Komentar

Trump bo na južni meji gradil zid, Cerar je tam že postavil bodečo žico, zdaj pa grozi še z zakonom o tujcih

Prvič po razsodbi Evropskega sodišča za človekove pravice glede t.i. izbrisanih je Slovenija spet pod drobnogledom Amnesty International, Sveta Evrope in domačih civilno-družbenih skupin ter neodvisnih pravnikov. Skupni imenovalec kritik, protestov in zgroženosti je predlagana novela zakona o tujcih. Premier Miro Cerar ima pri tem tudi veliko sreče: če bi bil namreč na oblasti Janša, bi ga zaradi takšnega zakona zmerjali s fašistom, ulice pa bi bile polne agresivnih protestnikov.

12.01.2017 06:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   zakon o tujcih   Slovenija   ZDA   Miro Cerar   Janez Janša   Donald Trump   demokrati   republikanci   Lincoln   Truman   Kissinger   Nixon   izbrisani   begunci   migranti   meja

Foto: Twitter

Kam so šli ideali republike, ki je nastala na temelju "stoletnega hrepenenja po svobodi", o kateri so modrovali naši pesniki in literati, uresničili pa smo ga šele pred četrt stoletja? Kam so izginili? Pogreznili so se v močvirje modernega centra.

Med Cerarjem in Janšo na eni ter med demokrati in republikanci na drugi strani bi lahko potegnili nekaj vzporednic. Zelo očitno se odražajo v obdobju tranzicije med Obamo in Trumpom, kjer se ob političnem spletkarjenju in destruktivni politiki vodilnih demokratov nenavadno obnašajo tudi mediji, tisti vodilni (tj. mainstream) še posebej. Če so se mnogi med njimi, na žalost tudi nekoč najuglednejši, že v predvolilni kampanji prelevili v aktiviste in agitatorje ene politične strani, se kasneje zaradi šoka ob Trumpovi "nepričakovani" zmagi za kratek čas potuhnili, potem so zdaj ponovno in z vso silo v pogonu. Moj včerajšnji tvit, češ da Trump "z vsakim dnem postaja za ameriške mainstream medije podobna obsesija kot Janša za slovenske" (prva žrtev te patologije pa je resnica), bi lahko razširil tudi z interpretacijo, da je skrivnost nenadne priljubljenosti demokratov pravzaprav posledica dolgoletnega pranja možganov - s čimer imamo bogate izkušnje tudi pri nas v Evropi in še posebej v Sloveniji. Če je hollywoodska propagandna mašinerija v čem učinkovita, potem je v ustvarjanju zgodb, reinterpretaciji zgodovine, zgodovnskih likov in prelomnih dogodkov. Ste morda kdaj gledali hollywoodski film o Hirošimi ali Nagasakiju? Težko, ker ga niso posneli. Kdo je bil predsednik, ki je ukazal uporabo atomskih bomb? Gotovo ni bil iz iste stranke kot Abraham Lincoln, predsednik, ki je dosegel ukinitev in prepoved suženjstva, pa čeprav je to pomenilo državljansko vojno.

 

Res je, tako kot Hillary Clinton in Donald Trump nista iz iste stranke, tako tudi Harry Truman in Abraham Lincoln nista bila. Uporabo atomskih bomb je ukazal demokratski predsednik, črnce pa je osvobodil republikanec. Nekaj tukaj ne bo držalo, pravite? Moč propagande je naredila svoje - če gre za vprašanje svobode, človekovih pravic ali sožitja med narodi, pomislimo na demokrate oziroma levičarje, če pa gre za konflikte, vojne ali različne oblike omejevanja pravic in svoboščin, pa nam na misel pridejo republikanci oziroma - če se za hip preselimo v Evropo - desničarji, konservativci. Takšna "interpretacija" je zgodovinsko nevzdržna, deplasirana in nenazadnje tudi zlonamerna, saj spodbuja laž, manipulacijo in dvojna merila.

 

Abraham Lincoln je bil sicer velik demokrat, vendar je bil član republikanske stranke.

