Medtem ko na agenciji za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) kot po tekočem traku izdajajo odločbe oziroma kazni zoper radijske programe, ki ne spoštujejo nove kvote slovenske glasbe in njenih do sekunde natančno izmerjenih deležev, je svoj glas dvignil tudi raziskovalec novih medijev in prihodnosti radia Matej Praprotnik, sicer pa novinar, urednik in voditelj na Valu 202. Akcija Portala PLUS se lahko torej v letu 2017 nadaljuje ...
V tem besedilu najbrž ne bo slovničnih napak. Kot večino besedil, ki jih pripravljam za Radio Slovenija, sem namreč tudi to poslal lektorjem. Ob prebiranju popravkov oz. uporabi funkcije "Sledi spremembam" se učim. Z vejicami praviloma nimam težav. Občasno na Twitterju kakšno izpustim, a to je bolj zaradi narave medija, ki se mu mudi. Z lektorji se radijci srečujejo tudi na delavnicah, katerih cilj je opozoriti na najočitnejše napake in doseči dogovor o rabi novih besed. Pred kratkim smo se na primer dogovorili, da bomo podkast pisali s črko k ter da je ustrezen prevod besede hashtag "ključnik". Da bi z jezikovnimi vprašanji dosegli tudi mlado občinstvo, Val 202 na Snapchatu pripravlja niz zgodb Sekunde rešujejo slovenščino. Zgodbe so parodija na tistega tečneža v pisarni, ki brez sramu popravi še tako banalno napako sodelavca.
Za jezik in kulturo na radiu skrbijo še fonetiki. Avtor podkasta Številke Slavko Jerič ne more prehvaliti pomoči, ki jo je dobil na enoletnem izobraževanju. Podobno sem pred leti občutil tudi sam, ko sem po mesecih branja dobil dovoljenje – moj govor in izgovarjava sta bila končno primerna za nacionalni radio. Vse to je skrb za slovenski jezik, ki bi jo Radiu Slovenija težko očitali. Razen seveda, če ste ministrstvo za kulturo.
Zakon, ki določa kvote, ni zakon, ki ga skrbi slovenski jezik. Je le zakon, ki posega v uredniško avtonomijo radia. Zaradi absurdnosti ga je takoj po sprejetju doletel – žal lepotni – popravek: odpraviti je moral matematično nevzdržnost. Najbolj mu očitam, da radiu jemlje avtonomijo, radijskega govorca pa postavlja v manjvreden položaj. Ko po radiu poje Tinkara Kovač, je to skrb za slovenski jezik in kulturo. Ko po radiu govori Matej Praprotnik, pa se štoparica ustavi. Ne glede na to, da vlagam trud v jezik, lekturo, montažo, je radijski govor v luči takega zakona neznana temna snov in nepomemben delež programa, ki ga zares polni le glasba. To je namreč edino, kar v slovenskem radijskem vesolju zdaj merimo: koliko sekund slovenske glasbe je v 1 uri programa, v kateri smo 40 minut govorili slovensko. Ni torej pomembno, da slovensko govorimo. Šteje le, če slovensko pojemo.
Pozabite torej na glasbeno izobrazbo ali posluh glasbenega urednika. Njegovo orodje je postala štoparica. Radijski program je bil od nekdaj zelo prožen in dovzeten za hitre spremembe. Namesto predvidene skladbe ali oddaje se bo na primer oglasil novinar s terena in poročal o izrednem dogodku. Težava pa nastane, ker z govorom hočeš nočeš posega v zapovedano razmerje slovenske glasbe. Ko je govoril, je bila na programu predvidena slovenska skladba. Do konca ure bi glasbeni urednik ravno izpolnil zakonsko zahtevo, a ker je vmes govoril novinar, bo slovenski delež za tisti dan utrpel nepopravljivo škodo. Bomo kaznovali novinarja, glasbenega urednika ali kar oba? Da je merjenje absurdno, pove tudi Akosova nedavna odločba, da je Val 202 kršil zakon za 86 sekund. To je najbrž ta slovenska natančnost, ki nam je prinesla stalno članstvo v Cernu. Da bomo najbrž kršili zakon, če bomo prenašali Pesem Evrovizije, je še najmanjši problem. Težava nastane, ko ministrstvo z domnevno dobrimi nameni nasede interesni skupini in pozabi na svoje bistvo.
Za hip moramo nujno razmisliti, kakšen je sploh delež slovenske glasbe v primeri z vso glasbo na Zemlji. Zakon želi urejati oddaje o džezu, elektronski glasbi in vseh zvrsteh, ki imajo v Sloveniji razmeroma malo izvajalcev. Ko si bom kot jutranji voditelj zaželel bossa novo, ker ravno govorim o Riu de Janeiru, glasbenemu uredniku ne bo preostalo drugega, kot da namesto Toma Jobima zavrti slovensko skupino Bossa de novo. Hočem reči: z veseljem jo poslušam, ampak po novem mi to določa zakon.
Edino, kar ta zakon dobrega prinaša, je morebiten razmislek Radia Slovenija o čisto novih radijskih formatih. Morda o govornem formatu po vzoru ameriškega javnega radia, ki je skoraj brez glasbe. Štirideset odstotkov od nič pa je nič. A potem bomo najbrž priča pobudi, da radio mora vrteti glasbo, ker je to dobro za slovenski jez…, oziroma, ne, ker je to dobro za lastnike avtorskih pravic.