Pri pisanju vašega članka ste verjetno pomešali kolektivne organizacije in odvetniške pisarne. Avans v odvetništvu namreč označuje predplačilo za storitve. Moja pisarna dvomilijonskega avansa nikoli ni prejela, nekako isti znesek pa manjka pri vsotah, katere v obrambo svojega plačevanja zbranega denarja za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del v Švico v odgovorih na očitke v medijih navaja Združenje SAZAS. Drži pa, da je Zavod AIPA na podlagi sklepa tedanjega Sveta na moj fiduciarni račun v avgustu 2014 nakazal dva milijona evrov kot depozit (in varovalko) za izplačila razdeljenih honorarjev imetnikom pravic (pred poletjem je bila namreč opravljena delitev) in za kritje potencialnih stroškov svojega rednega poslovanja, saj so si soustanovitelji Zavoda AIPA v tistem obdobju uzurpirali svoje pravice in mimo aktov Zavoda ter volje skupščin opravili sovražni prevzem kolektivne organizacije, s katerim so odstavili direktorja in postavili svojega vršilca dolžnosti – Matjaža Žbontarja, ta pa je nemudoma prevzel tudi nadzor nad denarnimi sredstvi Zavoda AIPA.

Pri vsem skupaj je bilo najbolj zaskrbljujoče dejstvo, da je bil med "pučisti«"tudi podpredsednik SAZAS, Tomaž Grubar, ki je "ustanovne pravice" pridobil od izvornega ustanovitelja Milana Ljubića. V ozadju celotne zadeve je aktivno sodeloval (in po izjavi Milana Ljubića postopek tudi koordiniral) Andrej Kregar, ki se trenutno pojavlja kot javni zagovornik poslovanja z avdiovizualnim denarjem iz naslova kabelske retransmisije na način, kot je to potekalo v času SAZAS-ovega neselektivnega prenakazovanja denarja v Švico. SAZAS pa je tisti, ki je iznašel teorijo, da lahko ustanovitelji - kljub dejstvu, da Statut Zavoda AIPA določa, da so se ustanovitelji s trenutkom pridobitve dovoljenja za kolektivno upravljanje, izenačili z drugimi  imetniki pravic – kolektivno organizacijo razpustijo in "pobašejo milijone". Ob poizkusu prevzema so spremenili tudi notranja razmerja na način, da so razširili krog upravičencev do honorarjev za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del tudi na tiste, katerim zakon pravic ne podeljuje.

Okoliščine in razlogi za izplačilo, kakor tudi usoda tega nakazila je bila imetnikom pravic predstavljena tudi na sejah skupščin, o tem je bil obveščen Urad RS za intelektualno lastnino kot nadzorna institucija, vse pa je dokumentirano tudi v letnih poročilih Zavoda AIPA, ki so javno dostopna na spletni strani omenjene organizacije. Imate kje tako transparentne podatke za denar avdiovizualcev, nakazan v Švico?

Večji del denarja je bilo po tistem, ko smo uspešno odbili prvi napad, po ponovnem sklepu Sveta zavoda vrnjenega Zavodu AIPA, del pa je ostal na depozitu za kritje morebitnih nadaljnjih stroškov interventnega poslovanja in postopkov (cene odvetniških storitev so pri sporih višjih vrednosti v primerjavi z zneski sodnih taks za take spore pravi drobiž). Za deponiranje sredstev so se odločili legitimno izvoljeni predstavniki imetnikov pravic v skladu s svojimi pristojnostmi, tak ukrep pa so sprejeli zoper nelegitimno ravnanje peščice posameznikov, ki so ravnali v nasprotju tako z akti Zavoda AIPA, kakor tudi v nasprotju z veljavno zakonsko ureditvijo, kar je pozneje potrdilo tudi sodišče.

Vojna za avdiovizualni sektor in za Zavod AIPA pa še vedno ni končana. Kljub temu, da so SAZAS-ovi zagovorniki (med katerimi je bil tudi omenjeni Tomaž Grubar) najprej izgubili registrsko tožbo, s katero so zahtevali izbris Zavoda AIPA, ki mu je sledilo nekaj krogov sodnega odločanja o "sovražnem prevzemu"«, se eden od "pučistov", Sebastjan Artić še vedno ne vda in skuša izpodbiti delovanje Zavoda AIPA.

Nekaterim se očitno še vedno kolca po časih, ko so jih iz Švice nagrajevali za tisto, kar se je dogajalo z avdiovizualnim denarjem, zbranim v Republiki Sloveniji. Take in podobne ideje pa bodo žive vse do trenutka, ko bo Mojca Pečar, ki je na Uradu RS za intelektualno lastnino zadolžena za področje nadzora nad delovanjem kolektivnih organizacij, končno opravila svojo nalogo in raziskala, kakšna so bila pravila delitve zbranih avtorskih honorarjev za obdobje 1999 do 2010, ko je honorarje tudi za avdiovizualce zbiralo Združenje SAZAS, in kje je denar, ki je bil za to obdobje zbran.

Minister pa (doslej) o vsem skupaj še nič...

Populistična je tudi teza, da za IPF vlagamo tožbe, za katere vemo, da ne bomo uspeli. Drži, da smo tri odvetniške pisarne sprožile večje število postopkov zoper male uporabnike in bile deležne sodnega gneva zaradi pripada, čemur je sledil poizkus "sodnega spametovanja stranke" z neugodno sodno prakso, ki pa smo jo na Vrhovnem sodišču izpodbili. O tem, kako je mogoče, da odločitve Vrhovnega sodišča hierarhično nižja sodišča ne upoštevajo morda drugič... Ne vlagamo torej tožb, za katere vemo, da z njimi ne bomo uspeli, ampak vlagamo tožbe po nalogu strank v prepričanju, da je hierarhična ureditev sodišč določena z razlogom.

Obstoji pa še saga IPF, povezana z neplačevanjem nadomestil, ki bi jih morale plačevati komercialne radijske postaje, kjer pa ne vlagamo tožb, za katere vemo, da bodo izgubljene, ampak vlagamo tožbe zato, da komercialne radijske postaje sploh kaj plačajo... Sodna praksa na tem področju je nekonsistentna (7 različnih odločitev za istovrstno pravno razmerje), je pa za IPF trenutno ugodnejša kot za največje radijce. Če gostinec z mesečnim prihodkom 10.000 evrov plača za uporabo (javno priobčitev) fonogramov mesečno nadomestilo v višini cca. 20 evrov, potem komercialne radijske postaje, ki naj bi z oglaševanjem ustvarile več kot dvajset milijonov evrov, ne morejo plačevati le po 30 evrov mesečno, mar ne?

In na koncu: tožbe in postopke sprožamo v skladu z nalogi in dinamiko, ki jo določajo stranke in ne odvetniki, plačilne discipline ali ureditve razmerij, ki temeljijo na mesečni javni priobčitvi fonogramov, pa ni mogoče doseči z "letnimi postopki". Pa očitajte še komu drugemu, da neplačane mesečne obveznosti izterjuje v drugačnih časovnih intervalih, kot pa zgolj enkrat letno.

Borut Bernik Bogataj, odvetnik