 

 

Ravno nesrečni Trump, ki je republikanec bolj kot ne po sili razmer, je silovito razgalil dvoličnost ameriškega medijsko-propagandnega establishmenta. Ta je iz občutka ogroženosti zaradi poraza Hillary Clinton pripravljen na totalno vojno, s pomočjo politično zlorabljenih služb CIA in FBI pa predstavlja tudi potencialno fizično grožnjo novemu predsedniku. Teden dni pred Trumpovo inavguracijo je, če uporabimo Lincolno parafrazo Biblije, "hiša spet razdeljena" (A House Divided), poraženci oziroma demokratska opozicija pa nameravajo s podporo medijskih aktivistov Trumpu greniti življenje prav vsako sekundo mandata v Beli hiši. Že zdaj je moč napovedati, da se ga bodo ob prvi priliki lotili z ustavno obtožbo oziroma impeachmentom. Več energije, vložene v notranjepolitične obračune v Združenih državah, pomeni manjši fokus na mednarodno dogajanje, predvsem potencialna konfliktna žarišča. Svetovni policaj bo imel nenadoma toliko dela sam s sabo, s svojo policijsko postajo, da ne bo več izvajal intervencij na terenu, kar bo posledično povečalo nasilje v konfliktnih območjih. Zgolj diplomacija ne bo dovolj. Kaj bi to lahko pomenilo, sem pred dvema dnevoma v nekoliko drugačnem kontekstu govoril s Harisom Silajdžićem, nekdanjim zunanjim ministrom Bosne in Hercegovine. Razlagal mi je namreč situacijo leta 1992, ko se je državljanska vojna v njegovi državi razplamtevala, impotentna Evropska gospodarska skupnost ni bila sposobna niti mrdniti ("Ne more biti vsaka vas zdaj država", mu je med obiskom Sarajeva cinično dejal tedanji socialistični francoski predsednik Mitterrand), zaradi česar so Bošnjaki pomoč iskali na drugi strani Atlantika. Silajdžić me ni posebej šokiral z izjavo, da so v odhajajoči republikanski administraciji našli precej razumevanja, vendar se je vse končalo, ko so v Belo hišo (za osem let) vkorakali demokrati. V kontekstu oboroženih konfliktov je razmerje med demokrati in republikanci dejansko in vsaj na prvi pogled paradoksalno: republikanci probleme rešujejo, demokrati jih ustvarjajo ali ohranjajo status quo. Vietnamska vojna je tipičen primer. Začeli so jo demokrati, končal pa šele republikanec Nixon oziroma njegov državni sekretar Henry Kissinger, med drugim zaslužen tudi za "odpiranje" Kitajske. Njegove zasluge Kitajci še danes tako cenijo, da je bržkone edini Američan, ki ima ves čas dostop do najvišjega partijskega vodstva.

 

Haris Silajdžić: Republikanci so nam izkazali večjo naklonjenost kot demokrati. (Foto: www. hayat.ba)

 

 

Podobno kot ameriški demokrati jadrajo na prividu lastne moralne integritete, imamo tudi pri nas opravka s fikcijo etičnega premierja, ki se pred mediji in javnostjo še kar uspešno skriva pod plaščem akademske imunitete oziroma profesorskega teoretiziranja, odgovornosti pa ne prevzame nikoli. Vedno so krivi drugi. Uvodoma omenjeni zakon o tujcih, čigar rigorozna novela je tik pred obravnavo v državnem zboru, bi moral že zaradi svoje restriktivne narave zbuditi vse poštene levičarje in liberalce, kajti počasi bo vrag odnesel šalo. Opravka imamo namreč z dvoličnostjo oziroma dvojnimi merili, v katerih se utaplja ta država. Prav na tej točki se človek sprašuje, kam za vraga so šli vsi ideali naše republike, da se predstavniki ljudstva leta 2017 ukvarjajo z vprašanjem, kakšna je pravna razlika med vrednostjo dveh življenj, dveh pravic, dveh svobod, pri čemer je v prvi katagoriji naša, slovenska, državljanska, nacionalna svoboda, v drugi pa tuja, morda bolj eksotična, temnejša, sumljiva in predvsem - bežeča. Kam so šli ideali republike, ki je nastala na temelju "stoletnega hrepenenja po svobodi", o kateri so modrovali naši pesniki in literati, uresničili pa smo ga šele pred četrt stoletja? Ravno v teh dneh - če smo že pri obletnicah - mineva 25 let od začetka širšega procesa priznavanja Slovenije.

