bo v nekem trenutku potrebno ustaviti konje in si zastaviti povsem preprosto, osebno, takorekoč intimno vprašanje: kaj sem kot posameznik dobrega naredil za to, da bi bil svet okoli mene normalnejši in prijaznejši? Sem ljudi delil na podlagi medijske propagande, neumnih političnih sloganov, ali na temelju lastnih občutkov in spoznanj? Kdor se odloči, da bo šel po tej poti, ki nikakor ni lahka, bo morda lažje razumel uredniško politiko Portala PLUS...

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
19
Cerarjeve "smešne koalicije" niti Frank Underwood ne more več rešiti pred porazom
4
28.03.2017 23:40
Tik pred današnjim razširjenim vrhom koalicije je precej nepričakovano odstopil Gorazd Skubin, direktor Holdinga slovenskih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Če ima Evropa dve hitrosti, potem jih ima Slovenija vsaj pet
4
26.03.2017 12:00
Potniški vlaki v Franciji, Italiji, Španiji, Nemčiji in še kje po Evropi vozijo s hitrostjo 200, 250 ali celo skoraj 400 ... Več.
Piše: Oskar Salobir
Ste že kdaj videli vojaško astronavtsko obleko? Če ste jo, kakšne barve je?
6
25.03.2017 23:59
Današnji tekst je konstrukcija, predvsem pa ni kompozicija. Te dni je bilo vse preveč dogodkov, ki so se vrtinčili okrog moje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pravljica za vikend: Ali je IKEA socialistično podjetje?
15
24.03.2017 19:29
Verjetno je veliko bralcev zastriglo z ušesi že samo ob naslovu, a preden odgovorimo na vprašanje, najprej nekaj podatkov o ... Več.
Piše: Bine Kordež
Hommage Michaelu Novaku, harvardskemu teologu kapitalizma
0
23.03.2017 23:17
Sredi februarja je v Washingtonu umrl Američan Michael Novak, eden največjih katoliških intelektualcev našega časa. Michaela ... Več.
Piše: Keith Miles
London po Londonu
7
22.03.2017 23:59
Natanko leto dni po terorističnih napadih v Bruslju se je zgodil nov incident v Londonu, ki bi utegnil prav tako imeti podobno ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Vsi mi smo Američani
4
19.03.2017 11:59
Če napišem, da smo vsi američani, potem hočem reči, da je vse kar vsak dan delamo, mislimo ali oblačimo, na takšen ali drugačen ... Več.
Piše: Oskar Salobir
Kapitalska patologija stolpnic: čim manj stroškov za čim več vsebin
3
19.03.2017 07:25
Vstopimo v sredico komentarjakarbrez uvoda, v svet stolpnic, v svet urbanih inovacij. To je tekst o njihovi lepoti in ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Obletnice: Jože Pučnik in Nova revija
1
18.03.2017 15:13
Jože Pučnik je bil hkrati svobodoljuben in konservativen politik. V Novi reviji,pozneje pa v državni politiki si je prizadeval ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Milojka, prihaja Gorski zdravnik, čas je za zdravstveno reformo!
2
16.03.2017 00:57
Morda niste vedeli, toda danes popoldne pride v Ljubljano znameniti Gorski zdravnik, der Bergdoktor. V Mercator v Šiško, kjer bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nekaj preprostih dejstev o "državni pomoči" Cimosu
23
14.03.2017 22:59
Državna pomoč in Cimos je verjetno ena izmed najbolj pogostih besednih zvez zadnjihtednov. Ne mine dan, da ne bi vsaj nekajkrat ... Več.
Piše: Bine Kordež
Makedonski sod smodnika: vroča politična kuhinja, v katero se mešata Albanija in Kosovo
6
12.03.2017 22:00
Ker iz Makedonije prihajajo vedno bolj zaskrbljujoče informacije o politični krizi, ki je nedavne parlamentarne volitve nikakor ... Več.
