Poznate tisti vic o zobozdravniku? "Za izdrtje zoba boste plačali 50 evrov", reče zobar. Pacient debelo pogleda: "Mar ni to preveč, glede na to, da ste se zamudili le nekaj minut?'" Zobar se mu zareži nazaj: "Eh, gospod, saj ni problema, lahko vam naslednji zob pulim dve uri..." Ta prastari vic na prvi pogled nima dosti skupnega z zadnjimi odločitvami o knjižničnem nadomestilu, objavljenimi tudi v Uradnem listu Republike Slovenije št. 38/16 (1/17, popravek), razen z drugo točko 7. člena, kjer piše: "Pri monografskih publikacijah se priznana izposoja določa glede na obseg literarnega avtorskega dela v posamezni monografski publikaciji po naslednjem izračunu: 0,50 ene izposoje monografske publikacije do 47 strani oziroma monografske publikacije z bibliografsko kodo slikanica oziroma strip za vrsto vsebine, 1,00 ene izposoje od 48 strani dalje, 1,00 ene izposoje za pesniško zbirko, ne glede na število strani."

Naj vam to birokratsko latovščino prevedemo v slovenski jezik: avtorji slikanice, ki ima manj kot 47 strani, bodo po novem dobili le polovičko tega, kar bodo prejela ostala avtorska dela. Ker gre za spremembo, ki je revolucionarna, bi bilo za pričakovati, da se bodo slovenski pisatelji temu pravilniku uprli. Da bodo protestirali, ker jim vlada Mira Ceraja jemlje polovico dosedanjega zaslužka. Pa se niso. Internetna stran Mladinskega kluba društva mladinskih pisateljev že vse od leta 2012 ni bila osvežena, na uradni strani Društva pisateljev Slovenije pa prav tako do danes ni bilo zaslediti nobenega protestnega pisma zaradi takšnega škandaloznega, v bistvu diskriminatornega ločevanja med izdanimi deli slovenskih avtorjev. Neverjetno, očitno so naši (mladinski) pisatelji dobro situirani gospodje (in gospe), pa jim je vseeno, kaj se dogaja.

Otroški in mladinski pisatelj Primož Suhodolčan: knjiga do 48 strani je zdaj manjvredna.

No, na srečo ni čisto tako. Svetli izjemi, edina, ki jima ni bilo vseeno, sta Primož Suhodolčan in Franci Rogač. Prvi je takole komentiral na socialnem omrežju Facebook: "Kumarica je lahko ukrivljena samo za toliko stopinj, na banani je lahko na kvadratnem centimetru samo toliko črnih pik. Pri nas smo šli še dlje! Pravilnik, ki so ga sprejeli, presega vse to! Pri nas je knjiga dobra, ustrezna, prikladna, prijazna, privlačna, bralna in seveda nekaj vredna, samo takrat, če ima več kot 48 strani! Samo nad 49 strani knjiga ni več manjvredno, pritlehno, plehko, trivialno čtivo. Svetlana Makarovič je izgubila skoraj pol svojega knjižničnega nadomestila, ker piše prekratke zgodbe... Tudi ilustratorji, ki so delali slikanice in knjige z manj kot 48 strani, dobijo samo polovico knjižničnega nadomestila! Vsak ilustrator pa ve, koliko dela je s slikanico! Med njimi je tudi Tomaž Lavrič, letošnji nagrajenec Prešernovega sklada, ki bo zaradi prekratkosti in premalo debelosti dobil samo polovičko!"

Na koncu povsem neodzivne debate je koroški mladinski pisatelj Suhodolčan še dodal: "Bil sem eden redkih, ki se je oglašal že od vsega začetka, kar lahko potrdijo mnogi. Že takrat, ko so pred leti sprejemali kulturno uravnilovko. Prav tako nisem bil tiho pred sprejetjem pravilnika maja lani. Ne gre zame, gre za sistemsko kulturno ukalupljanje, formatiranje in kar je še tega. Ko država ali stanovske organizacije določajo in natančno izračunajo, kaj je visoka kultura, kaj je nizka, trivialna, brezvezna, žlahtna ali nepozabna, se je potrebno malo zamisliti..."