 

Kam so torej šli principi, zaradi katerih smo zase zahtevali zgolj tisto, kar je oziroma kar bi moralo pripadati tudi vsem drugim svobodnim ljudem na tem planetu? Morda pa niso nikamor odtavali ali se izgubili; morda jih sploh nikoli zares ni bilo. Morda je usoda te države in njene pravne ter moralne predhodnice v tem, da se vedno pogrezne v močvirje lastnr sramote, krivic in zla. Tako je bilo med II. svetovno vojno, ko je del politične in cerkvene oblasti kolaboriral z okupatorji, nič drugače ni bilo ob koncu te vojne, s katero je sovpadla revolucija, zaradi katere so bila storjena sramotna hudodelstva. Prekletstvo usode se je po desetletjih spanja vrnilo pred četrt stoletja, ko je prav tako zaradi spremenjene zakonodaje o tujcih oziroma zakona o državljanstvu brez ustreznega statusa ostalo na tisoče prebivalcev, kasneje poimenovanih izbrisani. Eden izmed njih, Mehmedalija Alić, ki je o svoji kalvariji napisal knjigo z naslovom Nihče, je ob "izbrisu" in genocidu nad Bošnjaki v Bosni in Hercegovini - ti dve katastrofi sta namreč po nekem perverznem naključju povsem sovpadali - hote ali nehote odprl še vprašanje divje privatizacije in suženjskega odnosa do tuje delovne sile v Sloveniji. Vse to neprijetne teme smo na ravni kolektivnega potisnili v sfero nezavednega, od koder vsake toliko "useka" na površje in potem imamo nacionalno razpravo o suicidarnosti, alkoholizmu, sovražnem govoru ali nasilju nad ženskami in otroki.

 

Je pores naključje, da se po mnoštvu človeka nevrednih epizod ponovno pogrezamo v nekakšen somrak človekovih pravic in svoboščin? Kaj pa če imamo to v genih in se nam vsake toliko, prosto po Heglu, zgodovina ponavlja - enkrat kot tragedija, drugič kot farsa? Ob tem ne smemo zanemariti očitne nedoslednosti mnenjskih voditeljev, medijev in celo dela javnosti, ki imajo vedno pri roki staro Terencijevo modrost iz časa rimske republike, da namreč tisto, kar je dovoljeno bogovom, ni dovoljeno govedu (volom) oziroma Quid licet Iovi, non licet bovi. Ironija pa je v tem, da Terencij namiguje na pripoved o Jupitru, ki je spremenjen v vola skušal zapeljati Evropo. Pravna filozofija Cerarjevega predloga novele zakona o tujcih se med vrsticami sklicuje ravno na evropske vrednote, predvsem varnost, svobodo in človekove pravice, ki jih ogrožajo množice tujih beguncev in migrantov. Da bi ohranili in obranili svoje pridobitve (bolje: privilegije), se moramo neprodušno zapreti v trdnjavo Evropa in počakati, da bo nevarnost minila.

 

Po takšni srednjeveški logiki obrambe proti novodobnim Turkom je seveda dovoljeno vse, kar je možno stlačiti pod dežnik "izrednih ukrepov". Če predlagane rešitve, ki jih bo parlament skoraj zagotovo izglasoval, predstavljajo kršitve mednarodnega prava, se jih nonšalantno opravičuje z nekakšno višjo silo, nihče od oblastne nomenklature pa ljudem ne pove, da lahko vlada podobne ukrepe, kakršne je predvidela z noveliranim zakonom o tujcih, sprejme tudi v primeru, ko razglasi izredne razmere. O čemer je očitno prepovedano javno razpravljati. 

 

V ozadju vsega tega hitenja, živčnosti in ekstremnih rešitev je strah. Za to paranojo, zaradi katere je premier že lani na dele južne meje postavil bodečo žico tudi tam, kjer nikoli ni bilo nezakonitih prehodov, ne more biti kriva samo vlada, saj nosijo zanjo svoj del odgovornosti tudi mediji. Podpihovanje strasti je najslabša strategija, čeprav prinaša gledanost, branost oziroma spletni obisk. Vendar pa bo v nekem trenutku potrebno ustaviti konje in si zastaviti povsem preprosto, osebno, takorekoč intimno vprašanje: kaj sem kot posameznik dobrega naredil za to, da bi bil svet okoli mene normalnejši in prijaznejši? Sem ljudi delil na podlagi medijske propagande, neumnih političnih sloganov, ali na temelju lastnih občutkov in spoznanj? Kdor se odloči, da bo šel po tej poti, ki nikakor ni lahka, bo morda lažje razumel uredniško politiko Portala PLUS...