Piše: Ivanka Dodovska
Če želiš igrati nogomet, začneš iskati nogometaše. Če želiš plesati, iščeš plesalke. Če želiš vojno, začneš iskati vojake.
11
12.03.2017 12:00
Naborništvo prikazujejo kot nekaj, s čimer bi fante rešili odvisnosti od računalnikov, jih prisilili, da bi se več gibali, bolj ... Več.
Piše: Oskar Salobir
Katedrala socializma: neverjetna zgodba Ivane Tomljenović
0
11.03.2017 23:23
Še preden bom vstopil v današnji komentar, objavljam v uvodu neplačan oglas:Obiščite Zagreb, to elegantno evropsko prestolnico, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nova Evropa po Versaillesu: tesno povezana sedmerica, okoli katere bo krožila revna periferija?
10
10.03.2017 23:59
Naš diplomatski komentator je pod drobnogled vzel sporočilo nedavnega srečanja štirih evropskih voditeljev v kraju, kjer so ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Moške kvote: Biti moški v današnji slovenski družbi je greh!
6
05.03.2017 11:55
Je naša družba moška? Ne, ženska je. V provokativnem romanu Podreditev Michela Houellebecqa - slovenski prevod je z nekaj zamude ... Več.
Piše: Oskar Salobir
Prvih 100 let Bauhausa: Itten-Gropiusov paradoks
15
04.03.2017 23:59
Naportalu+z današnjim dnem začenjam s slavji ob stoletnici ustanovitve umetniške šoleBauhausiz leta 1919. Kmalu bo minilo sto ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Negotovi slovensko-evropski objem v grozeči senci nove železne zavese
9
03.03.2017 21:30
JunckerjevaBela knjigani prebudila posebne pozornosti pri slovenskih voditeljih. Morda ne verjamejo, da prihaja čas odločitev in ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Pismo Miru Cerarju bržkone ne bo ničesar spremenilo, toda določene stvari je pač treba napisati
17
01.03.2017 00:00
Spoštovani predsednik vlade, nikoli si nisem mislil, da bova kdaj tako komunicirala. Toda ker te drugače ne morem več doseči, se ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Also sprach Ivan Lotrič, Tako je govoril Ivan Lotrič
1
26.02.2017 06:00
Današnji komentar je v celoti posvečenIvanu Lotriču, človeku, ki svojega glasu ni nikoli oddaljil od svojega govora, od smisla ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Cerarjeve "smešne koalicije" niti Frank Underwood ne more več rešiti pred porazom
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.465
02/
Sramota! Kako profesorsko vlado Mira Cerarja pred ustavnim sodiščem zlahka postavimo na laž!
Uredništvo
Ogledov: 1.676
03/
Zunanje ministrstvo odgovarja: ker so informacije, o katerih sprašuje portal+, tajne, nam na vprašanja ne morejo odgovoriti!
Igor Mekina
Ogledov: 1.549
04/
Z lansko izgubo Kliničnega centra bi lahko pokrili 25.000 plač medicinskih sester!
Uredništvo
Ogledov: 1.507
05/
Pravljica za vikend: Ali je IKEA socialistično podjetje?
Bine Kordež
Ogledov: 1.260
06/
Slovenska vojska na četrto generacijo vojne ni pripravljena, vladajoča koalicija pa nima pojma, kaj to sploh je!
Ivan H. Kukec
Ogledov: 1.537
07/
London po Londonu
Iztok Mirošič
Ogledov: 1.460
08/
Reševanje Cimosa ni le nacionalna katastrofa. Je bistveno več od tega. Je simptom strateške bebavosti in operativne nesposobnosti slovenske države.
Marko Golob
Ogledov: 2.299
09/
Hommage Michaelu Novaku, harvardskemu teologu kapitalizma
Keith Miles
Ogledov: 943
10/
Za rešetkami Erdoganovega avtoritarnega režima ječi že okoli 200 turških novinarjev in urednikov
Ariana Ferfila
Ogledov: 1.089