Tudi mladinski ilustrator in pravljičar Franci Rogač ni ostal tiho: "V Sloveniji očitno vlada zakon močnejšega. Glede knjižnega nadomestila je spremembo uvedla elitna skupina slovenskih pisateljev, ki so v tem odboru in ki deluje pod okriljem Javne agencije za knjige. Ti pisatelji so vsi romanopisci in so na seji odbora predlagali, da bi pravljice ovrednotili kot drugorazredne in so tudi temu primerno točkovali z izposojo 0,5 točke in namesto, kot do sedaj, ko so bile pravljice enakovredne knjige in so se točkovale kot ostale knjige. Resnično se potrudijo, da ti vzamejo vse dostojanstvo, te ponižajo in ti zabodejo nož v srce."

Otroški pisatelj Franci Rogač: za spremembami stojijo pisatelji romanopisci.

Pisateljev, ki pišejo za otroke, je v Sloveniji veliko. Zakaj se niso oglasili, zakaj niso protestirali? Morda sploh ne vedo za spremembe, ki jih bodo udarile po žepu? Miha Marinč, področni podsekretar Javne agencije za knjigo, je 13. januarja letos po elektronski pošti sporočil: "Spoštovani, obveščamo vas, da je bil v letu 2016 sprejet nov Pravilnik o izvajanju knjižničnega nadomestila, ki spreminja način izvajanja knjižničnega nadomestila. Javna agencija za knjigo RS se je kot izvajalka postopkov tega pravilnika dolžna držati. Posebej bi vas radi opozorili, da v naslednjem letu upravičenci do knjižničnega nadomestila odločb ne boste dobili avtomatično. Za uveljavljanje knjižničnega nadomestila boste morali na JAK poslati svoje podatke za odločanje v postopku in kasneje še podatke za izplačilo nadomestila. Rok za posredovanje teh podatkov bo 10. marec 2017. Podatkov in preteklih let agencija skladno z določili novega Pravilnika ne sme uporabljati. Prosimo vas, da konec januarja spremljate našo spletno stran (www.jakrs.si), kjer bomo objavili vse pomembne informacije o izvajanju knjižničnega nadomestila v letu 2017."

V sporočilu je najpomembnejši stavek "Posebej bi vas radi opozorili, da v naslednjem letu upravičenci do knjižničnega nadomestila odločb ne boste dobili avtomatično"; če bi bil človek zlonameren, potem bi lahko med vrsticami prebral oziroma sklepal, da se na JAK-u privoščljivo nadejajo, da veliko slovenskih avtorjev pač ne uporablja elektronske pošte - in predvsem med starejšimi je takšnih bržkone kar nekaj -, kar bi pomenilo, da ti sploh ne bi bili seznanjeni s spremembo ter da posledično ne bi pravilno uveljavljali svojega knjižničnega nadomestila. Koliko bo država s takšno pobalinsko, v bistvu pa zelo hinavsko potezo prihranila, je težko reči. Ne prav veliko. No, glede na dejstvo, da je Tone Peršak, aktualni minister za kulturo, tudi sam pisatelj, nas lahko takšne poteze okoli knjižničnega nadomestila še toliko bolj čudijo. Še zlasti, ker po silnem fiasku, ki ga je Peršak doživel zaradi sramotnega Zakona o medijih, ki nam v maniri totalitarnih držav vsiljuje glasbeno kvoto, očitno še ni konec norosti Cerarjeve vlade. Zdaj so se očitno spravili še nad slovenske avtorje, ki so jim določili "kvoto" v obliki 48 strani: kdor piše krajša dela, bo kaznovan s polovico nižjim knjižničnim nadomestilom. Apel Francija Rogača bralcem, naj si ob vsakem obisku knjižnice izposodijo vsaj eno pravljico oziroma literarno delo slovenskega avtorja, je seveda povsem na mestu, vprašanje pa je, zakaj bi morali državljani še naprej prenašati vedno nove norosti te vlade. Najprej nam je predpisala, koliko slovenske glasbe moramo poslušati, zdaj določa dolžino "prave" literature, jutri pa nam bo morda z zakonom predpisala, da na javnih mestih ni več dovoljeno govoriti neslovensko...