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
19
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
11
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
14
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
7
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
14
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
18
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
20
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Yoko Ono & Marina Abramović: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.
10
02.11.2019 21:00
Bistvena razlika med umetniškim delomYoko Ono(1933) inMarino Abramović(1946) je v tem, da Yoko Ono proizvaja umetniške dogodke, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Britanski davkoplačevalci se ne dajo: Levičarska zloraba besed in "Mala rdeča knjižica"
13
27.10.2019 19:00
V politiki so levičarji že od nekdaj dobri pri izkrivljanju besed. Zgodovinska so bila profit pomeni izkoriščanje, kapitalizem ... Več.
Piše: Keith Miles
Korupcija za telebane: Kratek priročnik o korupciji in provizijah na Slovenskem
7
27.10.2019 09:00
Komentarji mojih zadnjih dveh prispevkov naportalu+so me vzpodbudili, da napišem nekaj o poslovnih navadah v Sloveniji.Nisem ne ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Mi, umetniki levi anarhisti, težko sprejmemo idejo, da je kultura največja vrednota
2
26.10.2019 21:20
Bralec, samo pomisli, kakšna mega skladovnica informacij je vpeta v digitalno vesolje. Vsako sekundo se širi. Točno to vesolje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
32
25.10.2019 14:00
Boris Vezjak ni znan in ne pomeni ničesar nikomur, vendar je v sebi osredotočil vso bedo filozofije. Ponazarja stanje prodanih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
David Tasić (1962-2019)
3
24.10.2019 22:24
O vsem skupaj bi bilo lažje posneti film kot pisati. Na srečo je bila večina prizorov naših skupnih osemdesetih polna ... Več.
Piše: Franci Zavrl
Stati inu obstati: Proces impeachmenta zoper Donalda Trumpa prehaja v novo fazo
5
23.10.2019 22:04
Impeachment je v Združenih državah ponovno dobil zagon. Ankete javnega mnenja mu postajajo naklonjene, kar budno spremljajo tako ... Več.
Piše: Božo Cerar
Konec mita o dobrem ustavnem sodišču: Primer Accetto in moralna integriteta sodnikov
45
22.10.2019 23:15
Prilika o dveh ustavnih sodnikih, od katerih eden laže, drugi pa na laž opozori javnost, ne bi smela predstavljati večje moralne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Katalonska neodvisnost: V Evropo prek Madrida ali Barcelone?
26
20.10.2019 19:00
Zunanji ministerMiro Cerarnajbrž ni dobro vedel, kaj govori, ko je španski policijski in pravosodni teror v Kataloniji razglasil ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
So Adrio Airways prodali slamnatemu skladu, ker je bilo treba zabrisati sledi sumljivih poslov?
13
20.10.2019 09:00
Agonija Adrie Airways se še ni prav končala, pa nam Alenka Bratušek in Zdravko Počivalšek že ponujata novo avanturo:ustanovitev ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Oktavia. Trepanacija: Opera, ki je uprizorjena v odprti Leninovi glavi
1
19.10.2019 19:00
Biti sto let kasneje v istem političnem prostoru Lenina in poslušati opero o njegovem brutalnem boljševizmu, je poseben ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Farsa v Združenih narodih: Venezuelo izvolili v Svet za človekove pravice
8
18.10.2019 20:00
17. oktobra, na dan umora venezuelskega opozicijskega aktivista Edmunda Rade, je Madurov režim prejel čudovito nagrado Generalne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
18
15.10.2019 22:27
Raj na zemlji, rešitev, podpora, odgovornost, nadzorstvo in disciplina, problem. V jugoslovanskih časih smo Evropsko skupnost ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
Blaž Mrevlje
Ogledov: 2,958
02/
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
Anuša Gaši
Ogledov: 2,196
03/
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
Anej Sam
Ogledov: 2,120
04/
Ustavno sodišče dokončno razsodilo: Obvezne glasbene kvote Mira Cerarja so neustavne!
Uredništvo
Ogledov: 1,627
05/
Slovenski intelektualci o razmerah v državi ob 30-letnici padca Železne zavese: "Danes bo že jutri včeraj"
Uredništvo
Ogledov: 1,836
06/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,277
07/
Banka Slovenije pod težo kritik: So bile omejitve pri najemanju kreditov občanov res potrebne?
Bine Kordež
Ogledov: 1,304
08/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 1,116
09/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,052
10/
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
Angel Polajnko
Ogledov: 1,390